recenzije

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

banner
banner

reportaža

26. 4. 2013  Reportaža: The Mosh Lives  (18. 4. 2013, Kino Šiška Ljubljana)
Podobno kot ostale turneje agencije Avocado, kot so Never Say Die in Bonecrusher, tudi The Mosh Lives ni deloval pristno.

Po koncertu Bleeding Through v ponedeljek je bil za četrtek najavljen veliki deathcore in metalcore dogodek, pri katerem je šlo predvsem za bolj moderne skupine, ki spadajo pod okrilje agencije Avocado, ki je znana predvsem po turneji Never Say Die. Skupine, kot so Emmure, Chelsea Grin, Attila, Obey theBrave in Buried in Verona privlačijo predvsem mlajšo publiko, natančneje, srednješolsko. Sam Kino Šiška je bil pred koncertom poln mladine, ki so podvrženi posebni modi, ki je tradicionalni metalci ne odobravajo. Vsak drugi obiskovalec se je tu lahko pohvalil s svojimi tetovažami, ki si jih je začel delati v adolescenci. Trend pač!

Prva skupina, ki je stopila na veliki oder Kina Šiška, je bila avstralska zasedba Buried in Verona, ki je igrala pred precej malim deležem obiskovalcev. Skupina ima trenutno izdane 3 albume, a tistih odigranih 5 skladb je bilo precej dolgočasnih. Lahko bi se reklo, da gre za splošen moderni metalcore, ki posega tudi po prvinah melodičnega hardcora in punk rocka. Buried in Verona so s svojim monotonim metalcorom želeli prepričati peščico obiskovalcev, a je bil njihov trud zaman.

V boljši luči so pokazali Obey the Brave, pri katerih za vokal skrbi Alex Erian, ki je poprej pel pri deathcore zasedbi Despised Icon. Možje so z Alexom na čelu prebudili kar lep del publike s svojim hardcorom, kjer so izstopale močne kitare in udarna ritem sekcija. Pristnost skupine se je kazala predvsem v tem, da ni bilo kakšnih spevnih emocionalnih predelov, le šus. Skupina je na kratko predstavila nekaj skladb z lanskoletnega izdelka Young Blood. Obiskovalci so skupino podprli z moshanjem in circle piti, tako da je bila skupina nedvomno zadovoljna s prvim nastopom v Sloveniji.

Dobro sprejeti so bili tudi ameriški Attila, pri katerih je izstopal predvsem pevec z močnim vokalom, ki je navdušil tudi s hitrimi linijami. A sama glasba skupine je bila vse prej kot zanimiva. Vse skupaj je delovalo kot skupek breakdownov, da bi bil prisoten kakšen poseben riff pa ni bilo slišati. Odrskemu nastopu skupine ni kaj očitati; skupina se je izkazala z energičnim nastopom, publika pa je tudi pridno sodelovala in kljub stopničasti dvorani se je moshalo vsepovprek.

Nekaj odobravanja so prejeli tudi deathcorovci Chelsea Grin, ki pa žal predstavljajo le povprečen deathcore s polno breakdowni. Občasni blastbeati ne pridejo do pravega izraza, skupina pa na splošno deluje izgubljeno. Poredko pa le skupini uide kakšen zanimiv riff, ki mogoče ne zveni tako prežvečeno kot pri ostalih skupinah. Najbolj izstopajoč član je tu bil kitarist Jason Richadson, ki je poprej igral v Born of Osiris in All Shall Perish; v Chelsea Grin se je izkazal le z zahtevnimi solažami, ki so v večini bile osredotočene na arpeggiote. Z izjemo solaž je bila kitarska godba precej dolgočasna. Tudi ritem sekcija ni pokazala kakšnih zanimivih preobratov. Delovalo je, kot da je vse skupaj osredotočeno v breakdowne. Obiskovalci so skupino sprejeli solidno, vendar ne s takšnim navdušenjem kot Obey the Brave in Attila. Videlo se je tudi razočaranje, ko je skupina zaigrali novi pocukran hit z naslovom Don't Ask Don't Tell. Nekateri so iz protesta celo prižgali vžigalnike. Verjetno si tu lahko želimo, da bodo Chelsea Grin ostali zvesti prejšnjim albumom, ne pa novemu pop komadu.

Zadnja ura programa je bila rezervirana za Emmure, ameriško zasedbo iz Connecticuta. Emmure naj bi v osnovi bili smatrani kot deathcore, a v kratkem se je dalo slišati, da skupina posega tudi po vrlinah nu-metala - tu gre med drugim tudi za občasno uporabo kakšnih hip hop ritmov. Skupina je tako kot vse prejšnje nastopila prepričljivo z lepo mero energije, čeprav je bila dvorana Kina Šiška na pol prazna. Emmure so publiki postregli s hiti iz cele diskografije, kot so Solar Flare Homicide, Protoman, MDMA, Children of Cyberton itd.  Treba je priznati, da sicer niso nek presežek z zanimivimi kitarami ali pametnimi besedili, vendar je treba tudi priznati, da je ritem sekcija le toliko poskočna, da je publika stalno migala. Skupina se sicer z imidžem odmika stran od tistih oprijetih hlač - stil je podoben kakim Limp Bizkit, posledično tudi glasba. Mogoče ravno to dela Emmure tako posebne, kljub temu da je večina skladb osnovana na eni struni. Predvsem pa je vse skupaj delovalo tako, kot da skupina ne igra drugega kot breakdowne (oh, pa ne že spet!), kar zna biti na čase krepko dolgočasno. A Emmure so uspeli prepričati kar dober delež obiskovalcev, tako da je njihov povratek nedvomno zaželen.

Podobno kot ostale turneje agencije Avocado, kot so Never Say Die in Bonecrusher, tudi The Mosh Lives ni deloval pristno. Skupine niso postregle z nečim unikatnim, pri vsaki se je našla svetla točka, a žal je vse skupaj delovalo preveč monotono. Koliko časa bodo bendi, ki uporabljajo samo breakdowne, popularni, ni znano. Vsekakor pa to ni več tisti pristni deathcore ali metalcore, ki je temeljil na riffih, ne pa le na breakdownih.

Avtor:
twitter facebook