recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

reportaža

5. 6. 2016  Reportaža: Vsakoletno junijsko romanje na Slayer  (1. 6. 2016, Zagrebački Velesajam Hrvaška)
Ker so pri Slayer prevladovali starejši komadi, je vzdušje seveda ostalo na visokem nivoju.

Slayer so bolj kot ne vsakega junija v Zagrebu. Kar ne pomeni, da so publiki kaj dosti manj atraktivni, ko se zopet oglasijo – v živo jih namreč vedno znova spremlja truma fanov, ki se pride nadejat malodane ponarodelih thrasherskih uspešnic. Zanimivo je, kako so si največji ameriški thrash bandi izklesali svojevrstno turnejsko nišo; kultni status tovrstnih skupin med fotri 40+ očitno deluje še bolj mamljivo, če se poleg kakih Slayer narišejo še recimo Anthrax, kot je bilo tokrat v Zagrebu. To, da je koncert bil v odmevajočem hangarju, zraven pa maturantski ples, je noto Spinal Tap dvignilo do vrhunca; ni šans, da bi tole bilo dolgčas!

No ja, skoraj. Anthrax so igrali prvi ter s hvaležno kratkih nastopom demonstrirali, kako zelo dvorane v Velesajmu odmevajo, nič več. Odigrali so nerodno mešanico priredb, novejših skladb in starih hitov preoblečenih v moderen zvok. Velja priznati, da so odrsko zelo dejavni in kljub okrnjeni postavi (bobnal je Jon Dette) dobro uigrani, a vseeno ne morem mimo vtisa, da gre pri Anthrax že dolgo časa za kreativno brco v temo, ki se kar noče in noče končati in kljub stoprvemu preporodu še vedno mori v živo.

Kar se je poznalo tudi na publiki, saj so Slayer – bistveno manj dejavni na odru, a s toliko boljšim zvokom (vsaj kitarsko) – občinstvo pognali v tornado besa, kot smo od njih navajeni. Setlista je vključevala starinska presenečenja tipa Fight Till Death in Hell Awaits, kar je navdušilo najbolj zagrizene oboževalce.

Sam nisem eden tistih, ki bi bentil čez nove komade samo zato, ker so novi. Plošča Christ Illusion mi je še vedno zelo pri srcu, sprejel pa sem jo takoj, ko je izšla. A me na žalost nič od tega, kar so Slayer izdali po tem, ne navduši, saj so komadi preprosto dolgočasni. Par enostavnih riffov, ki so na Repentless v glavnem za povrh še počasni, me ne prepriča v živo, glede na umirjenost publike med dotičnimi skladbami pa lahko sklepam, da nisem bil edini.

Ker so prevladovali starejši komadi, je vzdušje seveda ostalo na visokem nivoju. Tudi zadnja negativna opazka, t.j. bobnanje Paula Bostapha, ga ni uspelo oskruniti. Človek se je vidno mučil tudi s počasnejšimi deli, kaj šele hitrejšimi, z velikanskimi nihanji v ritmu je celo občasno komu zaustavil glavo sredi zamaha. Vseeno so kitare in vokal z odlično izvedbo prevladali, predvsem Kerry King je zvenel res odlično, ko je žgal riffe in solaže iz zlatega izbora obsežne diskografije svojega banda.

So bili Slayer dobri? Ja. Kako to? Povečini so dobro igrali dobre komade, večje skrivnosti ni. Ostaja zgolj vprašanje, kako dolgo, preden dotični komadi nehajo biti komadi in postanejo neke vrste evergreeni, ki zgubijo svoj originalni ogenj in ostanejo le šrot, ki se ga v živo preigrava kot ozadje za ples. Gary Holt to utegne s svojim kreativnim doprinosom malo upočasniti, saj kak svež, nov komad utegne popestriti železni repertoar Slayer - upam, da se naslednjič ustavijo pri nas, ko bo temu tako.

twitter facebook