recenzije

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

banner
banner

reportaža

20. 11. 2013  Reportaža: Vrnitev divjih finskih mladeničev  (19. 11. 2013, Kino Šiška Ljubljana)
Dobro izkoriščen večer!

Disclaimer: Iskreno rečeno, po vseh teh letih še vedno ne štekam, kar je takega na Children Of Bodom, da v Sloveniji vedno razprodajo koncerte? S čim so nadgradili diskografijo, po tem, ko so se utrdili na sceni z odličnima prvima dvema albumoma Something Wild in Hatebreeder? Ne vem, a nekaj očitno počnejo prav, saj jim folk še vedno jé iz rok, kot sem lahko videl včeraj v Kinu Šiška.

Na koncu koncev – a je to sploh pomembno? Če mi pač niso všeč, se vedno lahko obrnem k preizkušeni stvari – recimo diskografiji Slayer.

A včeraj sem se pustil izzvati. Ne samo, da sem se zavestno odločil iti na koncert Children Of Bodom (OK, odločitev so olajšali Decapitated, a tudi njih bi zlahka spregledal, saj sem jih v Zagrebu videl že aprila letos) – še več: šel sem na ''signing session'' v Master Of Metal IN delal intervju z njimi.

Call me crazy?

Signing session

Kot se v zadnjih mesecih dogaja (še pomnite signing session zasedb Sabaton, Eluveitie, Asking Alexandria – kar pojdite na MoM Facebook profil - klik), je tudi tokratni signing session bil v trgovini Master Of Metal na Kotnikov 5 (Ledina Center) v Ljubljani. Pomagal sem drugi familiji iz štacune (OK, bratu tudi) postaviti nekaj miz, stolov, pripraviti pijačo, kak prigrizek, posterje. Zunaj se je med 16. in 17. uro že nabrala gruča mladih ljudi, ki so v rokah držali CD-je, majice, zastave, kitare (!!!) in še kaj. Okrog 16:40 je iz Šiške prišel kombi s Children Of Bodom in tour managerjem. Pa varnostnikom. OK, zdaj bi gotovo pričakovali (tudi sam sem), da bomo dobili situacijo, ki spominja na to, ko mulci vidijo v živo Justina Bieberja, ampak ne – folk je kulturno stal v vrsti, kar brez besed ob tem, ko je pred njimi stal bend očitno njihovih sanj in src. Gotta respect that! V ozadju je donel Ozzyjev glas, saj je štacuna u izi vrtela prvo plato od Black Sabbath, pod nadzorom strogega tour managerja in mirnega varnostnika pa so oboževalci vstopali do mize in se rokovali, debatirali itd. Tako prijetno kot na Metaldays, le da malo manj sončno in vroče. Kako mlad bend je in kako mlade fane ima, sem se zavedel šele, ko je nek mladenič ob prejetju podpisov rekel Alexiju Laihu, da posluša njihovo muziko že od 6. leta starosti!

Signing session – zakaj sem to sploh pisal? Ker sem kot mulc vedno bral in gledal na raznih TV-oddajah, kaj to sploh je. In sam tega nikoli nisem doživel z izjemo zoprnih Dimmu Borgir leta 2007, prav tako v Mastru. Kak je to bil tečen bend, uf! Bojda pa je se eden bolj znanih sessionov te vrste zgodil, ko so v Ljubljani igrali Pantera in so imeli srečanje z oboževalci v Müellerju na Čopovi. A tam nisem bil, naj vam opiše kdo drug.

Intervju(-ji)

Bodo kmalu natipkani – pogovarjal sem se z vsemi tremi bendi.

Koncert

Kar nas najbolj zanima, mar ne? Ker so COB pripeljali množico ljudi različnih starosti in iz vsaj 3 držav, je že otvoritvena zasedba Medeia naletela na dokaj poln avditorij Katedrale Kina Šiška. In tudi na zelo dober odziv. Bend je mogoče na sceni že 10 let, a tega nisem vedel, ker pač nisem eden tistih ''novinarjev'' (jaz pač nisem tapravi, šolani novinar, zato narekovaji), ki preveri vse prek neta in potem pametuje drugim, kako jih pozna že sto let. Sem raziskovalec in kot tak sem najprej dovolil glasbi, da me nagovori. In Medeia so nagovarjali z moderno zvenečo glasbo. Niso metalcore, niso mathcore, niso nu-metal, niso extreme metal. So miks naštetega, z izjemo nu-metala (razen, če sem štejete groove). Dva zmešana kitarista, ki se na trenutke obnašata popovsko naučeno in sinhronizirano, ampak – vsaj šov je bil. Klaviaturistka, ki se je pregovorno ne sliši, je pa vsaj zelo razčupana, kadar ne igra. Bobnar, ki je ultra glasna žival. In vokalist, ki med komadi pije vino, vmes kriči in kruli kot zmešan – seveda je to Keijo iz Rotten Sound. Zakon! Komadi razgibani, odziv ljudi zelo dober, tudi dober štos se je izvedel – bend se je pogovarjal s hudičem (beri: tonskim mojstrom), ki je prek efektiranega mikrofona zahteval, naj folk še bolj nori. Celo poslušali so ga. Ovce. Gaahl does not approve. A vseeno – končno predskupina, ki ima super odziv in ni zgolj tam, ker headlinerji potrebujejo še en bend.

Dolga in tiha pavza. Kje je ''background changeover music'', s katerim skušajo zapolniti vrzel in zoprno čakanje med bendoma? Ni je bilo (glasbe namreč), ker je Kino Šiška pokazal srednji prst SAZAS-u, ki vas odere tudi, ko rolate kak komad med bendoma. Odlična poteza, pa tudi ne tako slaba.

Ker so potem tišino prekinili Decapitated. In to dvakrat – najprej s kratkim ''line checkom'', ko so igrali uvod v kultni Panterin hit, Walk (ljudem se je trgalo), nato pa so dobesedno prekinili akustični intro Silence (zadnji komad iz še vedno aktualne plate Carnival Is Forever) in poljski bend, tokrat okrepljen s francoskim session bobnarjem (ja, Pawela ni več, ker so ga odpustili), je zagrmel v komad Pest, prav tako iz zadnje plate. Kar se setliste tiče, je ta bila podobna zagrebški – poudarek na plati Carnival … s komadi Homo Sum, A View From A Hole ali pa 404, kot odlični presenečenji pa Flashb(l)ack iz Organic Hallucinosis in – ne me jebat! – slayerjevsko zveneči hit iz plate Negation, Lying And Week. Deri Poljak! I Francuz! Bobnar vsekakor bolje podkovan, je pa delal zajebe. Vokalist kot vedno zmešan, a zakaj mu je tonski mojster dal toliko odmeva, mi ni jasno. In ta odmev je bil tako moteč kot slab zvok bobnov in hrupnega basa, ki je požiral toliko čudovitih tonov. Ja, Decapitated so imeli grozen sound (stal sem na desni od mešalke, ne vem, če je bilo drugod bolje)! A je bend še vedno več kot dovolj norel in lahko rečem, da je to bil eden njihovih boljših nastopov – v Sloveniji. Poslovili so se seveda z nujnim Spheres Of Madness.

Predolga pavza.

A vredna čakanja. Čeprav nisem – kot sem že dal vedeti – nek fan zasedbe, so Children Of Bodom posekali. Vidi se, da je bend na odrih že milijon let. Svojo obrt obvladajo do obisti, njihovo norenje pa deluje pristno in le občasno izscenirano in naučeno. Mogoče je moteč klaviaturist Janne Wirman, ki – takrat, ko ne parira kitaristoma – pač stoji tam. In zgleda kot bi bil pri zdravniku. Basist Henkka T. Blacksmith je mnogo živahnejši, kitarist Roope Latvala pa je po živahnosti in igranju tudi precej na nivoju. Recite karkoli, ampak za igranje z Alexijem Laihom pač ne moreš biti ''slacker''. OK, nisem toliko kitarist, da bi kredibilno presodil, ampak Wild Child, kot Alexija nadimkujejo, obvlada svoj posel. Tip, ko igra, zgleda kot bi pil vodo. Na srečo je z leti njegov vokal vse manj bevskajoč in vse bolj ''manly'', le govori so na trenutke delovali prežvečeno, klasično, celo zdolgočaseno. Se je pa losal pretirane uporabe besede fuck. Bobnar Jaska Raatikainen je bil paša za ušesa – zverziran u nulo.

No, bend zaradi tega na trenutke še vedno deluje skorajda robotsko in vidi se, da točno vedo, kaj počnejo na odru, a vseeno, navidezno pomanjkanje improvizacije in spontanosti sploh ni bilo moteče. Pač, vzameš z rezervo, pa je.

Children Of Bodom so na srečo poleg dobrega zvočnega izraza imeli dober tudi grafični izraz. Lightshow je bil zelo dober, prav tako odrska ureditev, kjer je ozadje bilo obogateno s štirimi ekrani, ki so kot slike na neki stari steni neke še bolj stare bajte kazali scene iz spotov, včasih pa napis C-O-B, kadar je folk skandiral. Z rdečimi reflektorji izpisan, mind you!

Od parih komadov predvsem iz Hatebreeder, ki jih poznam, do novih singlov in ne seveda vsega vmes a la Hatecrew Deathroll, so C. O. B. folk peljali do orgazmov in nazaj. Folk je pel, skandiral, se drl, skakal, norel, bil instantno mačkast … Brez da bi delovali primitivno, kot včasih na Korpiklaani, če si dovolim malo non-metal, a vseeno – moraliziranja.

In 90 minut C. O. B. ni mačji kašelj – a što se mora, mora se. No, jaz sem pičkasto večkrat šel sedet ven, a sem malce v letih. Ekipa, ki pa je vztrajala do zadnje minute, je plac zapustila vidno zmučena – a zadovoljna.

In na koncu - samo to šteje.

twitter facebook