recenzije

Venom Inc.

Ave

Paradise Lost

Medusa

Več izvajalcev

Split

Integrity

Howling, For The Nightmare Shall Consume

Get The Shot

Infinite Punishment

Eighteen Visions

XVIII

Bloodbound

War of Dragons

Sunterra

Reborn (EP)

Frowning

Extinct

Sinister

Syncretism

Suffocation

... Of The Dark Light

Doyle

Doyle II: As We Die

Lock Up

Demonization

Black Reaper

Blood Moon Rising

Lintver

Distorted Perception

Clandestine Blaze

City of Slaughter

All Strings Detached

There's Something Painful About The Pearls

Beyond the Dark Forest

Ealde

banner
banner

reportaža

26. 6. 2017  Reportaža: Vrnitev Davida Vincenta z I Am Morbid  (1. 6. 2017, Orto bar)
A koncert kot celota je izzvenel precej povprečno, kot bled približek Morbid Angel.

Fotke: Tina Ahačič

David Vincent, nekdanji karizmatični glas kultne floridske death metal zasedbe Morbid Angel, se je po svojem drugem odhodu iz benda (pel in basiral je med leti 1986–1996 in 2004–2015) med drugim posvetil country glasbi (pravkar je izdal LP, pridružil pa se je tudi zasedbi The Head Cat, kjer je nasledil preminulega Lemmyja – op. I. C.), nedavno pa je ustanovil tudi novo metal zasedbo I Am Morbid, ki smo jo ta mesec lahko slišali v ljubljanskem Orto Baru. Vincent je bend, v katerem sodelujejo še tolkalec Tim Yeung (Morbid Angel, Hate Eternal, Decrepit Birth itd.) ter kitarista Ira Black (Metal Church, Lizzy Borden) in Bill Hudson (Circle II Circle, Trans-Siberian Orchestra), poimenoval po komadu, ki ga je napisal za zadnji Morbid Angel album. Namen zasedbe je seveda preigravanje klasičnih Morbid Angel komadov iz prve polovice 90. let, s čimer naj bi ohranjala spomin na zlato dobo death metala in Morbid Angel. A po tem, kar smo videli in slišali v Orto Baru, nisem prepričan, da temu kanonskemu death metal materialu Vincent v svoji novi morbidni inkarnaciji dela kako uslugo.

 Gre še za enega v nizu glasbenih projektov, ki je nastal zaradi prekinitve ustvarjalnega sodelovanja, pravnih, osebnih ali finančnih sporov in drugih konfliktov. To je postal v metal sceni že pravi fenomen. Namesto Entombed smo lahko slišali Entomebd A.D., namesto Pungent Stench Shirnec Plays Pungent Stench, namesto Venom Venom Inc., Abbath preigrava komade nekdanjih Immortal itd. Pa spomnimo se še na pravne spore v bendu Deicide, ki je posledično obudil pred-deicidovski Amon ali tožarjenja okoli imena Gorgoroth, ki je rezultiralo v zasedbi God Seed.

Vsak od teh je seveda zgodba zase, a ne morem se znebiti občutka, da so okoliščine pri I Am Morbid zelo podobnega značaja, saj je vendar znano, da sta bila kitarist Trey Azagtoth in David Vincent dostikrat v konfliktu. Konec koncev je njuno zadnje ustvarjalno sodelovanje, ki je po dolgoletnih porodnih krčih rodilo album Illud Divinum Insanus (2011), ostalo zapisano v zgodovino kot glasbeno skropucalo, ki je razočaralo praktično vse fene in kritike. Vincentovemu ponovnemu odhodu iz benda pa naj bi botrovala tudi finančna nesoglasja. Stara zgodba.

Zato se niti ne gre čuditi, da se Vincent ozira nazaj v preteklost. Njegov projekt pa po mojem mnenju tukaj že v kali propade, saj temelji zgolj na kultu njegove osebnosti, pri čemer se zanaša na svojo karizmatičnost in svoj staž v death metal sceni. Igranje že ponarodelih komadov, ki so že dolgo del kolektivne zavesti globalnega težkometalnega miljeja pa je zgolj folklorizem, konzerviranje muzike izven časa in prostora, kjer kot muzejski predmet priča o "dobrih starih časih", ki so v kolektivnem spominu nujno zapisani kot boljša alternativa sedanjosti. Za razliko od prenovljene zasedbe Morbid Angel, ki ustvarja naprej, je projekt I Am Morbid zazrt zgolj v preteklost in potemtakem sploh ni "živ bend" in vsaj dokler ne pokaže kake ambicije po ustvarjanju nove muzike, ni povsem nič drugega kot "Morbid Angel cover bend", ki deluje po ustaljeni paradigmi metalskega zaslužkarstva.

Čeprav smo Morbid Angel v zadnjem desetletju lahko večkrat videli pri nas, je tudi koncert I Am Morbid pritegnil dosti zanimanja. Sam sem imel srečo, da sem leta 2006 na Dunaju gledal klasično postavo Morbid Angel (Azgatoth, Vincent, Sandoval, Rutan), ki je posnela kultni Domination (1995), zato me nek približek z Vincentovim cover bendom ni kaj posebej ganil.

Bolj me je zanimal nastop spremljevalne skupine Necrophagia, kultne ameriške zasedbe, ki je s prvencem Season of the Dead (1987) pomagala začrtati smernice death metala. Necrophagia pod vodstvom vokalista Killjoya s prekinitvami deluje od leta 1983. Iz daljšega spanca v 90. letih jo je pomagal obuditi Phil Anselmo (Pantera, Down), trenutno pa bend igra v osveženi zasedbi, ki jo polega edinega originalnega člana Killjoya dopolnjujejo člani black metal skupine Haxxan. Necrophagia so s svojim z gravžem in groovom okuženim death metalom suvereno napadli publiko. Čeprav je bilo na momente videti, da se bend na odru ne počuti ravno najboljše, so nastopili zelo uigrano in ustvarili dobro vzdušje. Na žalost so imeli precej kratek set, ki je bil osredotočen na novejši material, odigrali so predvsem komade z albumov Divine Art of Torture (2003), Harvest Ritual (2005) in White Worm Cathedral (2014).  

Ko so I Am Morbid vehementno stopili na oder, je sledilo tudi prvo razočaranje – dejstvo, da bo bend nastopil kot trio brez kitarista Billa Hudsona. O njegovi odsotnosti nismo dobili nobenega pojasnila, bila pa je zelo izrazito opazna že s prvimi takti. Čeprav je nedvomno drugi kitarist Ira Black dal od sebe vse, kar je lahko, ob čemer je bila tudi njegova odrska prisotnost od vseh najbolj izrazita, pa je enostavno večina komadov zvenela osiromašeno, celo parcialno.

Že pri samem uvodnem "Immortal Rites" so manjkali nekateri ključni kitarski elementi in tudi nekateri drugi komadi so bili do določne mere nerazpoznavni in kar se tiče zvočne slike precej zamazani. Precej nasprotno temu, kar smo lahko po navadi pričakovali od Treya Azgatotha na koncertih Morbid Angel. Druga zadeva je bila pričakovano tudi slaba in nedovršena izvedba kitarskih solov. Hja, stopiti v čevlje Treya Azgatotha, ki je eden od bolj liričnih in umetelnih kitarskih solistov v death metalu, je zelo težko. Večina komadov je zato izpadla precej betežno, je pa bila vsaj Vincentova vokalna izvedba na nivoju. Vidno postarani Vincent je s svojim globokim basom še vedno v formi, a je na odru izgledal zdolgočaseno, tudi komunikacija s publiko je bila bolj ubožna.

Izbor komadov je bil po drugi strani odličen.

Po eni strani ni dosti odstopal od setov, ki jih je Vincent igral z Morbid Angel pred leti, smo pa lahko slišali tudi nekaj redko igranih zadev, kot na primer komada "Visions from the Dark Side" in "Eyes to See, Ears to Hear". A kot rečeno, je večina komadov zvenela precej parcialno. Še najboljše sta izpadla "Where the Slimes Live" in "God of Emptiness", ki sta tudi ustvarila največ vzdušja.

A koncert kot celota je izzvenel precej povprečno, kot bled približek Morbid Angel.

Necrophagia set:

Upon Frayed Lips of Silence

Dead Skin Slave

Blood Freak

Young Burial

The Wicked

Whiteworm Cathedral

London (13 Demon Street)

The Dead Among Us

Cannibal Holocaust

I Am Morbid set:

Omni Potens (Intro)

Immortal Rites

Fall from Grace

Visions from the Dark Side

Blessed Are the Sick

Day of Suffering

Rapture

Pain Divine

Sworn to the Black

Eyes to See, Ears to Hear

Maze of Torment

(Drum Solo)

Dominate

Where the Slime Live

Dawn of the Angry

God of Emptiness

World of Shit (The Promised Land)

twitter facebook