recenzije

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

banner
banner

reportaža

20. 10. 2013  Reportaža: This is Pula – not LA!  (9. 10. 2013, Klub Gromka Metelkova Ljubljana)
Stari prdci iz LA-ja so bili bombastični, a postavljeni ob bok še enim starim prdcem, in sicer iz Pule, so gladko pogoreli.

Fotke: Branka Resnik @ Zaodrje Blogspot (klik!)

Mnogoštevilni ekipi kolektiva Gromka pri Metelkovi (Human Beans, R.A.F.A.L., Kiborg Spüžva Booking) je v zadnjem letu uspelo pripeljati kar nekaj bendov, ki si jih preprosto moral videti in to ne zgolj zato, ker si s tem dobil kljukico v svojo underground knjižico, ampak že zgolj zaradi tega, da si izpolnil neko željo v svojem življenju. Mislim, kdo pa si – od vas, ki to zdaj berete – ni želel vsaj enkrat (spet) videti Agathocles? Noreti na Attack Of The Mad Axeman? Dvigniti prst kritike v zrak in pogati na Warcollapse? Častiti d-beat na Culto Del Cargo?

Ja, ta navidez mali klub (a z velikim srcem) pogosto gosti ravno tiste ''in between'' bende, ki jih ne boste videli v kakšnem vaškem pajzlu ali pa recimo Gala Hali. In to je tudi OK – raznovrstnost ponudbe, navidezna konkurenca, a de facto harmonija – tako znotraj enega kluba na Metelkovi kot znotraj celotne Metelkove same.

Zakaj bluzim toliko o tem? Ker je Metelkova letos proslavila 20 let obstoja in medtem ko je marsikateri ''veliki'' časopis/radio postaja pisal/-a o tem, mi pri Profanityju, ki pa vsaj enkrat tedensko (če ne zaradi drugega, pa zaradi ubijalskih vege burgerjev) visimo na kakšni klopci in pričamo o tem, zakaj so Napalm Death grind, Repulsion pa ne toliko – pa čeprav so oboji zakon.

In v sklopu 20-te obletnice ''Mete'' se je zgodilo marsikaj. Nisem pa prepričan, če v manifestacije okrog tega zlatega jubileja sodi tudi obisk ameriške (a Zahodno- in ne Vzhodnoobalne zasedbe) Nausea. Vsekakor pa sem vesel, ker se je to zgodilo.

Kljub temu da skušam biti čim več utemeljen v svojem grinderstvu, moram priznati, da imena Nausea nikoli nisem povezoval s Terrorizer. In mogoče še dobro – ker kakšen dan ali dva pred tem se je vnela debata (kako ljubim strastne ljudi, ki zagovarjajo svoja stališča! – in ne, to ni sarkazem), kolikšno povezavo ima pravzaprav Nausea z imenom Terrorizer. Če strnem na hitro, Nausea niso ex-Terrorizer, ker Terrorizer kot taki še dejansko obstajajo, čeprav je zdaj še edini kao originalni član nekdanji Morbid Angel bobnar Pete Sandoval, ki se je v anale Terrorizer zapisal tako, da je 8 ur snemal album World Downfall. Toliko o kontinuiteti. Del zasedbe Terrorizer pa je bil integralni del Nauseae, vokalist/kitarist Oscar Garcia. Moral bi biti tudi basist Garvey, a je takrat bil v zaporu, zato ga je menjal David Vincent. Tako pravi Metal Archives (klik).

Kar pomeni – nekateri so prišli prav zaradi te povezave in upajoč, da bodo v živo videli odigran v celoti/ali v večini kultni Terrorizer (!) album World Downfall. Pričakovanja so se jim delno uresničila. Drugi se nismo toliko obirali z mestoma prav hecnimi povezavami in smo prišli užiti vse.

In lagal bi, če pod ''vse'' ne bi sodili tudi pulski kultni grinderji Desinence Morfitication. Marsikdo od vas mogoče ne pozna tega benda, marsikdo pa ga gotovo pozna bolje kot yours truly. Vsekakor gre za dolgo delujočo entiteto na zemljevidu ex-YU, ki igra grind že od samega začetka. Nobenih eksperimentov – samo grind! In po parih letih sem jih končno spet uzrl in pulski kvartet je bil tako dober, da sem iz naslova ''Grind v Gromki'' moral raje uporabiti parafrazo ''This is Pula – not LA!''. Namreč, kultnost, dolgostažnost in legendarnost Nauseae gor ali dol, Desinence Mortification so jih požrli. Nehote in nevede. A so jih. Baraža eno- ali dveminutnih komadov je bila učinkovita in brutalna. Podloženi z res dobro naštimanim zvokom (deri, Darči, če se ne motim) so grinderji žgali kot nori. Bobnar je stroj, basist grmi, kitarist sramežljivo gleda zgolj v svojo kitaro, a se vidi, da mu dogaja. Ta navidezna statičnost bi bila vizualno pogubna, če ne bi na sredi tornadiral Rio, mislim da še edini originalni član zasedbe, ki je prej bil bobnar (kasneje mogoče še kaj), a vloga vokalista mu gre najbolje, če me vprašate. Res! Uf! Rio namreč kruli, kriči, nori, skače, gestikulira in vse skupaj povezuje v en skromen, s humorjem prepojen nastop. Ko ta človek kruli/kriči komade a la Burn The Church, Grow Weed (uh, to bi bil super slogan, ko smo že pri tem) in slično, potem pa se svoji ''brutalnosti'' tako pristno nasmeji, ne moreš, da ga ne bi imel še bolj rad. In prav ta komunikacija s super živahnostjo vsaj pevca (in bobnarja v ozadju) ter kirurško natančna eksekucija so Desinence Mortification postavili – vsaj v mojih očeh – na pozicijo, ki jo doseže učenec, ki brutalno premaga učitelja.

''Učitelj'' iz LA-ja, Nausea, s tem seveda ni bil osramočen. Daleč od tega. A recimo, da je kalifornijski kvartet kljub odličnemu špilu imel nekaj kar krepkih minusov.

Nausea so tornado riffov in udarnih ritmov. Komadi so lahko dolgi ali kratki, lahko so iz plate World Downfall od Terrorizer ali njihove kultnosti Crimes Against Humanity, a so še vedno v esenci grind, kot ga poznamo iz najboljših časov. A niso imeli tako dobrega zvoka – vokal Oscarja Garcie, čeprav identičen tistemu na plati World Downfall, je bil pretih. Basist kolumbijskega porekla (no, če je to res on) Alejandro Corrador je bil nezanimivo kričeč (nonstop isti krik tipa Mitch Harris v Napalm Death - iaaaarrrrgh), čeprav je – v primerjavi z Garcio – bil mnogo bolj živahen. In njegov bas je zvenel prav super! A se je potem možakar ponavljal v klišejskih govorih, v katerih je po vsakem komadu vabil folk za šank po koncu špila. Ob njem – osredotočimo se spet na frontmana – je monolitno, a popolnoma nekarizmatično stal Garcia, ki je, iskreno, zgledal kot da bo vsak čas umrl. Prav taka Žalostna sova, mogoče z videzom Geronima, če sem malce stereotipen. Je pa možakar lepo žgal kitarco, ki se je ni toliko slišalo. Za njimi je bobnar Eric Castro, ki je z bendom že od samega začetka (še iz časov, ko so se imenovali Majesty, torej l. 1987), nabijal, šusal in razbijal. Mislim, človeški tank s hitrostjo šmajserja. Bomba! (v vseh pogledih) Je pa bil tišji kot njegov predhodnik iz Pule. Na levi je žgal kitarist, katerega videz je dolgo mučil moj spomin in šele v drugi polovici špila mi je bilo jasno, da je z njimi igral veteranski ameriški deathgrinder Leon Del Müerte, ki ga poznate iz Exhumed, Impaled ter vsaj Murder Construct. Njega čupanje je tudi reševalo bend, ki je drugače izpadel res staračko predvsem zaradi Garcie, ki je na koncu skorajda abruptno prekinil koncert, zgledajoč nadrkan kot star maček. Pa tudi res dobro je zvenel.

So pa žgali veliko svojih komadov, štiri Terrorizer komade (katere upam, da ne bodo nikoli več, ker je bobnarska eksekucija bila pičkin dim proti Sandovalovi verziji (ali pa Intervalle Bizzare verziji leta 2002 v Gala Hali)) in nekaj novih, ki naj bi naslednje leto izšli v obliki nove plate.

Sam večer je v vseh pogledih bil super in stari prdci iz LA-ja so bili bombastični, a postavljeni ob bok še enim starim prdcem iz Pule, so gladko pogoreli. A ne na tako slab način, kot morda to zdaj zveni iz napisanega.

Deri!

twitter facebook