recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

reportaža

4. 10. 2015  Reportaža: Thrash prigalopira nazaj v Postojno  (3. 10. 2015, MC Postojna)
Tovrstnih dogodkov je zadnje leto ali dve v osrčju Slovenije vse manj. Ne govorim o metal koncertih kot takih, pač pa o večeru, kjer se lahko pričakuje nastop dveh preverjeno solidnih skupin domačega kova.

S kolegom Vitom sva v soboto lutala po Postojni, usmerjena proti tamkajšnjem mladinskem centru. Kljub temu, da je omenjena usmerjenost bila bolj okvirna, sva zasledila majhno skupinico metalcev, ki sva jim enostavno sledila do kluba – preverjena metoda, kako priti na koncert, jasno. Ko sva ugledala znana vrata MC-ja v Postojni, je sicer bilo jasno, da bo koncert najbrž srednje dobro obiskan, a so se pričakovanja ispred prihoda vseeno ohranila.

 

Čemu torej? Odvil se je koncert skupin Anti Slaughter, Teleport in Panikk. Tovrstnih dogodkov je zadnje leto ali dve v osrčju Slovenije vse manj. Ne govorim o metal koncertih kot takih, pač pa o večeru, kjer se lahko pričakuje nastop dveh preverjeno solidnih skupin domačega kova.

 

Za pričetek pa so nastopili meni takrat neznani Anti Slaughter, ki so na letakih bili označeni kot neka vrsta thrash/punk hibrida, v bistvu pa gre bolj kot ne za crust punk. Videti je bilo, da skupina še nabira odrske izkušnje, saj ima bend na področju zvoka in uigranosti dolgo pot pred seboj. Spremljal jih je punkovski no-bullshit odnos, Anti Slaughter pa so se potrudili izvesti svojo glasbo suvereno in brez ovinkarjenja.

 

Še večji vprašaj kot Anti Slaughter pa so mi na poti do Postojne v resnici bili Teleport. Čeprav sem jih videl že v večih postavah, me je sobotni nastop zanimal, ker je vesoljski diktator Medved zopet na vokalu, v bend pa je vpeljal novega bobnarja in kitarista. Vlogi zapolnita Darjan Kocmur in Matija Dolinar, čeprav „zapolniti“ morda ni najbolj posrečen izraz. Sploh na bobnih se z menjavo kadra pozna masiven napredek, saj Teleport v novi podobi zvenijo precizno in obenem tudi dihajo ter s tem toliko bolj omogočijo čupanje in ostale oblike norenja. Nove skladbe, h katerim po Medotovih opisih v veliki meri prispeva novi kitarist Dole, ne spominjajo več na Vektor, pač pa vse bolj vlečejo na neko vrsto udrihajočega, a turobnega srednje hitrega death metala, ki ga dodatno začini edinstven vokal. Novi bobnar Doro pa je kar speljal show nase, saj ob vsej preciznosti in dinamiki igranja vseeno izgleda, kot bi se na odru znašel v usodnem spopadu z vitezom jedijem. Glasbeno je torej s strani vseh bilo na visokem nivoju (razen priredbe kultnih Coroner, ki je malo bolela), tako da se teleportovcem odpira pot novim komadom naproti, s katerimi upam, da se odrska podoba benda razvije v utrjen, izkušen (vesoljski) bojni stroj.

 

Kar Panikk po svoje že so. Čeprav njihova glasba cilja bolj naravnost, se jim je nedavna serija nastopov (med drugim tudi v tujini) gotovo obrestovala. Sploh z novim kitaristom Jako Črešnarjem so Panikk na odru suvereni, glasbeno pa dodobra uigrani. Odigrali so že znan nabor skladb, med drugim dve, ki sta izšli to poletje v obliki kratkega ploščka „Pass the Time“. Vedno je užitek videti skupino, ki je prepričana v to, kar počne – nenazadnje se to ponavadi pozna tudi na občinstvu, ki se lahko prepusti glasbi, namesto, da trepeta z bendom za morebitnimi odrskimi nezgodami. Ko grem na koncert skupine, ki v aktualni zasedbi deluje že lep čas, želim videti bend, ki zveni kot bend, na odru deluje kot bend in izgleda kot bend, ne pa štirje tipi iz gostilne. Čeprav so Panikk že en čas na odru suvereni in samozavestni, zdaj delujejo kot zaokrožena celota, kar so v soboto prišli pokazat v Postojno. Basist Rok Vrčkovnik na odru deluje bolj samozavestno kot prej in se v živo dobro vklopi z bobnarjem Črtom, ki zadnje čase drži bolj umerjen (ne pa tudi umirjen) tempo. Tega sicer začini s hitrimi bobnarskimi vložki, a prepreči, da bi se zaradi previsoke hitrosti igranje razlezlo na vse strani. Gapa in Črešnar pa sta na odru v tako kratkem času (skupaj igrata namreč šele nekaj tednov) že videti kot ekipa, saj sta aktivna in sodelujeta pri odrskih vragolijah. Bonus točke za okusno rabo wah-waha, kar je v metalu bolj redkost. Zdaj pa lahko zgolj še nestrpno čakam nov material.

 

Kljub srednjemu obisku je torej koncert bil na nivoju. Dogodkov z mladimi perspektivnimi bendi, ki ne vihtijo frulic in krzna, zadnje čase res ni toliko na spregled, kar pa pomeni, da se jih v prihodnosti še bolj veselim, sobotni uspeh pa nedvomno potrdi to misel.

twitter facebook