recenzije

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

banner
banner

reportaža

30. 11. 2013  Reportaža: Tokrat švedski Shining  (25. 11. 2013, Gala Hala Metelkova Ljubljana)
Poleg dobrega zvoka in vzornega obnašanja Niklasa je treba pohvaliti tudi kitariste, ki so vsem pokazali, da kljub temu da špilajo black metal, znajo uporabiti to reč od inštrumenta.

25. novembra se je v Gala Hali na Metelkovi zgodil eden izmed mnogih mirnih ponedeljkovih koncertov, in sicer z Norvežani Crest of Darkness, Švedi Sterbhaus in s Sloveniji dobro znanimi, prav tako Švedi, Shining. Osebno nisem fan nobene od nastopajočih skupin, a sem se že enkrat udeležila koncerta Shining, če se ne motim, leta 2011. Med tema koncertoma je razlika več kot očitna.

Kaj je bilo tako drugačno, boste izvedeli malo kasneje.

 Prvi so nastopili norveški blekerji Crest of Darkness. Iskreno rečeno, pojma nimam, kaj sem gledala – dvorana je bila skorajda prazna, nisem razločila, ali pevec ima corpsepaint ali kokain, njegovo vulgarno energično obnašanje je bilo več kot komično. To je tisti tip skupine, ki dejansko špila nek zelo star stil black metala, ki že meji z absurdnostjo, saj ne veš, kaj dejansko poslušaš. Ta nek čuden občutek starega in ogabnega, a vseeno kot da bi gledal najbolj komičen in absurden black metal videospot prek Youtuba. Vsemu temu pa dodaš kitarske solaže, pozabljanje rifov vmes in fušanje. Saj ne, da je bend bil polomija – bend je bil smeh in pol.

Za kratko pavzo po komičnem showu Norvežanov so nastopili nekoliko manj komični Sterbhaus, čeprav bi rekla da je ta skupina nekaj najbolj idiotskega, kar sem v življenju doživela med gledanjem videospotov na Youtubu. Tukaj nekaj resnega in nekaj dobrega ne moreš pričakovati, saj studijsko zvenijo popolnoma plastično, skorajda enako idiotsko kot tale video (klik). Ampak, Sterbhaus so resno presenetili – v živo jim je zvok nekajkrat boljši kot v studiu in dejansko zvenijo kot nek dober melodični švedski thrash/death metal. Med špilanjem komadov, ki so utelešeni  kot videospoti na Youtubu (ne, resno, oglejte si jih, haha) pa so publiki tudi dali vedeti, da se zavedajo svojega idiotizma in zajebancije, kar dodatno popestri zadevo. Publike je bilo celo nekaj več, vmes smo se lepo nasmejali in naposlušali melodičnih thrasherskih riffov. Če vse skupaj seštejem, lahko rečem, da se bend celo splača pogledati, če nimate kaj drugega za početi kot npr. zmrzovati zunaj na mrazu, kot so v ponedeljek se nekateri pametni pobje.

Po Sterbhaus, ko smo si popili še kak bambus, pivo in skadili še kak čik ali dva (treba se je bilo pripraviti na uro in pol do dve uri špila, kot je baje bilo najavljeno,) so nastopili vsem dobro znani „depresivci“ Shining. V dvorano sem vstopila ena izmed zadnjih, ampak sem si poiskala mesto nekje v sredini, kjer se je (hvala mami in fotru, da sta me naredila visoko), dalo v miru poslušati celoten nastop.

Hm, dvorana je bila pričakovano fino zapolnjena, s poudarkom „o bog, koliko pičk pa je tukaj v prvih 4 vrstah?!!“. Ah ja, sem že pozabila – Shining itak velja za ''ženskast'' bend, ali je to samo naključje? No, kakorkoli že, bilo je vredno žrtvovati ponedeljski večer in se udeležiti nekoliko neplaniranega koncerta, saj – kot že omenjeno – nisem ne fan, pa tudi ne zagovornik depresivnega black metala. Čeprav pri Shining ne vidim nič depresivnega, temveč pomirjajočega.

Kot je tudi sam nastop Niklasa bil umirjen. Pričakovala sem pa standardno „gejevsko“ norenje po odru in podobne packarije, ki Niklasu pritičejo. Razlog za to je baje bil nastop v Avstriji večer pred Ljubljano, kjer je ubogi revež izgubil glas. Kar ni nenavadno -  Shining komadi so vedno bili vokalno dokaj zahtevni, kot profesionalec pa se mora tudi potruditi, da bo nastop v živo še boljši od posnetka v studiju. Drugače pa se niti ni opazilo, da je nekaj narobe z glasilkami, razen ko je na vrsto prišel clean vokal.

Edino, kar se je nekaterim mogoče zdelo zelo fino in zabavno, je bil „pozdrav z viskijem“ na začetku nastopa. Zakaj nisem bila presenečena? But hey, koga boli kita, če so špilali samo top komade. Definitivno mi ni bilo žal, da sem bila tam! V bistvu ne bi smelo biti žal nikomur..
Če se osredotočim na sam zvok, lahko samo rečem – bog naj blagoslovi tonskega mojstra! Tako dobrega zvoka pa prej v Gala Hali še nisem slišala ... renoviranje dvorane je očitno bilo uspešno.

Poleg dobrega zvoka in vzornega obnašanja Niklasa je treba pohvaliti tudi kitariste, ki so vsem pokazali, da kljub temu da špilajo black metal, znajo uporabiti to reč od inštrumenta. Kitarski „dvoboj“ je bil na mestu in zabaven.

Na repertoarju so bili naslednji komadi, katerih se sama spomnim, tisto kar pa še manjka, pač manjka v mojem spominu: Han Som Hatar Människan, Ohm (sommar med Siv) (Seigmen cover), Människa o'avskyvärda Människa, Ytterligare Ett Steg Närmare Total Jävla Utfrysning ,Submit To Self Destruction, For The God Below, Vilseledda Barnasjälars Hemvist ,Lat Oss Ta Allt Fran Varandra in Förtvivlan, Min Arvedel – kateri mi je posebej ostal v spominu zaradi uvodne otroške pesmi „You are my sunshine“, katero Niklas „ni mogel“ odpeti, je pa to zanj storila publika. Well done publika, celo nisi bila mrtva kot ponavadi.
Drugače pa Niklas spet ni skrival svojo ljubezen do Ljubljane in Slovenije – očitno je tudi nekako zelo vezan za njo, kar očitno rezultira tudi s tako bazo fanov.

Če ne drugega, mladina Slovenije posluša vsaj nekaj blacka.

Avtor:
twitter facebook