recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

reportaža

2. 10. 2012  Reportaža: Vancouver Thrash-out, pt. 1  (20. 9. 2012, Vogue Theater (Vancouver))
''Dovolj besedičenja o okoliščinah, čas je, da se lotim prvega koncerta, ki sem ga obiskal v Vancityju, Death Angel, Anthrax in Testament.''

Jasno je, kaj se pričakuje od thrash koncerta. Roko na srce na domačih tleh, naj bo v dvorani ali klubu, že vrsto mesecev ni bilo omembe vrednega koncerta tuje thrash skupine. Festivali in tujina (predvsem pa to dvoje v kombinaciji) pa so ponujali pravo osvežitev na temu področju, kot je moč prebrati v naših reportažah vseh festivalov, ki jih je Profanity ekipa obiskala. Vseeno pa me je matralo, ker že lep čas nisem bil deležen prave thrasherske norije v nabitem klubu ali pa prostorni dvorani polni norcev. Želje so se mi uresničile, saj sem v času obiska Vancouvra nekako dobil oboje naenkrat, in to dva večera zapored.

Kako to, oboje naenkrat? Verjetno je to del reportaže, ko sam sebe opomnim na lastno naivnost, saj sem pričakoval, da koncert pač povsod izgleda isto. Tu sem se malce uštel, saj kljub številnim videom nekako nisem verjel, da je standardno prizorišče za koncert mednarodne skupine v Severni Ameriki gledališče. To pa takoj botruje odličnemu vzdušju, saj so okoliščine veliko manj brezosebne kot navadna črna dvorana - jasno, da ni govora o baročno okrašenem gledališču na foro Drame, pač pa pravi ''theatre'', ki kar kriči showbiz. Balkon in široko, a kratko stojišče pomenijo, da bend animira publiko predvsem v širino, veliko pozornosti pa leti tudi na občinstvo v višavah daljnega balkona! Kljub temu da je stojišče precej kratko, je kapaciteta ponavadi (pre)velika, kar pomeni, da so obiskovalci na hitro intimno seznanji eden z drugim. Ker niso razvajeni z obilico koncertov vsak mesec, to izkoristijo na polno - ko se narodu skeglja, je to nekaj jako spektakularnega, saj hitro postane jasno, da gre za skupino ljudi, ki pač nima možnosti obiskati ducat (ali pa tri) koncertov na leto.

Dovolj besedičenja o okoliščinah, čas je, da se lotim prvega koncerta, ki sem ga obiskal v Vancityju, Death Angel, Anthrax in Testament. Ob prihodu me je pozdravil glasen napad kopice sanfranciških filipincev, ki roko na srce po ponovnem zagonu kariere zveni mnogo bolje, kot v osemdesetih, sploh pa v devetdesetih. Death Angel dobro izvajajo dobro glasbo, kar je glavno. Vsekakor pa jih to ne ovira pri tem, da naredijo divji žur, kar jim je kljub počasi naraščajočemu občinstvu uspelo. Spacan zvok se je dalo spregledati, saj so fantje resnično dali vse od sebe, obnašanje na odru pa je delovalo spontano, sploh kar se tiče odrskih govorov, ki vedno delujejo povsem srčno.

Death Angel so le dočakali spodobno množico obiskovalcev, a je bilo hitro jasno, čemu se je nabrala množica na ulici pred gledališčem. Že med tonsko vajo se je na Testament začela pripravljati množica fanov vseh starosti. Ob kratkem pogovoru s tipom, ki je bil dobro v štiridesetih, sem namreč ugotovil, da je na koncert prišlo znatno število '80s veteranov, ki so prišli obudit spomine, preprosto preveriti ''kako kaj Testament te dni'', ali pa celo pripeljati otroke na koncert. Najin pogovor je prekinil konec tonske, intro odjekne, Gene Hoglan sede za bobne, publiki se v trenutku sfuka. Bizaren mosh pit elipsaste oblike niti slučajno ni bil podoben pestovanju, Kanada pa se trdno drži ameriške tradicije crowdsurfanja. Testament so v odlični formi, v tako intimnem okolju pa tudi obupen zvok ne predstavlja velike ovire. Setlista severnoameriške turneje je podobna kot na letošnjih evropskih festivalih, če ne celo ista, vendar je odnos do novega materiala popolnoma drugačen kot pri nas. Skladbi Native Blood in True American Hate sta pri občinstvu zadeli v živo, sploh glede na tematiko, saj je večina dvorane odpela refren, če ne kar celega besedila obeh pesmi, brez pretiravanja. V nastop se torej ni bilo težko vživeti, v neposredni bližini občinstva pa je vidno uživala tudi skupina; neprecenljivo je bilo videti Gena izustiti vzklik ''Holy shit!'', potem ko je posebno divji fan izvedel stage dive z odra in uspešno (!) poletel mimo barikade. Skolnick je vidno užival v nastopu, Petersonov no-bullshit izraz pa je popolnoma pristajal odnosu publike. Vsemu temu je jasno botrovala brezhibna izvedba, a pri trenutni postavi o tem ne bi smelo biti dvoma.

Po zvezdah večera so Anthrax nedvomno imeli precejšnjo nalogo pred seboj. Delno so jo tudi izpolnili, Big Four prestiž pa jim je gotovo šel na roko, saj se je že med Testament izkazalo, da je gledališče, ki sicer nekako zdrži 1500 glav, bilo še kako polno. Podobno kot pri Testament je tudi pri Anthrax v trenutku odjeknil kaos. Kljub statusu pa je vseeno bilo jasno, da so Anthrax precej previdna skupina. Setlista je bila sestavljena v glavnem iz največjih uspešnic, z nove plošče, ki so jo za moje pojme packali čisto predolgo, so odigrali kaka dva komada, enega za drugim. Scott Ian se je šele na polovici vidno vživel, Joey Belladonna pa je deloval malce izgubljeno. Njegovi govori namreč delujejo kot brezciljno nakladanje, ker govori precej nerazločno, na nek način tudi so. Mogoče se mi je vse to zgolj dozdevalo zaradi žajfastih dramic, ki obkrožajo skupino zadnje čase, kar se je celo odrazilo v tem, da je za stolčkom namesto Benanteja sedel (sicer odličen) nadomestek. Kljub kritikam pa ne morem reči, da nisem užival, saj je skupina igrala solidno, gotovo pa so imeli najboljši zvok večera. Anthrax sem si preprosto želel videti z Belladonno, ki je vokalno v dobri formi, večne thrasherske uspešnice pa so v meni okrepile dobro razpoloženje. Anthrax so pač taka skupina; svojo nalogo izpolnijo odlično, čeprav sem kot del občinstva včasih bil pod vtisom, da nekateri člani počno ravno to - izpolnjujejo nalogo.

In kaj sledi po treh dobrih koncertih? Vsi gas na parkirišče pa domov? No, ne ravno. V prepolnem velemestu sem namreč bil deležen prav posebnega pogleda, in sicer trume metalcev, ki se kot črn oblak vije skozi glavno nightlife ulico Vancouvra. Skupni cilj pa nič drugega kot mestna železnica, ki je najboljša odločitev, če obiskovalec koncerta nima namena spati na pločniku.

twitter facebook