recenzije

The Canyon Observer

NØLL

Within Destruction

D E A T H W I S H

AmenRa

VI

Carpenter Brut

Leather Teeth

Watain

Trident Wolf Eclipse

Vasko Atanasoski

Pazi kuče

The Stone

Teatar Apsurda

Brujači

Ladanje

Panikk

Discarded Existence

Stuntman

The Scourge (7'' Flexi EP)

Morbid Angel

Kingdoms Disdained

Midnight

Sweet Death and Ecstasy

All Pigs Must Die

Hostage Animal

Dying Fetus

Wrong One To Fuck With

Neocaesar

11:11

Venom Inc.

Ave

Paradise Lost

Medusa

Več izvajalcev

Split

banner
banner

reportaža

1. 3. 2018  Zvočni ritual v Kinu Šiška  (27. 2. 2018, Kino Šiška Ljubljana)
Takim amebam od ljudi privoščim eno gigantsko kurčino v sapnik in počasno zadušitev.

Januar je zanimiv mesec; prvo polovico ste še vedno pod vtisom lažne radosti in zlaganega veselja, ki ste ju kreirali z abnormalnimi količinami popitega alkohola v decembru, drugo polovico pa se skozi mukotrpno treznitev zavajate, da boste vsak čas poprijeli za vse tiste novoletne zaobljube. Saj veste, da boste končno prenehali zasledovati mladoletnice po Facebooku oziroma da je po 8 mesecih že skrajni čas, da naredite splav. Potem pa pride februar, ko vam postane kristalno jasno, da si delite hrbtenico z nevretenčarji. Zakaj bi se še trudili, če ste tako ali tako dosegli osebnostno dno, še nižje od trenutnih zimskih temperatur? Prepustite se toku časa, da vas nosi iz dneva v dan. In tako vas je februar najprej pripeljal do Gromke, kjer so 19. februarja nastopili nizozemski GOLD, kjer ste se vsaj za dve uri počutili dobrodošle, a to samo zato, ker ste namenili predzadnje ostanke vaše socialne podpore za mizerno vstopnino. Zakaj predzadnje? Ker ste zadnje evre, ki ste jih odžrli od poštenih, delovnih ljudi, namenili za koncert Amenra v družbi Boris. Še dobro, da na predzadnji dan meseca. 

Koncert belgijske zasedbe Amenra je bil eden izmed najbolj pričakovanih letošnjega leta, saj so depresijo od naše države obiskali prvič po 11 letih. Tako je, Amenra so Slovenijo, natančneje Koper, obiskali leta 2007, ko je, sodeč po spletni strani last.fm, na koncertu bilo samo 7 ljudi, kar je ekvivalent številu anti-depresivov, ki jih zaužijem vsak dan. Po letih klečeplazenj, moledovanj in ponujanja ilegalnil spolnih uslug, so se nas končno usmilili. No, mogoče zaradi tega, mogoče pa zaradi vsesplošne sposobnosti in resnosti organizatorjev, ki delujejo pod okriljem Kina Šiška.

Kakorkoli že, 27. februarja smo jih ujeli v družbi japonskih dronerjev Boris, ki so naša ušesa prav tako kaznovali leta 2007, sicer v ljubljanski Cvetličarni v družbi Isis ter Oxbow. Koncert, ki sem ga itak zamudil, vendar mi je po videnem malce manj žal, ker so me Boris prepričali ravno toliko, kot mene moji starši, da nisem bil napaka. Nekdanji kvartet, ki od leta 1996 nastopa kot trio, je svoj eksperimentalni drone obred začel točno ob 20:15, dvorana pa se je že med njihovim nastopom lepo zapolnila. Sicer ne vem zakaj, kajti njihova teatralnost je imela karizmo mojega otroštva, glasbeno pa tudi niso bili nekaj zanimivi. Pač drone, žanr, za katerega pravim, da ne gre toliko za glasbo kot za zvočno izkušnjo. In to je vse, kar sem dobil od njihovega nastopa. Počasen, razvlečen nastop s parimi zanimivi glasbenimi deli ter res dobrim zvokom, je po mojem mnenju trajal predolgo, je pa sama obrednost njihovega nastopa dodobra ogrela občinstvo na Amenra.

Ob 22. uri pa so se luči Katedrale ugasnile, na steni so se narisale kurje nožice, v dvorani pa je ob prihodu članov Amenra vladala skorajda popolna tišina. Na žalost ta tišina, ki je primerna za takšen glasbeni obred, ni trajala skozi celoten koncert, saj se je vedno našel kakšen posameznik z IQ-jem nižjim od mojih standardov, ki se je počutil dolžnega obvestiti svojo okolico, da je "pevec ful hud" in da "sem danes na novi24tv prebrala članek o 5-letnem imigrantu, ki je posilil 15 potnic na LPP-ju". Takim amebam od ljudi privoščim eno gigantsko kurčino v sapnik in počasno zadušitev, saj so očitno preveč nesposobni, da bi dojeli, da jih nihče ne sili, da so v dvorani in da bodo težko preglasili ozvočenje, le ljudem bodo šli še bolj na kurac. In še najbolj unikatna snežinka od človeka bi tokrat težko preglasila Amenra, kajti to, kar se je začelo v popolni tišini, se je spremenilo v žilavo pest, ki nas je z vsako sekundo bolj tepla. Zvok ni bil dober. Zvok je bil gromozanski. Amenra so prevzeli celotno dvorano, saj so ob spremljavi minimalnega lightshowa in odličnih projekcij naredili enega izmed najboljših nastopov, ki sem jih videl v zadnjem času. Vsak član je izžareval karizmo, najbolj impresiven pa je bil vokalist Colin H. Van Eeckhout, drobižek od človeka, ki se je le redko obrnil proti publiki, nejgov vokal pa je skorajda tako močan kot avtistično feministično menstrualno kričanje. V dobri uri dolgem nastopu smo lahko slišali par novitet kot tudi starejše komade, kot so Am Kreuz, Razoreater ter Silver Needle, Golden Nail, priznati pa moram, da sem pogrešal sing-along hitič Solitary Reign

Mirne vesti lahko zaključim, da je bil torkov koncert eden izmed boljših Amenra koncertov in resen kandidat za koncert leta. 

Avtor: Jovo
twitter facebook