recenzije

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

Within Destruction

D E A T H W I S H

AmenRa

VI

Carpenter Brut

Leather Teeth

Watain

Trident Wolf Eclipse

Vasko Atanasoski

Pazi kuče

The Stone

Teatar Apsurda

Brujači

Ladanje

Panikk

Discarded Existence

Stuntman

The Scourge (7'' Flexi EP)

Morbid Angel

Kingdoms Disdained

banner
banner

reportaža

18. 2. 2014  Reportaža: V večni ogenj  (16. 2. 2014, Channel Zero Metelkova Ljubljana)
American death metal attack par excellence z nepotrebnima predskupinama!

Newyorški death metalci Immolation, ki so na sceni že od davnega leta 1988 (začenši kot Rigor Mortis – ne tisti iz Teksasa), so Slovenijo obiskali velikokrat, začenši že davnega leta 1996 s promocijo drugega albuma Here In After, ko so nastopili s Cannibal Corpse in Godscard, leta 1999 so skupaj s kultnimi grinderji Phobia in nemškimi ali češkimi Pik predstavili Failures For Gods (kitaro je takrat kot session član igral John McEntee iz Incantation, na bobnarskem stolčku pa je vladal Alex Hernandez, ki je bend zapustil leta 2003 ali 2004).

Trend klasičnega bendovskega življenjskega cikla ustvarjanje albuma-snemanje albuma-promocija albuma v ZDA in v Evropi so nadaljevali skorajda na vsaki dve leti.

Tako so leta 2001 promovirali Close To A World Below (prejebeno dober koncert, na katerem so nastopili skupaj s Krabathor, Eminence in Deranged, kot kitarist pa se je takrat predstavil zdaj že desetletje uradni član Immolation, Bill Taylor, ki je pred tem godel v Angelcorpse), dve leti kasneje Unholy Cult (z Noctiferio, Malevolent Creation in Marduk), potem pa je sledila daljša pavza, ki se je prekinila šele leta 2010, ko so nas obiskali skupaj z Napalm Death, Waking The Cadaver in Macabre. Vmes smo si jih ogledali v Beljaku v Avstriji v Beljaku (promocija plošče Shadows In The Light) oz. na Brutal Assaultu ter tudi na Dunaju).

Nazadnje smo jih videli ne toliko dolgo nazaj, mislim, da jeseni 2011, ko so predstavili predzadnji album Majesty And Decay (takrat smo naredili tudi intervju s kitaristom Robertom Vigno – klik), letos pa jih bomo videli celo dvakrat – poleti na festivalu Metaldays in v nedeljo v Channel Zeru na Metelkovi, kjer so promovirali najnovejši album, Kingdom Of Conspiracy.

Newyorčani seveda nikoli ne potujejo sami. Tako so jih spremljali prav tako kultni ameriški death metalci Broken Hope ter dve neznani predskupini – bolgarski Eufobia in francoski Sweetest Devilry. Po mojem mnenju sta bili obe več kot nepotrebni. Bolgarski kvartet Eufobia je bil preprosto eden tistih modernejših death metal bendov, ki nima pojma, kako se zadevi streže. Kljub temu da so inštrumentalno kar dobro podkovani, še posebej bobnar, so na področju ustvarjanja zapomljivih viž oziroma pisanja komadov kot takih katastrofalni. Dolgočasen vokal, zdaj že prevečkrat prežvečene solaže, ki jih od izdaje albuma Epitaph nemških Necrophagist dalje uporabljajo vsi nadobudni moderni death metal bendi, in »vajb«, ki je bend naredil tako zanimiv, kot če bi na odru stal vratni podboj. Mogoče je kak gruvi del bil zanimiv, ampak kaj več od tega sploh ne. Temu primerno so igrali skorajda praznemu klubu.

Francoski Sweetest Devilry so bili še hujši. Da, še hujši. Kvartet namreč igra nekakšen zvarek, ki ga danes najlažje označimo kot metalcore. Dolgočasen kričeč vokal, rip off kitarske linije, ki črpajo iz umazanega avdio bazena modernih švedskih in ameriških bendov. Nič od nič. Mogoče so imeli kaj več ljudi kot njihovi bolgarski predhodniki, a tudi ti v dvorani verjetno niso zdržali predolgo. Tu bi seveda lahko razvil že večkrat pogrevano debato o pomenu neznanih predskupin pri takšnih turnejah oziroma o v vseh pogledih neprimernih predskupinah na takih turnejah, a menim, da stvar najlažje zaključim z besedno zvezo »pay to play«, in sklepom, da organizator turneje, v tem slučaju poljska agencija Massive Music, pač vedno mora imeti nekoga, da turneje financira. In takšni bendi plačajo mastno.

Cinizem in trenutno zamorjenost na stran. Oder so zasedli čikaški Broken Hope, ki so se lani vrnili z albumom Omen Of Disease in ki so danes mnogo bolj sprejeti in popularni kot v času svoje prve inkarnacije. Vmes so namreč razpadli, kakšni dve leti nazaj pa so se odločili vrniti se na sceno. In to je bila dobra odločitev. Bend je s svojim ultra krulečim vokalom, ki ga namesto pokojnega originalnega vokalista Joa Ptaceka izvaja Damian Leski iz kultnih Gorgasm, in nalezljivo masivnimi riffi, ki črpajo predvsem iz floridske šole legendarnih Obituary ter iz newyorške šole slamming death metala a la Internal Bleeding, predstavil res udaren set. Ta je obsegal komade z nove plate a la Docking Dead, The Flesh Mechanic ipd. ,kot hite z legendarnih albumov Swamp In Gore, Bowels Of Repugnance, Loathing ali Repulsive Conception, recimo He Was Raped. Bend je imel zelo masiven zvok, dober nastop in temu primeren odziv zdaj že kar številne publike, ki je bila poleg slovenskega kontingenta sestavljena še iz obiskovalcev iz Srbije, Hrvaške, Italije in Avstrije. Z njimi smo dan kasneje naredili resnično dolg intervju, za katerega upam, da kmalu ugleda luč našega portala.

Odziv benda je naveden na njihovem uradnem FB-profilu: THANKS to ALL the ragers who came out to see IMMOLATION and BROKEN HOPE at Channel Zero in #LJUBLJANA, #SLOVENIA last night! This is true death metal country! CHEERS! — kraj: Channel Zero

A seveda je vrhunec večera predstavljal kakšnih 17 komadov dolg nastop newyorških mračnjakov Immolation, ki so bili vedno znani po zelo razgibanih in energičnih nastopih. Basist/vokalist Ross Dolan, kitarista Robert Vigna in Bill Taylor ter seveda bobnar Steve Shalaty tudi v nedeljo niso odstopali od profesionalno in visoko, a ne presrano zastavljenih standardov. Bend na odru ni miroval niti minute, folk pod njim pa tudi ne. Lahko si gledal, lahko si headbangal ali pa norel v moshpitu, ampak zdelo se je, kot da bi nastop trajal zgolj 10 minut, tako je čas letel. Zvok resda ni bil najboljši, tako da smo bili skoraj večino seta oropani glasnosti solaž, kar je v slučaju Roberta Vigne res velik minus, pa tudi bobni so rahlo nagajali, ampak ajde …

… saj se je zadeva kompenzirala drugače. Igrali so seveda večinoma nove komade s plošče Kingdom Of Conspiracy, se pa seveda niso odpovedali starim, dostikrat celo komadom, ki jih niso igrali v živo že res dolgo – na primer Lost Passion z albuma Close To A World Below ali pa Nailed To Gold iz Here In After. A čeprav so izpustili skorajda kultna hita No Jesus No Beast ali pa Father, You're Not A Father, so nas med drugim zelo navdušili s komadoma Despondent Souls in Those Left Behind s prvenca Dawn Of Possession, slišali pa smo tudi kak komad iz albumov Unholy Cult, Harnessing Ruin, Shadows In The Light in celo EP-ja Providence.

Je pa bil nastop sestavljen večinoma iz počasneje in mračno obarvanih komadov novejših plat, kar je izkušnjo naredilo še toliko bolj posebno, intimnost nastopa pa je seveda poleg manjše dvorane in ne preveč številne publike poudarjala iskrena komunikacija frontmena, ob kateri smo dobili občutek, da smo se na kupu res dobili sami stari prijatelji. No, v publiki je bil tudi Brutal Sandi in od vseh glasnejših Vaso The Butcher, tako da je ta občutek bil še toliko močnejši.

Immolation na svojem official FB-profilu pravijo: Thanks to the crew and staff at Channel Zero for a great show!! The fans were awesome!!! We look forward to being back in Slovenia soon!!!

Po tej odlični klubski izkušnji lahko samo predvidevamo, kaj nas čaka poleti, ko bodo zasedli drugi oder festivala Metaldays.

A eno je gotovo – Immolation nikoli ne razočarajo.

Fotke: Tina Ahačič (L-D): Eufobia, Sweetest Devilry, Broken Hope, Immolation

twitter facebook