recenzije

The Canyon Observer

NØLL

Within Destruction

D E A T H W I S H

AmenRa

VI

Carpenter Brut

Leather Teeth

Watain

Trident Wolf Eclipse

Vasko Atanasoski

Pazi kuče

The Stone

Teatar Apsurda

Brujači

Ladanje

Panikk

Discarded Existence

Stuntman

The Scourge (7'' Flexi EP)

Morbid Angel

Kingdoms Disdained

Midnight

Sweet Death and Ecstasy

All Pigs Must Die

Hostage Animal

Dying Fetus

Wrong One To Fuck With

Neocaesar

11:11

Venom Inc.

Ave

Paradise Lost

Medusa

Več izvajalcev

Split

banner
banner

reportaža

20. 2. 2018  Reportaža: Tistega lepega zimskega dne  (2. 2. 2018, Bohinjska Bistrica)
Kljub lanskoletnemu mogoče malo slabšemu začetnemu obisku se je letos pokazalo, da tudi zimska verzija festivala pridobiva na občinstvu in da je samo vprašanje časa, kdaj bo dosegel podobno količino tiste v Tolminu.

Zgodbi, ki se je začela pisati lansko leto pod naslovom Winterdays of Metal, se z vsakim novim letom odpirajo nova in boljša poglavja. Že takoj ob prihodu v Bohinjsko Bistrico je bilo moč čutiti zimsko metalsko atmosfero, takšno, kakršno lahko dobi prav vsak obiskovalec poletnega festivala, starejšega brata v Tolminu, znanega pod imenom Metaldays. Čeprav po ulicah ni bilo moč zaslediti cele horde metalcev glede na našo pozno uro prihoda, se je še zmeraj vedelo, kam smo prispeli. Za moje mnenje ravno prav velika lokacija, ne preveliko in ne premalo, za vsakogar košček zemlje in miru ter seveda dobra glasba in družba.  Kljub lanskoletnemu mogoče malo slabšemu začetnemu obisku se je letos pokazalo, da tudi zimska verzija festivala pridobiva na občinstvu in da je samo vprašanje časa, kdaj bo dosegel podobno količino tiste v Tolminu.  Z organizacijskega pogleda je bilo vse ali manj bolj preprosto, a hkrati odlično profesionalno izvedeno, saj ni bilo videti niti enega slabega izraza na obrazu obiskovalcev. Res je, da sem festival obiskal zgolj za en dan, kljub temu pa menim, da druga dva dneva nista bila nič slabša.

Z družbo fotografov smo prispeli ravno prav za nastop skupine Hour of Penance, ob čemer pa nas je ujela malo slabša novica. Bend je menda obtičal na italijanski strani in so tako morali svoj nastop odpovedati. Jebiga, narava ima na koncu zmeraj večjo moč. Kot prvi nastop smo tako ujeli nastop legendarnih Dropkick Murphys. Poslušali smo jih lahko dobro uro in pol, kako iz rokava mečejo ene izmed svojih najboljših hitov, hkrati pa z lahkoto komunicirajo s publiko in to ravno dovolj, da izpade super. Če je kdo sploh imel pomisleke, kaj oni počnejo na metal festivalu, naj vas spomnim, da so enake polemike padale ob najavi benda Skindred dobri dve leti nazaj, ki pa so – in to kljub temu da niso metal bend – izvedli enega izmed boljših koncertov na festivalu Metaldays. Podobna situacija se je zgodila tudi tokrat. Ljudje so enostavno že takoj ob prihodu DKM na oder začeli trošiti svojo energijo, po zraku pa so že letela nedokončana piva. Čeprav ni bilo moč čutiti točno take energije kot nazadnje, ko so nastopali v Cvetličarni leta 2016, ocenjujem, da je koncert za mnoge ljubitelje več kot uspel, pa čeprav je marsikdo od nas pogrešal bis ali dva. Jebiga, ne moreš vedno dobiti vsega, kar si želiš.

V roku dobre pol ure menjave, ko so se pregreti napol goli obiskovalci hladili kar v snegu, se je oder pripravljal za še enega izmed zelo zanimivih bendov na festivalu, Gaahls Wyrd.

Gaahla mi najverjetneje ni potrebno kaj posebwj opisovati in predstavljati, kljub temu pa je moč omeniti, da gre za eno izmed bolj kultnih oseb, sploh na black metalski sceni in točno taka je bila tudi njegova prezenca na odru. Hladnokrvni prihod na oder ter močni glasovi iz njegovega satanističnega grla so nam takoj pričarali norveško vzdušje pekla in senc samote, kakršnih je Gaahl še kako navajen izvajati. Preprost, a hkrati izredno močan nastop, ki je pričakovano vseboval nekaj komadov iz njegovih različnih glasbenih izrazov, a la Godseed, Trelldom in seveda Gorgoroth. Poslušalce je popeljal tako v kanček svojega sveta, iz katerega pa nas je bilo težko izpustiti.

Winterdays of Metal raste letom primerno in vesel sem, da je moč obiskovati glasbene festivale tudi pozimi. Lokacija se mi zdi ravno pravšnja za tak dogodek, hkrati pa ravno prav oddaljena od vsega trušča modernega sveta, od katerega si vsak od obiskovalcev verjamem, da še kako želi pobegniti in zgolj uživati v dobri glasbi, prijateljih in naravi, ki ga obkroža.

In še ena vesela novica za konec.  Še v letošnjem letu se lahko festival ponovi. Vas zanima kako? Potem je tale link ravno prav za vas.

Fotke: Simon Pelko

twitter facebook