recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

reportaža

15. 11. 2011  Staro za novo?  (18. 10. 2011, Gala Hala Metelkova Ljubljana)
Njihova prikupna ameriška naivnost je trenutkom med skladbami dala lahkoten, zabaven duh, ki jih nikakor ni odvrnil od natančnih blast beatov, surove rifaže in divjih solotov.

Death metal je nenavadna zvrst glasbe, toliko je jasno vsakemu laiku na prvi posluh. Kar pa morda ni tako očitno je izjemna heterogenost zvrsti - kar se neukemu poslušalcu sprva zdi kot nebrzdan hrup kaj hitro dobi nianse. In ravno te niso prišle čez noč, nasprotno, razvijale so se skozi čas in tako popolnoma predrugačile pojmovanje death metala do točke, ki jo poznamo danes. Vseeno pa še vedno ostaja jasno, da staro nujno ne pomeni slabše in ni ga dogodka v zadnjem času, ki bi to bolje prikazal kot koncert skupin Dickless Tracy, Cephalic Carnage in Exhumed na Metelkovi.

Cephalic Carnage in Exhumed nista bili edini skupini, ki sta zadnje čase bili zaposleni s številnimi nastopi. Dickless Tracy imajo namreč precej aktivno jesen, kar poleg obeh novih članov Andreja in Andreja botruje k njihovi uigranosti zadnje čase. Grmeč, a nejasen zvok jih je spremljal skozi celoten nastop, kar je nekoliko okrnilo voljo benda v primerjavi z nedavnimi nastopi (glede na opazke z odra naj bi monitorski trušč bil nevzdržen), a še zdaleč ne dovolj, da bi skupini ali publiki uničila izkušnjo. Kljub kiksom je nastop kot celota bil dobro izveden, pohvaliti pa gre obe nedavni pridobitvi benda. Kitara Andreja št. 1 je točna in grmeča, doda pa ravno dovolj harmonične globine za temačen, smrdeč death metal skupine Dickless Tracy, medtem ko je igranje bas kitare Andreja št. 2 kljub nerazločnem zvoku delovalo natančno, njegov nastop pa je dal vtis gotovosti v toisto. Šlo je torej za soliden nastop, gre pa apelirati na bend, naj na prihodnjih koncertih predstavi kaj novejšega, če ne že novega materiala; prastari crust komadi ter kvazi-black metal ''joke'' trenutki namreč delujejo nekoliko neumestno v primerjavi z rušilno silo skladb s prvenca Halls of Sickness.

Medtem ko so Dickless Tracy predstavili svoj pogled na death metal stare šole, ki je nedvomno učinkovit in brezkompromisen, so Cephalic Carnage v živo delovali nadvse sodobno. Ne gre namreč za bend, ki bi se pretirano poigraval z metalcorom in poskakoval okrog v smešnih čupicah, pač pa je njihova sodobnost bolj vsakdanje narava. Na odru namreč njihova glasba zveni božjastno in nekohezivno. Gotovo je moč trditi, da je razgibana, a je to kvečjemu moč primerjati z razgibanostjo epileptičnega napada kot pa športnika pri teku. Vsekakor gre trditi, da je njihov nastop bil zabaven s površinskega vidika, a v končni fazi ni mogoče trditi, da se je za njim, tako kot za glasbo, skrivala določena temeljna ideja, misel, ki bi vse skupaj povezala v enovito celoto. Gre za drobce različnih nastopov, različnih tipov glasbe združenih v kup nadvse krčevitih minut na odru.

Exhumed (foto: Tina Ahačič) so kaj hitro nastopili kot rešitelji situacije. Kljub temu, da podobno kot pri Dickless Tracy njihov zvok ni bil popoln, so natsop izvedli solidno in obenem v živo dokazali, da so še kako vešči na svojih glasbilih. Za razliko od Cephalic Carnage pa je njihov nastop deloval sproščeno in prijetno, vsak posamezen član pa je očitno dal vedeti, da na odru uživa (in to brez oglaševanja kakršnihkoli substanc, za razliko od zakajenih turnejskih tovarišev). Njihova prikupna ameriška naivnost je trenutki med skladbami dala lahkoten, zabaven duh, ki jih nikakor ni odvrnil od natančnih blast beatov, surove rifaže in divjih solotov, ki so skupaj tvorili naravno, gladko mešanico prastarega grindcora ter death in thrash metala iz osemdesetih. Exhumed kot celota preprosto delujejo pristno; njihov zvok, njihova podoba, njihov nastop, izbira skladb... Vse to je botrovalo brezskrbnemu čupanju, vpitju besedil in neprekinjenemu toku metala stare šole. Gotovo je na svetu nešteto skupin, ki so se polastile podobnih elementov kot so jih Exhumed predstavili v živo, vendar nikakor ne z isto identiteto. Za povrh pa še rojstni dan frontmana Matta Harveyja, ki je predstavljal prikupen zaključek koncerta, če ne drugega, ker je bilo takrat gotovo, da bo sledil bis. In obenem dokaz, da staro(modno) nikakor ni za v smeti, če je predstavljeno na živahen in svež način.

twitter facebook