reportaža
Terenski posnetki in analogni elektronski noise se v določenih trenutkih zlivajo v povezano hrupno zvočno krajino, v drugih pa delujejo razštelano in razdvojeno.
Black Brick je eksperimentalna elektro-akustična kolaboracija zvočnega umetnika Colina Blacka in raziskovalca zvočnih tehnologij Mihe Ciglarja. Premierno sta jo predstavila 10. junija v Komuni Kina Šiške na drugi inkarnaciji projekta ZVO.ČI.TI so.und.ing DUO, ki je namenjen povezovanju glasbenih umetnikov iz različnih držav in raziskovanju novih zvočnih praks. Ustvarjalca sta najprej predstavila svoje samostojno delo, v sklepnem segmentu nastopa pa sta skozi skupni performans vzpostavila dialog med svojima precej različnima ustvarjalnima pristopoma in zvočnima estetikama.
Colin Black je nastopil s svojo delno improvizirano kompozicijo Soundprints: A Likenesses of Ljubljana, sestavljeno iz terenskih posnetkov in drugih zvočnih zapisov, ki jih je posnel v času bivanja v Ljubljani. Z manipulacijo zvokov našega naravno-kulturnega okolja (zvoki mesta, zvonov, hoje, železnice, ptic, vode itd.) ustvarja lokalizirano in večplastno intimno zvočno topografijo. Vanjo se vpisuje tudi človeška prezenca. Nežen ambient in bučanje dopolnjujejo posnetki intervjujev z anonimnimi posamezniki. Posnete biografske zgodbe, refleksije in spomini se prepletajo v multinarativno kompozicijo, ki nas opozarja na kontingentnost zgodovine in nenehno spremenljivost sveta, v katerem živimo.
Miha Ciglar je predstavil nekaj popolnoma drugačnega. S svojim projektom Ultrasonic Haptics raziskuje zvoke s smetišča naše zvočne kulture: šume, piske in vse, kar je vmes. Njegov performans temelji na glasbenem vmesniku Syntact, ki s pomočjo ultrazvočnega polja omogoča čutno zaznavanje in manipulacijo zvokov brez fizičnega stika.
Black Brick je eksperiment, s katerim poskušata Colin in Miha združiti svoji praksi komponiranja in generiranja zvoka. Iščeta načine za težavno in nepredvidljivo sobivanje različnih oblik zvočnosti. V performansu se konkretni zvoki, ki jih dojemamo kot del našega resničnega sveta, prepletajo z abstraktnimi, pomensko bolj dvoumnimi elektronskimi zvočnimi oscilacijami. Terenski posnetki in analogni elektronski noise se v določenih trenutkih zlivajo v povezano hrupno zvočno krajino, v drugih pa delujejo razštelano in razdvojeno. Celotna impro seansa je postregla z mero prijetnega in malo manj prijetnega hrupa in tako kot prejšnji dogodek iz cikla ZVO.ČI.TI so.und.ing DUO ponovno poskušala preizpraševati meje ekstremnega glasbenega izražanja.