recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

reportaža

30. 6. 2011  Timov mozolj  (20. 6. 2011, Gala Hala Metelkova Ljubljana)
Šuuuuuuuuuus!

Opomba: tekst sta skupno napisala Andrej Čuk in Nenad Čekrlić (ki je poleg poznavanja metala očitno budno sledil Andrejevim prvim ljubezenskim trenutkom)

Začetki teksaške skupine D. R. I. segajo v začetek osemdesetih. Po prvih dveh albumih se je skupina odločila svoj HC obogatiti s thrash metalom, kar se je izkazalo za zelo uspešno. Izdali so še tri plošče, a po zadnji iz leta 1995 so se zaradi slabe prodaje le-te odločili, da plošč ne bodo več izdajali. Od takrat naprej le koncertirajo. Prišel je čas, ko so tudi nas obiskali na eni od svojih turnej. Kot predskupina so jim na odru delali družbo Eruption, mlada in perspektivna slovenska metal skupina.

Kot je to v navadi, so prvi na oder stopili Eruption (foto: Tina Ahačič). Naj še pred tem omenim, da je to bil njihov prvi koncert z novim bobnarjem Ivanom Cepancem, ki med drugim že vrsto let bobna pri morbidnih šaljivcih Dickless Tracy iz Brežic. Najverjetneje pa je šlo tudi za zadnji koncert s kitaristom Rjo, ki bo menda zaradi problemov s sluhom igranje na koncertih za vedno opustil. Eruption so skupina, ki je od svojih skromnih začetkov veliko napredovala, a vseeno mora še dosti narediti, da izplava iz povprečja slovenske metal scene, kar se je pokazalo tudi na koncertu. Logično je, da sta največji napredek pokazala oba originalna člana, in sicer vokalist Klemen ter kitarist Tim. Slednjemu je uspelo ukrotiti svojo divjo naravo in odvečno energijo pozitivno kanalizirati v glasbo. Klemen “Buco” Kalin pa je dosegel nivo petja, ki je tudi v najslabši obliki vsaj poslušljiv. Pri obeh pa je potrebno pohvaliti lep razvoj njihovega osebnega stila v glasbi, ki je bil zelo lepo razviden. Zadnja reč, ki jo želimo videti na odru, so kopije znanih glasbenikov, razen če se seveda ne gre za tribute skupino. Kar se tiče zvoka skupine, bi se dalo še mariskaj narediti, a je bil vseeno zadovoljiv,. Edina izjema je bil kitarist Rja, ki je imel pretop zvok za zvrst, ki jo igrajo Eruption.

Tokrat so za razliko od set liste, ki so jo ponavadi popestrili s kakšno predelavo, igrali samo svoje pesmi s prvenca. Publiki so predstavili tudi nov material, ki zveni žanrovsko podobno, a je pri njem opaziti za kanček več zrele note pri pisanju samih pesmi. Ne bi bilo slabo, če bi tako dodelali tudi pesmi s prvenca, ki mu je manjkala predvsem produkcija. Plošča je sicer bila posneta, a je razvidno, da recimo ni bilo poudarka na aranžmajih.Vsaka skupina, ki bi rada po kvaliteti stopila na stopničko višje, mora premostiti razliko med tem snemanjem in produkcijo plate. Torej, Eruption so nam pokazali, da imajo dobro osnovo, ki pa jo je na vajah in v studiju potrebno še dodobra oblikovati.

Preden začnem svoj del reportaže bi povedal nekaj o sebi. Moje ime je Andrej in sem iz Dravelj. Prvo punco sem poljubil pri svojih rosnih 9 letih. Bila sva istih let in vedno, ko sva se videla, nama je šlo na smeh. Ne vem točno, zakaj. Verjetno mi je bilo nerodno. Nekega dne me je v šoli potegnila za rokav in mi dala ljubčka. Tistega mrzelga oktobrskega jutra sem čutil, kako se njene usnice dotikajo mojih in kako sva oba skupaj tvorila toplotni zid pred hladnim jesenskih vetrom, ki se mu je upiralo le šumenje suhega listja.Tisti dve sekundi sem vedel, da nama nič ne more priti do živega. Skupaj sva za vedno. Zazvonil je zvonec in vsega je bilo konec, kot da se nikoli ne bi nič zgodilo. Nobene punce še eno leto kasneje nisem poljubil in tudi te punce nikoli več nisem videl, ker so se preselili v Murgle. Razmišljal sem že o tem, da bi si ustvaril Facebook profil in jo dodal, a sem se raje odločil, da tako ne bom deloval, saj si nočem pokvariti vtisa o prvem toplem poljubu tistega mrzlega jesenskega dne. Naj še zaključim: “Bolje ljubiti enkrat in biti kruto iztrgan iz ljubezni, kot pa nikoli ne ljubiti. Zdaj, ko ste zvedeli nekaj o meni in nismo več tujci, predlagam, da vam povem še o mojih vtisih s koncerta D. R. I: (you’re sooooo ODPUŠČEN! – op. ur.)

 D. R. I. je gotovo eno izmed bolj znanih imen crossover scene in eden izmed bendov, ki je zastavil temelje te surove mešanice metala in punka. Visokoenergična mešanica pa se je na peklensko vroč junijski večer izkazala kot morda nekoliko premočna. Skupina je svoj nastop začela v sunkovitem in brezkompromisnem slogu, ki se jih je držal do konca večera. Kaj hitro pa se je uveljavila še ena stalnica njihovega nastopa; basist Harald O. je brez razloga nastop začel s plastično masko na obrazu, skozi koncert pa je s svojo pomanjkljivo odrsko prisotnostjo in neumestnimi izjavami deloval, kot bi želel pritegniti pozornost publike izključno nase.

Skupina kot celota je delovala uigrano, tudi zvok jim je bil naklonjen (z izjemo Spikovega mikrofona), Cassidy ter Brecht pa sta s svojim agresivnim pristopom k nastopanju iz publike izzvala burno reakcijo v obliki nenehnega mosh pita ter številnih skokov z odra. Repertoar skupine je obsegal dober del thrasherskih klasik kot tudi punkovskih opusov benda, kar je le malokaterega fana pustilo razočaranega.

Potrebno pa je omeniti, da pri D. R. I. ne gre več za skupino, ki bi po vsem tem času ohranila enako relevantnost, s kakršno se je bohotila pred 25 leti. Res je, da so svojo nalogo izpolnili dobro – Metelkova se je pošteno zatresla zaradi burnega rafala crossover thrasha kot tudi divje publike, a je vseeno bilo jasno, da je njihov scenski doprinos mnogo manjši, kot je bil nekoč. Njihove skladbe so se vedno zanašale na mladostniško energijo, ki se še vedno vije v zraku okoli Cassidyja ter Brechta, dejstvo pa je, da ni več govora o mladeničih v njihovih poznih najstniških oz. zgodnjih dvajsetih letih. Skozi nastop je postalo očitno, da je njihova glasba odraz preteklosti, domneva, ki jo potrjuje letnica izida zadnje studijske plošče D. R. I., 1995. V nastopu je torej bilo opaziti primanjkljaj svežine materiala, prisoten pa je bil rahel občutek, da se skupina namesto v prihodnost ozira v preteklost.

V skladu s tem je tudi nastop skupine bil nekoliko predolg. D. R. I. material je hiter in sunkovit, v izjemni vročini kluba pa sta dve uri moshanja in skakanja bili nekoliko preveč; prva ura je gotovo bila energična, medtem ko je proti koncu druge počasi nastopala otopelost, saj si skladbe po tolikem času pričenjajo postajati nekoliko preveč podobne.

Op. ur.: Če vas zanima, kaj o dotičnem nastopu pravita še naša bratska medija, preberite Rockline reportažo tukaj in Paranoid reportažo tukaj.

Avtor:
twitter facebook