recenzije

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

banner
banner

reportaža

30. 11. 2011  The Decimation Of Europe - Večer mesa in krvi  (28. 11. 2011, Menza pri koritu Metelkova Ljubljana)
Boleč hrbet nekaterih, boleč vrat drugih, nasmeh na obrazu vseh.

Op.: Del reportaže je napisal Primož Novak, ki je tudi odgovoren za videoposnetke (as always!!!). Za fotke je poskrbela Tina Ahačič.

Ponedeljkov večer, prvi brez megle po dolgem času. Vseeno je mrzlo, a Menza pri koritu se že od prve skupine naprej v tem večeru več kot dovolj ogreva. Gosti namreč eno najbrutalnejših letošnjih zimskih/poznojesenskih turnejskih karavan – The Decimation Of Europe.

Na njej prednjačita predvsem poljska destruktivna sila Decapitated, s svojo mislim, da drugo evropsko turnejo po izidu albuma Carnival Is Forever (prva je bila omejena na manjše število držav, nam najbližje pa so se ustavili v Sarajevu) in internacionalna deathgrind zasedba Aborted, katere edini član Sven De Caluwe predstavlja novi single Global Flatline (album z istim imenom izide januarja 2012) ter slavi deset let plate Engineering The Dead. In spet vsaj enega, če ne celo več novih članov v bendu.

Namesto zelo pričakovanih ameriških Decrepit Birth se turneji pridružijo italijanski Fleshgod Apocalypse, ki so v številu obiskov Slovenije postali kot Korpiklaani ali pa Kataklysm, a vseeno se kasneje izkaže, da je njihov nastop – sodeč po efektu! – več kot nepričakovan in dobrodošel; kot zadnje čase mnogo turnejskih karavan pa ima tudi ta eno hibo – preveč bendov. Pet bendov na ponedeljkov večer je občutno preveč in hočeš-nočeš se je to videlo vsaj po kaosu, ki so ga še izvlekli Aborted, nato pa so Decapitated imeli kar lepo število dela z animiranjem publike.

A to še zdaleč ne pomeni, da koncert ni uspel. Še zdaleč ne.

Dogodek so odprli kanadski brutalni tehnični death metalci Archspire, ki po nekem čudežu niso iz Montreala ali Quebeca, temveč iz Vancouvra. Archspire so svojih dvajset minut odpičili na najbolj brutalen način, kar je možno. Od bobnarja se ni slišalo drugo kot blast, mnogokrat je bil v rabi gravity blast. Kitaristi (vmes je bilo seveda tudi osemstrunsko veslo) so pokazali neverjetno spretnost. Hitrost in tehnika glasbe je spominjala na razne Origin, Beneath the Massacre ter Braindrill. Po svoje pretirano, po drugi strani občudovanja vredno, da si bend zapomne vse dele skladbe, ki delujejo malce nelogično povezani. Archspire so bili zelo močna doza za otvoritev dogodka, kar je bila dobra priprava na brutalen tempo ostalih nastopajočih.

Sledili so britanski Cyanide Serenity, ki so se predstavili na Wintercampu 2010 in takrat so bili mnogo bolj prepričljivi. Tokrat je njihov metalcore bil precej moreč, nepotreben in zato se je naša ekipa raje odpravila na čaj. How British is that?

Nato pa se je začel tapravi del koncerta. Pričakoval sem, da bodo Fleshgod Apocalypse imeli – razen kostumov seveda – precej povprečen nastop, saj me njihovi prejšnji obiski s Suffocation ali pa z Dying Fetus (oz. The Black Dahlia Murder – žal nisem prepričan) itd. niso niti malo prepričali. Tokrat pa sem pošteno spremenil svoje mnenje. Že to, da so na oder postavili klaviature, mi je bilo sumljivo. Morate vedeti, da sem – do tega trenutka – popolnoma odjebal to zasedbo in sem njihov zadnji izdelek (Agony, Nuclear Blast, avgust letos) krepko izpustil. (Nazadnje, ko sem jih videl, niso imeli klaviatur in so bili kvartet.) Kako sem se motil! Kvintet je – spet oblečen v mrtve skladatelje – zasedel oder, koncert pa je odprla orkestralija v stilu kakšnih Dimmu Borgir introv (ali pa tudi Rhapsody (Of Fire), če hočete), ki se je nato spremenila v takšen tornado, da sem pomislil ''Če je Lovecraft z zgodbo Glasba Erica Zachna skušal prikazati demonično moč glasbe, je temle tipom definitivno uspelo – in to še boljše.'' Povezava klasične glasbe in brutalnega death metala v vsem svojem blišču. Divji bobnarski ritmi, neverjetne kitarske linije (kitarista obvladata tako uničujoče riffe kot klasično inspirirane finese, ki ju bolj približajo prej Beethovnu in ostalim njegovim sodobnikom, kot pa kakšnim Necrophagist ali Children Of Bodom), trojni vokalni napad s posebnim dodatkom basista, ki – kako italijansko! – poje še nekakšne kvazi čiste vokale, skorajda falzete, ki jih res potegne iz dna duše in so prav ''disturbingly'' čudoviti (in ne – ne zveni kot Vortex). Vrhunec vsega je definitivno komad The Violation, čeprav tudi ostali iz plate Agony ne zaostajajo. Tornado ... maelstrom ... definitivno izkušnja, ki je tako mene kot ostale spravila iz tega sveta v nek drug svet (ki ga morda zdaj človeški um še ne bi smel uzreti). Odlično! Veselite se njihovega nastopa na Metalfestu v Zadru naslednje leto. Edina hiba – preglasni bas bobni! Velik plus? Klaviature, ki v hitrosti sledijo kitaram, a ne zvenijo kot Nintendo špil.

Če so bili Fleshgod Apocalypse malo preveč pompozni s simfoničnimi vložki, so bili Aborted obratno. Nič pompoznosti, ampak samo šus. Razlog, da so šli Aborted na turnejo, naj bi bil v albumu Engineering the Dead, ki je izšel pred desetimi leti, zato so Aborted odigrali kakšno starejšo skladbo, ki je že dolgo niso. Seveda Aborted niso pozabili na albuma Goremageddon in The Archaic Abbatoir. Oboževalci smo seveda dobili tiste stalnice, kot so otvoritveni Dead Wreckoning, Meticulous Invagination ter zaključni The Saw and the Carnage Done. Mogoče je resda manjkal kakšn favorit, ampak Aborted so se izkazali bolje kot na slabo obiskanem koncertu lansko leto v Gali hali (metalci so namreč raje šli na Škisovo tržnico). Pevec Sven de Caluwé še vedno pridno oponaša Franka Mullena (Suffocation). Na srečo njegov vokal ni začel pešati, krulež je izrazit, ravno tako kričanje. Publika je sodelovala z vrtenjem las, nekajkrat pa je padel tudi moshpit. Ne glede kolikokrat je Sven zamenjal ekipo, je treba priznati, da je tokrat dobil res prave člane, ki so bili med seboj lepo usklajeni, zelo he izstopal bobnar, ki je prejšnje skladbe, na katerih ni sodeloval, nadgradil s svojimi hitrimi pedali. Skratka, Aborted so tokrat pustili le trupla in kri je špricala kot v pravih grozljivkah.

Po tem, ko so nas Aborted pustili skorajda mrtve za seboj, se je pričela predolga pavza, saj so Decapitated z odra spravili večino drugih boksov, zamenjali bas bobne in testirali sto let. A potem so kitarist Vogg, bobnar Krimh, vokalist Rafal in novi basist Konrad Rossa (ex-Trauma) – po nekakšnem dubstep intru, bojda je bil Skrillex, ne vem ... pač – zažgali s komadom The Knife iz nove plate. Zvok je bil občutno boljši kot v ostalem večeru, mnogo bolj razločen, čeprav je v tem miksu bas še vedno zvenel šundrasto, vokalist pa tudi ni bil najbolj v ospredju. 10 komadov so Decapitated izkoristili za predstavitev nove plate, seveda so odigrali še nekaj starih hitov a la Spheres Of Madness, Mother War, Winds Of Creation in seveda Post(?)Organic, v katerem je vsa Voggova moč prstov in igranja prišla do največjega izraza. Tipi so precizni u nulo. Tu ni mesta za napake, pesmi so odigrane kot bi poslušali CD. Odlično! Tudi izbor komadov je ustvaril več kot željeno dinamiko, ki jo je uspešno krmaril Rafal, katerega kruljenje in kriki (by the way, precej spominjajo na Giannija iz Noctiferije) dominirajo publiki, čeprav je vidno utrujen folk že kar težko spravljal k nenehnem skandiranju. Ob tej točki lahko zapišem, da je na trenutke že bil krepko tečen s tem, da je animiral folk kot učiteljica plesa in to vedno, ko je Vogg soliral. V vsakem slučaju pa je to bil povratek in pol. From pain indeed comes strength ...

Boleč hrbet nekaterih, boleč vrat drugih, nasmeh na obrazu vseh. Preveč bendov, a vseeno – vrhunski večer.

twitter facebook