recenzije

Lacuna Coil

black anima

Enthroned

cold black suns

Hammerfall

dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

banner
banner

reportaža

8. 5. 2016  Reportaža: Time To Kill Is Up  (29. 4. 2016, Kino Šiška Ljubljana)
Nisem videl vsega nastopa Cannibal Corpse, ker ga preprosto nisem mogel več prebavljati. To seveda lahko pove toliko o meni, kot o samem bendu, a gremo po vrsti.

Če si velik fan nekega benda in če sta ti čas in denar naklonjena, obstaja velika verjetnost, da si boš določen bend ogledal večkrat. Mogoče vsakič, ko pride blizu in sta čas in denar tudi ''parajt'', mogoče ne vsakič, a vseeno dosti pogosto. Odkar sem aprila 2003 v Gala Hali na Metelkovi končno videl ameriške Cannibal Corpse, sem skušal iti na več/manj vsak njihov koncert, ako so le bili blizu. Dostikrat mi je to celo uspelo.

Od tistega metelkovskega koncerta, ki je rušil vse pred seboj, si ne morem pomagati, da ne bi imel neke določene predispozicije, pričakovanja glede tega, kaj bo ponudil in dal koncert ameriške brutal peterke. Po eni strani vedno veš, kaj boš dobil in da ne boš dobil malo za svoj denar, po drugi strani pa se vedno lahko zgodi, da hočeš/nočeš v neki točki želiš več in se ti zdi, da tega ne dobiš. Posebej, če ste jih gledali lani na festivalu Metaldays, kjer so v vsej svoji slavi pozno zvečer oz. ponoči pokazali, zakaj so eno največjih in najbolj cenjenih in s spoštovanjem izgovorjenih (in temu primerno včasih tudi osovraženih) death metal imen.

Prav zato je težko pisati reportažo o koncertu, za katerega ti je že par mesecev prej že ob sami misli nanj poskočilo srce, na samem koncertu pa je srce komajda izustilo kakšen UGH!

No, naj vas takoj potolažim – petkov brutal event v Kinu Šiška je bil daleč od podna. Prav nasprotno – že s predskupino, italijanskimi Hideous Divinity (ki sta mi jih dan po božiču na koncertu v Črnomlju v backstageu MKK-ja predstavila Crni iz Sarcom in Vladič iz Mephistophelian in me od takrat bend več kot navdušuje), je bilo jasno, da ne bomo priča eni tistih predskupin, ki so na turneji samo zavoljo tega, da so. Kot sem kasneje ob delanju intervjuja izvedel, so italijanske manijake, katerih dve plati s ponosom bogatita zahtevno ponudbo tehničnega death metala pri založbi Unique Leader Records (ki jo vodi Erik Lindmark od Deeds Of Flesh), izbrali sami Cannibal Corpse. In 'bemu miša, da Webster, O'Brien, Mazurkiewicz, Barret in celo velikovratni Corpsegrinder gotovo v death metalu ne iščejo bendov, ki komajda ustrezajo standardom.

In prav to smo dobili – nadstandardni tehnični death metal napad Hideous Divinity, ki so po imidžu res pač italijanski death metal bend, a glasbeno res gredo daleč nad druge in naprej. Udarni, napadalni, verjamem, da izvajalno zahtevni, Hideous Divinity ne odstopajo od standardov, ki so si jih postavili. Komadi so poslušljivi kljub malce umazanem soundu, a rušilni. Obe plati – s poudarkom na odlični Cobra Verde – sta bili predstavljeni, kot se šika. Bend ne miruje in kljub še precej prazni dvorani deluje, kot da je folka milijon. Pristna komunikacija v italijanski angleščini z dobrimi šalami (''Carbonara death metal!'') je samo pika na i. Hideous Divinity odidejo z odra kot zmagovalci, človek pa se kar sprašuje, kako bodo njihov šov presegli brutalni, a precej bolj enolični Brazilci Krisiun.

Odgovor je prišel kasneje, kot sem pričakoval, a je vseeno bil tak, da lahko gladko zapišem, da so Krisiun bili zmagovalci večera.

Mogoče brazilski bratje niso tehnično podkovani in glasbeno zahtevni kot death metal mafijaši pred njimi, a imajo nekaj več – jebozovno samozavest. Krisiun z izjemo nove plate Forged In Fury ponujajo albume in komade, ki nudijo večinoma in predvsem hitrost, udarnost, brutalnost, a katere med seboj običajno loči le res najbolj zagrizen fan. Ko je vokalist Alex izjavil ''We are Krisiun! We play hard, we play fast!'', bolje ne bi mogel zadeti bistvo zasedbe, ki je v undergroundu visoko cenjena že od kultnega EP-ja Black Forces Domain dalje.

Vsak član zasedbe je dal več kot 110 %, pri tem pa obdržal skromno, čeprav ne šibko držo na odru. Krisiun so eni najbolj prijetnih death metalcev daleč naokoli in delujejo kot prijatelji, ki jih že dolgo niste videli in so vas povabili na pir, a po drugi strani na odru ni mesta za zajebancijo. Komadi se igrajo tako, da švic teče, da pokajo žulji in da boli vrat. Publika je iz komada v komad temu primerno dajala še več. Do konca so »warriors of blasphemous reprisal«, kot jih imenujejo Incantation na live albumu Blasphemy In Brasil, imeli dvorano tako zdresirano, da smo vsak ton, udarec in še kaj sprejeli z največjim navdušenjem. Resda so v komadih tako izvirni kot AC/DC (z izjemo zadnje plate, that is!), a če hočem thinking man's death metal, šopam Hideous Divinity. Če hočem postati krvoločni manijak, imam Krisiun.

To je zame bil eden njihovih najboljših koncertov in ne glede na to, da so kot bend mogoče bolj primerni za manjše klube, so tudi v veliki dvorani, kot je Kino Šiška, pokazali, da obvladajo u nulo!

Top act večera!

Preseči Krisiun je bila zahtevna naloga, ki pa je po mojem mnenju Cannibal Corpse niso uspeli opraviti. In kaj takega ni lahko napisati, saj na srečo (drznem si reči!) ne pripadam tisti skupini ljudi, ki komajda čaka, da kak večji bend naredi napako in se potem krepko naslaja nad tem iz svojega internetnega kotička. Gledati tak bend, ki naredi tak show, kot so ga v petek, 29. 4. 2016 je boleča izkušnja. Iskreno, še težje je sebi priznati, da si ob novici, da bodo igrali 90 minut (17 komadov, dame in gospodje!) bil sprva vesel kot bi bil paketa Lego kock za božič, nato pa si na samem koncertu tiho in posramljeno zamrmral sebi v brado: ''Še 45 minut tega?! No fuckin' way.'' In nato v upanju, da teh besed ne bo nikoli slišal Brutal Sandi, zapustil dvorano. Ko je bend igral fuckin' hit Make Them Suffer.

Tako je – nisem videl vsega koncerta, ker ga preprosto nisem mogel več prebavljati. To seveda lahko pove toliko o meni, kot o samem bendu, a gremo po vrsti. Izpostavimo – vem, da to v Sloveniji ni stalna praksa, a vseeno – pozitivne strani koncerta.

1) Setlista – če je treba kaj priznati, je to, da Cannibal Corpse ne igrajo vedno istih komadov. Če pa se zdi, da jih, potem te zimzelene klasike vedno premetavajo. Mnogim pa se tudi lepo izognejo. Ne spomnim se (in ne, nisem takrat bil pijan!), kaj vse so igrali na Metaldays, a tale turneja, na kateri med drugim še vedno promovirajo odlični aktualni album A Skeletal Domain (Metal Blade, 2014), je bila orgazmična, če ste fan njihovih na prvi posluh počasnejših, a vseeno rušilnih komadov. Mislim, odprli so z Evisceration Plague, kasneje ponudili še Scourge Of Iron, kaj šele Unleashing The Bloodthirsty itd. To so najbolj heavy Cannibal stvari, ob boku seveda še odlični veličastni morbidnosti, ki jo predstavlja komad Gallery Of Suicide, ki pa ga tokrat ni bilo. Vmes seveda še kak hiter komad a la Time To Kill Is Now ter seveda slayerski Demented Aggression, plus klasike tipa I Cum Blood, Covered In Sores ter Stripped, Raped And Strangled.

2) Sound – mogoče je res odvisno, kje stojiš, ampak v Šiški meni večina bendov zveni precej dobro (prednosti čepkov za ušesa, dragi moji!). In tudi Cannibal Corpse – kjerkoli sem jih videl – zvenijo kot C130 Hercules, ki parkira na zagrebškem letališču. R-u-š-i-l-n-o! Tudi tokrat so pedali, kitare, snare in bas zveneli karseda jako in jasno. Ne moreš pač stati na miru, ko te biča tak wall of sound. Bow down, human.

A to je bilo vse. Kar lahko pa dobim tudi doma, kadar si zarolam DVD Global Evisceration ali par koncertov z DVD-ja Centuries Of Torment (ki ju, btw, res priporočam!). Vmes seveda ustavim, grem scat, po kak pir v hladilnik, se zabacim pred zaslon in dalje deri po pički.

Takega občutka po mojem mnenju live event ne bi smel nuditi. Moral bi nuditi še več. Moral bi ustreči razlogu, zakaj grem bend gledat v nejasen, močan zvok, med tisoče drugih ljudi, moral bi dati občutek, da ne gledam zgolj making-of/in-the-studio bonus DVD, temveč bi moral nuditi tisti pristni experience, ko veš, da si del krvave orgije benda, ki je svetu ponudil recimo ene najbolj brutalnih pesmi ever. Ko veš, da telesu ne smeš dovoliti stati pri miru, temveč mora le-to v agoniji skušati parirati Corpsegrinderjevemu vratu, slediti Paulovim udarcem ali uskladiti gibanje s premikanjem prstov tako po kitarskih vratovih kot basovskem.

E, brate – toga u petak nije bilo!

Da počistim pred lastnim pragom – morda sem kriv jaz. A pogled naokoli in debate z drugimi po koncertu kažejo, da nisem bil edini. Hm. Morda imam visoka pričakovanja. Ampak, govorimo o Cannibal Corpse. In vem, zakaj imam takšna pričakovanja. Mogoče so tla Kina Šiška, ki so stopničasta – ampak, potem ne razumem, kako to, da sem prav v Šiški gledal veliko bestialno zmešanih koncertov, kjer je publika dala ogromno. No, pa smo z redkimi izjemami stali. Okrog mene je po polni dvorani pred Krisiun zijal kar velik prazen prostor. Obrazi indiferentni, Corpsegrinder in bend čupirajo samim sebi. Major bummer!

Zakaj pa ne bi pogledali benda? Igranje super, s par bobnarskimi izjemami. Klasika – stanje na mestu. A potem ugotoviš, da pet komadov gre, Corpsegrinder ne reče nič. OK, to sem vajen od Ulver, ne od tega tipa. Kaj je narobe? Tip je vidno siten na nekoga v zaodrju, nato pa se šopiri kot pav pred nami in izvaja epic fail pristop. Kdo za vraga reče: ''Are you having fun?'' In potem folk ''Yeaaaah!'' In velikovratnež kratkomalo metaforično vzame tiča iz hlač in se nam poščije po glavah. ''At least someone is.'' OK, moja metafora je čudna, a vibe je podoben.

Brezveze. Počutiš se kar užaljeno. Ne vsi, ampak dosti nas. Vsaka čast izjemam.

Bend stoji – a tokrat to ni dominantna prezenca, temveč drža nekoga, ki pač opravlja svoj posel. Česa več pa ne. Komadi so super, a razporeditev izpade taka, kot da gledam Crowbar in ne Cannibal. Dinamike ni več, počasnost ubija, vrtenje vratu postane kimanje in upanje, da bo z naslednjim komadom bolje. Pa ni.

Zapustim prostor, razočaran, ne jezen, mogoče pa le odločen, da jih naslednjič parkrat izpustim in dovolim hrepenenju, da spet vžge v srcu. Doma si pa le zarolam The Bleeding ali Kill. In si priznam, da navidez samoumevne in ustaljene stvari včasih vseeno presenetijo – pa čeprav ne na tako pozitiven način.

Foto: Tina Ahačič

twitter facebook