recenzije

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

Within Destruction

D E A T H W I S H

AmenRa

VI

Carpenter Brut

Leather Teeth

Watain

Trident Wolf Eclipse

Vasko Atanasoski

Pazi kuče

The Stone

Teatar Apsurda

Brujači

Ladanje

Panikk

Discarded Existence

Stuntman

The Scourge (7'' Flexi EP)

Morbid Angel

Kingdoms Disdained

Midnight

Sweet Death and Ecstasy

All Pigs Must Die

Hostage Animal

banner
banner

reportaža

12. 5. 2018  Reportaža: Večer krvi in jekla v Orto Baru  (7. 5. 2018, Orto Bar Ljubljana)
Koncert ''of HELL'S FIREEEE!''

Marduk, staroste švedskega black metala, ne počivajo. Junija bodo prek založbe Century Media izdali že 14. studijski album, ki se kot večina njihovih zadnjih studijskih izdelkov ukvarja predvsem z drugo svetovno vojno, imenuje pa se Viktoria. Kvartet pa je pred izidom odločil Evropo in svet spet opozoriti nase in nas malce pripraviti na prihajajoči album, tokrat s turnejo, ki so jo, morda malce kontroverzno, naslovili March Of Blood And Iron 2018. Sam naslov turneje je dokaj drzen, vedoč, da so Marduk v preteklosti, v bistvu pa tudi nedolgo nazaj, bili tarča obtožb in obrekovanj, ki so švedski kvartet povezovale z ekstremnim desničarstvom. Še pred začetkom turneje je nek švedski časopis izkopal podatke, da naj bi pevec Mortuus in bobnar Fredrik nakupovala propagandni material neke skandinavske neonacistične skupine, kar je bend demantiral z obsežno izjavo, ki pravzaprav ponavlja eno in isto sporočilo, ki se ga da parafrazirati takole: ''Marduk niso političen band. Ne podpiramo in ne propagiramo nacizma. Pika.'' Je pa res, da so lahka in zaželena tarča zaradi svoje visoke profiliranosti v sceni, katere del so skorajda že 30 let, imaginarij, ki na albumih prepleta satanistične simbole in vojaški arsenal tretjega rajha, ter pesmi, ki dostikrat med drugim pojejo o dogodkih ali posameznikih druge svetovne vojne, pa seveda k zmanjšanju napetosti in postavljanju vprašanj ne pripomore veliko. Prav nasprotno – predvsem v zadnjem času so v ZDA, kjer so v zadnjih mesecih antifa skupine uspešno zdesetkale turnejo norveških Taake, tudi Marduk tarča pritožb in klicev k bojkotu. A Marduk ostajajo zvesti svoji viziji in brezkompromisni drži in kljub vsemu, kar jih obkroža v očeh javnosti in predvsem medijev, gredo na pot, verjetno računajoč na to, da jih fani ne bodo pustili na cedilu. Za ostale pa jim v pravi black metalski maniri verjetno tako sploh ni mar.

Pot pa jih je po dolgem času pripeljala tudi k nam. V Orto baru so se tako ustavili na ponedeljkov večer in z ogromnim obiskom ljudi predvsem z domače grude pa tudi sosednje Hrvaške še enkrat dokazali svojo popularnost. Na karto neke odkrite kontroverznosti na srečo ni zaigral nihče, tako da ni bilo nikakršnih protestov s strani kogarkoli v Sloveniji, čeprav bi se to morda lahko pričakovalo. Pa ne le zaradi Marduk, temveč predvsem zaradi otvoritvenega benda, poljskih Infernal War. Kdor sledi dogajanju v zvezi s tem bendom, ve, da gre za bend, ki izziva v vseh pogledih. Že začeli so kot Infernal SS, njihovi člani pa so bili v preteklosti znani tudi kot del kultne poljske zasedbe Thunderbolt, za katero se je dolgo špekuliralo, če so v bistvu NS black metal bend oziroma po domače naci black metal bend. Temu dodajte še imena članov, kot sta Herr Warcrimer ali Zyklon, ter intervjuje, v katerih bend poudarja svoje ekstremne poglede, čeprav tega ne gre takoj povezovati s političnim ekstremizmom. Gotovo pa je, da so Infernal War utelešenje jeze, sovraštva in nihilizma, kar se je poudarilo tudi na njihovem tretjem, aktualnem in najbolj mračnem albumu doslej, leta 2015 izdanem albumu Axiom. Prav Axiom je bil fokus poljskega kvinteta, tako da je večina komadov bila res aktualnih, čeprav so se dotaknili tudi kultnega albuma Terrorfront. Eno je gotovo – Infernal War so tako kot na albumih tudi v živo brutalni in brezkompromisni. Kitarista Zyklon in Triumphator odlično usklajeno servirata črne riffe, medtem ko bobnar Stormblast ponuja baražo hitrih udarcev, ki pa jih zna, kot njegova sorojaka Inferno iz Behemoth ter Kriegsmachine iz Mgłe, popestriti z raznimi prijemi. Basist Godcrusher ponuja zanimive bas prijeme znotraj kitarskega zidu, ki ga ustvarjata prej omenjena možakarja, ves strunarski oddelek pa je popolnoma usklajen in utečen. Mogoče le moti, da se vsi trije ne premaknejo niti za centimeter, kar naredi odrski nastop rahlo dolgočasen. A tornado v resnici predstavlja gostujoči vokalist, Heretik Hellstörm, ki je iz neznanih razlogov na odru nadomestil kontroverznega Warrcrimerja. Heretik je vneto pljuval strup Infernal War besedil, pri tem pa skušal precej aktivirati množico, kar mu pa kljub vsem provokacijam in vabilom k splošnem kaosu ni uspelo. Folk resda ni norel, je pa gotovo, da smo bend poslušali od začetka do konca. Bend je svoj set odpičil v manj kot 45 minutah, nato pa oder prepustil norveškim Ragnarok.

Ragnarok so staroste norveškega black metala. So ekstremni predvsem zvokovno, saj so se vedno nagibali k bolj hrupni zvočni podobi in toliko bolj izraznem fuck off odnosu. Za razliko od drugih skandinavskih bendov Ragnarok razen z besedili niso nikoli šokirali javnosti s kakšnimi vprašljivimi dejanji, izjavami ali podobami, so pa gotovo šli na živce tistim, ki so pozabili, da je black metal v svoji srži lahko tudi umazan, primitiven, enostaven, v bistvu netehničen, skorajda totalno old skul pank. Kvartet, ki ga piči že od leta 1994, je predstavljal svojo aktualno plato Psychopathology, s svojim nalezljivim primitivnim black metal izrazom pa dodobra napolnil spodnjo dvorano Orto Bara. Njihov set je bil razgiban, poslušljiv, čeprav je skozi čas malce kar zvodenel in določenim postal dolgočasen. A na srečo so Ragnarok v dvorani obdržali ogromno število ljudi in potrdili svoj nesmrtni status. Gotovo pa je, da so kljub brutalnosti Infernal War in kultnosti Ragnarok ljudje bili tam predvsem zaradi Marduk.

Pred njihovim nastopom je oder zakrila minimalna in rdeče ter modre barve polna osvetlitev. Počasi je oder zakril tudi dim, medtem ko so ozadje namesto DJ-jevega glasbenega izbora polnili zvoki topovskega grmenja. Ob veliki zastavi s simbolom volka v pentagramu pa so oder natanko ob pol enajstih zasedli vokalist Mortuus, kitarist Morgan, basist Devo in bobnar Fredrik. Napad se je pričel.

Marduk so nas tokrat popeljali skozi svoj hitrejši material. Otvorivši s pesmijo Panzer Division Marduk so Švedi držali hiter in brezkompromisen tempo, med komadi ponujali minimalno število besed, v vsakem slučaju pa so ljudi navdušili na polno. Atmosfera je bila mračna in vse bolj zadušljiva, saj je umetno odrsko meglo začel prevzemati vonj politega pira, prekajenega usnja in poceni deodorantov ali močnega švica, osvetlitev pa je bila morbidno rdeča. Black metal as fuck! A bend zaradi tega ni prikrajšal poslušalcev za natanko 70 minut programa, ki se je osredotočal na tematiko druge svetovne vojne, recimo v otvoritvenem komadu ali pa v pesmih The Blondbeast, Baptism By Fire, Of Hell's Fire ter v najnovejšem singlu Werwolf, s katerim napovedujejo album Viktoria. Seveda pa so Marduk vedno peli tudi o mračnih, okultnih vedah in spoznanjih ter močno kritizirali organizirane religije, kar sta izrazili pesmi Throne Of Rats in Clovenhoof ali pa se preprosto prepustili plesu s Smrtjo v pesmih Burn My Coffin, Wolves itd.

Takoj po zadnji pesmi so Švedi zapustili oder in zadevo končali hitro in brez kakršnega koli pompa. V vsakem slučaju je to bil zelo dober dogodek, številčno zelo obiskan, pokazal pa je tudi, da je black metal v Sloveniji še kako močan in živ.

twitter facebook