recenzije

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

Within Destruction

D E A T H W I S H

AmenRa

VI

Carpenter Brut

Leather Teeth

Watain

Trident Wolf Eclipse

Vasko Atanasoski

Pazi kuče

The Stone

Teatar Apsurda

Brujači

Ladanje

Panikk

Discarded Existence

Stuntman

The Scourge (7'' Flexi EP)

Morbid Angel

Kingdoms Disdained

Midnight

Sweet Death and Ecstasy

All Pigs Must Die

Hostage Animal

Dying Fetus

Wrong One To Fuck With

Neocaesar

11:11

Venom Inc.

Ave

banner
banner

reportaža

22. 4. 2018  Reportaža: Večer z Machine Head na Dunaju  (22. 4. 2018, Gassometer Dunaj Avstrija)
Ni slabo za kup grdih tipov, kot bi rekel Flynn, ki so jim ob ideji samostojnih, triurnih koncertov napovedali samo še propad.

Nekaj let nazaj je ameriška zasedba Machine Head dobila idejo, da bi začela furati samostojne koncerte, torej, da bi nastopala sama, brez predskupin. Ideja je seveda bila drzna, kajti ne gre za gigante na metal sceni, kot sta recimo Iron Maiden ali Metallica, ki bi si to lahko privoščila brez težav. Pa še ti dve skupini še danes jemljeta s seboj predskupine, ko smo že pri tem. Machine Head so resda pač eni večjih, če ne celo največji med tistimi na groove metal ali pa celo na neo-thrash sceni, a da bi imeli samostojni koncert, da bi kdo šel gledat in poslušat samo njih, je bila pa kar drzna misel. A kvartet jo je izpeljal zelo uspešno. Imeli so malo morje nastopov po ZDA in tudi po Evropi, treba pa je omeniti tudi, da so se odločili, da v sklopu ideje ''večer z Machine Head'' ne bodo nastopali več po festivalih. Torej, samo klubski večeri z Machine Head, zgolj z njihovimi komadi itd. Glede na to, da so na sceni že 24 let in da so v času prve izvedbe te zamisli imeli pod pasom že osem studijskih albumov, pač imajo dovolj raznolikega materiala, ki lahko ustvari zelo dinamičen set in ki se malce spreminja na vsakih par dni. In tako so možje ostali pri izvajanju koncepta ''An Evening With Machine Head'', ki jih je nekaj let pripeljal tudi v ljubljansko Kino Šiška. Če greste torej na večer z Machine Head, boste dobili samo njih. A dobili boste več kot dovolj, v kar smo se prepričali v četrtek na Dunaju v dvorani Gassometer, kjer so se ustavili v sklopu promocijske svetovne turneje, na kateri predstavljajo album Catharsis, ki je januarja izšel prek založbe Nuclear Blast.

Kdor pozna zasedbo in omenjeni album, ve, da gre za enega bolj osovraženih izdelkov. Čeprav je sam bend dal vedeti, da se bo na novem albumu osredotočil na melodičen, catchy ter bolj primitiven, a toliko bolj udaren groove in da naj pričakujemo cel kup res nepričakovanih zadev, smo verjetno skrivaj vsi upali, da je Robb Flynn, kitarist, vokalist in vodja zasedbe, pač verjetno nagnjen k pretiravanju, kot se to vidi marsikdaj, kadar možakar komentira dogodke na sceni ali svetovni politiki. Vsi smo upali, da se ne bo usmeril v za marsikoga grozljivo obdobje, ki mu rečejo nu-metal obdobje Machine Head, obdobje albumov Supercharger in The Burning Red. Na srečo se niso, vsaj popolnoma ne, so pa gotovo za zdaj za seboj pustili kompleksno thrash revival obdobje, ki so ga vrhunsko izpeljali z albumoma The Blackening ter Unto The Locust. Mnenja o novem albumu Catharsis so mešana, veliko je negativnih kritik, ocene so nizke, čeprav sam album na lestvicah rangira izjemno visoko, ameriški del svetovne turneje pa je bil marsikje razprodan. Zakaj to omenjamo in kakšne ima to zveze s koncertom Machine Head na Dunaju? Ker so osem let nazaj ob promociji albuma The Blackening na Dunaj šli mnogi, med drugim tudi dva avtobusa in to v precejšnji snežni nevihti. Zdaj sta se odpeljala en kombi ter en enoprostorec.

A nas deset iz Slovenije ter okrog 2.500 drugih iz Avstrije, Hrvaške, Italije, Madžarske, Poljske, Češke in Slovaške smo nadoknadili za vse, ki vas tam ni bilo. Koncert se je, kot zadnjih dva- ali trikrat odvil v dunajski dvorani Gassometer, za katero je Flynn kasneje v enem izmed svojih odrskih govorov povedal, da jim je ena najljubših v Evropi. Gre za nekdanji plinski terminal, ki ga je dunajski živelj pametno spremenil v koncertni center. Lokacija je idealna – zelo blizu izhoda na dunajsko avtocesto, oziroma njen vzhodni del, takoj poleg imate tudi U-bahn, ki vas pelje v center, prenovljeni štirje nekdanji plinski terminali pa tvorijo svojevrstni ''entertainment'' kompleks z  ogromno koncertno dvorano, kinodvoranami, trgovinami, kafići, raznovrstnimi placi za napolniti želodec itd. Pa tudi parkingov je dovolj. O tem v Sloveniji verjetno lahko samo sanjamo. Če samo pomislimo, da so ljubljanski mestni očetje in matere potrebovali milijon let, da so dovolili propadlem kinu v Šiški postati eden najbolj znanih urbanih centrov, a to je druga zgodba – čeprav vredna razmisleka. Morda bi naši birokrati morali kdaj iti v Gassometer … A vrnimo se h koncertu.

Kar smo hoteli, smo torej dobili – večer z Machine Head. Bend je točno ob 20.30 zarolal intro v kultni komad Imperium in s tem odprl tri ure trajajoč nastop, ki ga je okronalo 26 pesmi iz vseh obdobij. Na oder so v krinki zatemnjenih luči stopili kitarist/vokalist Robb Flynn, bobnar Dave McClain, drugi kitarist Phil Demmel in basist Jared MacEahern ter začeli višati temperaturo v dvorani, polni navdušenih ljudi z vseh vetrov. Ob kriku ''Hear Me Now!'', ki resnično začne otvoritveni komad Imperium, pa je stvar takoj eksplodirala. Začelo se je norenje, odprl se je circle pit, ki jih je bil ta večer več kot dovolj, pognali so se crowd surferji, ostali pa smo kričali vsako besedo, direkt iz src. Glede na to, da bend tvorijo možakarji, ki so v povprečju stari okrog ali blizu 50, da že nekaj let prakticirajo 3-urne koncerte, ki jih izvajajo v sklopu mesec do dva meseca trajajočih turnej, je bilo vsem jasno, da ne bodo skakali po odru, kot to lahko vidite na kultnem posnetku iz festivala Dynamo Open Air, kjer so nadebudni jezni mladeniči promovirali kultni prvenec Burn My Eyes. Kar poiščite ga na YouTubu, ne bo vam žal – pa ne samo album, tudi omenjeni festivalski nastop. Na Dunaju so se bolj malo premikali po odru, a energija je kljub njihovi prevladujoči statičnosti žarela iz vsakega kitarskega tona, bobnarjevega udarca ali iz glasilk, ki kljub vsakodnevni obremenjenosti na srečo niso izgubile na moči. Vsi trije strunarji so, tako kot na ploščah, dali vse iz sebe, tako da je Flynnov raskav glavni krik ter zelo dobro ''clean'' petje še odlično dopolnil basist MacEahern, katerega vokalne sposobnosti daleč presegajo prejšnjega basista in back vokalista Adama Ducea, občasni Demmelovi kriki pa so tudi bili več kot na mestu, čeprav se sliši, da je petje njegova res obrobna dejavnost – tip je pač 1A kitarist, pevec pa žal ne.

Machine Head so torej igrali natanko do 23.30, odpičili pa so set 26 pesmi. Vmes so imeli dve krajši pavzi, in sicer krajši od 10 minut, poleg komadov pa je nastop popestril zelo dober bobnarski solo Davea McClaina, medtem ko je dokaj dobrega imel tudi kitarist Phil Demmel. Flynn je večino glasu šparal za izvajanje pesmi, je pa vmes podal nekaj res dobrih, nepretencioznih in iskrenih govorov, s katerim je ogrel srca publike. Možakar je pustil ob strani ameriško politiko in marsikatero družbeno-kritično izjavo, katerih je poln na internetu – o tem že itak veliko povedo teksti komadov, je pa vidno bil hvaležen publiki, ki je hranila bend s svojo energijo, na koncu je pa tudi celoten bend porabil kar nekaj časa, da je nehal ploskati vsem prisotnim ter jim metati palčke, trzalice in celo bobnarske opne.

Set nas je popeljal predvsem po albumu Catharsis, pri čemer so izpustili komada Bastards in California Bleeding, ki sta med hardcore Machine Head poslušalci dokaj osovražena, saj gre pri prvem za slab poskus celtic punka z zelo dobrim besedilom, pri drugem pa za očitni poklon albumu Supercharger. Oba verjetno tudi bolje vžgeta med ameriškim življem, saj sta besedili bolj pisani njim na kožo. So pa tu bili naslovni komad nove plate, otvoritveni Volatile, super zagruvani Beyond The Pale, izjemno čustveno nabita balada Behind The Mask, zelo dobro izvedbo pa je imel rap-metalski poklon zgodnjim devetdesetim, komad Tripple Beam, katerega je dodobra popestril tudi njihov lučkar, ki je tukaj res dosegel maksimalni efekt. Tudi ostali komadi njihove obseže diskografije so bili zelo dobro izvedeni v vseh pogledih, sama scena pa je bila zanimiva in razgibana tako zaradi norega folka kot zaradi res dobrega light showa. Med izstopajočimi pesmimi bi bilo treba omeniti balado Darkness Within, katere konec je folk s petjem podaljšal vsaj za 5 minut in pustil bend vidno zadovoljnega, udarni hit Block s prve plate, politično izjemno protivojno nabiti komad, desetminutni thrash napad Clenching The Fists Of Dissent ter predvsem nu-metalske Bulldozer, Exhale The Vile in From This Day. Celoten material je bil zelo dobro razporejen, koncert pa razgiban in zanimiv.

So pa tri ure le tri ure in treba si je priznati, da ob vsem norenju ni lahko vztrajati do konca. A smo stisnili zobe in po odličnem hitu Halo, ki je bil tudi zadnji komad, zapustili Gassometer in se napotili Sloveniji naproti. Machine Head pa so se odpravili naprej po metalski cesti, saj jih čaka še kar nekaj nastopov drugod po Evropi, od tega najmanj 7 popolnoma razprodanih, kar ni slabo za kup grdih tipov, kot bi rekel Flynn, ki so 24 let nazaj v Oaklandu začeli pisati album, ki je spremenil sceno groove metala, kot smo jo poznali, in ki so jim ob ideji samostojnih, triurnih koncertov napovedali samo še propad.

twitter facebook