recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

reportaža

8. 12. 2011  Tokrat sem napisal vtise iz Cynicism Management in The Nebulae Ensemble in sedaj je še to objavljeno  (28. 11. 2011, Gromka Metelkova Ljubljana)
Cynicism morajo še malo delati na samozavestnejšem nastopu, other than that, vse štima, TNE pa ne kažejo znakov, da bi jih kaj ustavilo.

Po ukih velikega modreca Garfielda so ponedeljki za en kurac. E, prvi dan po tem, ko se rešimo mačka  in že je treba it na šiht/v šolo/jebi se.  A so nekateri ponedeljki, ki v naše bedne obstoje posijejo nek žarek upanja, ki nam da lažen občutek, da mogoče je upanje. Ni ga.

A vseeno, odložite vrv, žiletke, ali karkoli imate trenutno pri sebi in berite o ponedeljku upanja. O ponedeljku, o katerem bomo brali v novem Svetem pismu (nova zaveza je kljub popularnem prepričanju šele beta verzija).

V Gromki se je na zadnji ponedeljek v novembru odvil zastonj koncertič, kjer sta nastopili dve skupini s kontrastnimi pogledi na rock. Prvi, Cynicism Managament, naveza članov iz Izole s sosedi iz Maribora, gledajo na prihodnost. Delajo na bolj atmosferičnem rocku z opremo, ki so jo ukradli z ostankov Deathstara in svojo glasbo tu in tam začinijo s kakšno kamelo ali dvema eksperimentale in nam tu pa tam zalijejo obraz z nepričakovanim death metalskim cumshotom. Drugi, ljubljanski The Nebulae Ensemble, pa raje črpajo iz preteklosti in so, na kratko povedano, »fuck off, mi žgemo to kar nam paše, za drugo se nam jebe« in žgejo rock 'n' roll, ki se mastno ljubi z bluesom, ob čimer oba pokadita nekaj trave ali dve ... najst.

Pričeli so cinički in pogled na oder je dajal dokaj nestandarden pogled. Vsi izgledajo kot popolnoma vsakdanji ljudje in če bi jih srečal na cesti, preden bi jih zbil, če bi imel izpit, mi ne bi dajali vtisa, da spadajo v podvrsto človeka: glasbenik. Prav tako je bila zanimiva oprema, katera je v meni zbujala upanje, da bo po njihovem koncertu lan-party. Ni ga bilo. Moje srce je bilo zlomljeno. Kitarista sta namesto ojačevalcev imela simulacije na prenosnikih. Tudi vokalistka je imela pred sabo enega, da je lahko med koncertom brskala po straneh, katerih mi dostojnost ne pusti omenjati. A najbolj zanimiv prizor pa je predstavljal vesoljski rack. Govorim o bobnih, perverzneži. Bilo jih je veliko. S prijatelji smo se šli igro »za vsak boben pijmo« in nato smo bili zelo pijani.

Predstavljali so komade s svojega prvenca Tit (sinička), katere naslovnice je mlekomat. Ob začetku nam je bilo jasno, da bi se lahko imenovali tudi Pevka z ritem sekcijo & prijatelji. Vokalistka je prikazala zanimiv, večinoma temačno zveneč vokal, pomešan z občasnim growlom (ko vidite malo, luštno kratkolaso bitje v petkah, ki growla, veste, da boste o tem govorili svojim vnukom), a lahko bi malo bolj samozavestno pristopila k zadevi. Na odru je bila bolj kot ne ukoreninjena in nagovori so delovali nekam živčno in vsebovali so dosti nepotrebnih delov. Kaj je narobe z »naslednji komad se imenuje [ime komada] in ga bomo igrali ker ... jebi se«? Nič.

Kitarista, ki v njihovi viziji rocka, ustvarjata bolj kot ne zvočno kuliso k zvdušju, sta si delila korenine z vokalistko, za bobnarja nimam pojma, če sploh je bil tam, ker ga nisem videl preko bobnov, a če je bil, je igral jebeno dobro in je lomil ritme kot jaz vratove vernikom. Satan. In začuda, tukaj ni bil basist tisto nepotrebno zlo, temveč je izpadel kot največji car. Kot sem prej omenil, je ritem sekcija glavno gonilo skupine in basist je pri svojem delu prikazal, da mu je basiranje v užitek. Zaprte oči, stisnjene ustnice, poplesavanje, zadet vibe ... vse karakteristike so bile tam. Kudos!

Doživeli so odobravajoč odziv publike, ki je bila prvo maloštevilna, in so se držali zadaj, ker so se bali bobnov. A čez čas se jih je že nabralo več in pokazali so pogum in pristopili bližje k beštiji.

Ko je viličar odpeljal njihovo opremo, se je postavilo oder za meglice. Namesto postavljanja strežnika, so dali na oder standard: feršte, boxe, bobne, efektič, žrtveni oltar ipd.

In ponovno so bobni zbujali pozornost. Ponovno se je šlo za rack epskih razsežnosti, a tokrat z minimalnim številom open in činel. To nam da vedno vedeti, da bo glasno. In glasno bodelo je! Instrumentalni trio je v najlepši luči pokazal svoj glasbeni fuck-off. Niso se ukvarjali z nagovori, ampak so raje pustili, da je glasba povedala svoje. Publiko so poscali z rock 'n' rollom na šusu, zapohanimi blueserskimi deli, mešanico obojega in podobno. Ko so končali komad, so dali publiki nekaj sekund časa, da je izbruhala navdušenje in že so, brez nagovora seveda, pričeli z naslednjim komadom.

Pravi užitek jih je bilo gledati, ker se je videlo, da tudi oni uživajo. Ma kaj uživajo. FAKING UŽIVAJO ... na odru. No, bobnar tu pa tam ni bil ravno največji navdušenec nad tem, da mu je hotel bas boben zbežati, a poleg tega, srečna mladina (pravijo, da so skupaj stari kot Keith Richards, a se mi ni dalo krasti njihovih osebnih + bolj slabo računam pijan). Najbolj fascinaten je bil kitarist. Že dolgo nisem videl koga, ki bi tako zaljubljeno gledal svojo kitaro. Okej, bilo je creepy, ampak znal jo je pa pritisniti, da je orgazmično stokala. S svojim igranjem je povzročil air-guitar championship v prvi vrsti. Aja, pozabil sem prej omeniti, da je bila dvorana že polna, ampak ne da se mi iti nazaj v tekstu editat. No, po kakšni uri so pokurili skozi avtorski material, a razgreta publika je kljub pozni uri zahtevala več. Jebiga, pa se naj koncert zavleče in so začeli jammat ter vmes fuknal še tri coverje. Igrali so vsega skupaj skoraj dve uri. Publika je še vedno glasilko trpeče zahtevala več, a trio je dal publiki že preveč in so odšli z odra. Brez nagovora.

Torej, sprehodili smo se po preteklosti in prihodnosti rocka in očitno bo poleg prihodnosti rocka, preteklost rocka še dolgo del prihodnosti rocka. Ja, res to piše. Skratka, obe skupini sta se lepo izkazali in pomoje bomo o obeh še dosti čuli. Cynicism morajo še malo delati na samozavestnejšem nastopu, other than that, vse štima, TNE pa ne kažejo znakov, da bi jih kaj ustavilo. Še posebej impresivno, glede na to, da so šele pred kratkim štartali, da pod to zasedbo nimajo neke kilometrine in da so vmes že menjali stil. Aja, pa v času pisanja (danes, 21:17) še nimajo nič izdanega. Skratka, nimam jajc, da bi predvidel, kaj se obeta od njih IN THE FUUTUUUREEE!

P.S. v sosednji dvorani je blo neko dretje in udarjanje po bobnih. Ziher neko Satan sranje.

twitter facebook