recenzije

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

banner
banner

reportaža

12. 12. 2012  Reportaža: Svet je njihöv!  (10. 12. 2012, Hala Tivoli Ljubljana)
Zaradi mene bi lahko Lemmy samo stal tam in bil kul, pa bi bilo zakon! Tako pa je bilo še bolje …

Foto: Nina Grad @ Rockline

Če vse življenje gledaš spote, poslušaš komade, bereš intervjuje z Motörhead in se zavedaš, da kljub temu, da so ''rock n roll'' bend, je njihov vpliv na metal, punk, crust, HC, katerokoli že sceno nesporen, potem je nuja, da si ogledaš vsaj en njihov nastop.

Zapoved: Thou shalt at least once in a lifetime worship at the altar of Lemmy!

Možnost izpolnitve zapovedi se je ukazala na mrzli ponedeljkov večer, 1. 12. 2012 (vem, da so nastopali že na Campu 2007, v Moškanjcih milijon let prej in ne vem še kje, a mnogokrat mi preprosto ni uspelo iti), ko so se Motörhead ustavili v Tivoliju. In marsikdo bo pravil, da jih je že gledal v boljši luči, da se vidi, da so stari, da bi setlista lahko bila boljša in ne vem še kaj, a vsaj tisti večer se enkrat nisem s tem obremenjeval.

Prvič videti in slišati najglasnejši in badass trio na svetu je bilo skorajda perfektno.

Skorajda … Če odštejem, da je dvorana bila mrzla kot sam vrag (ne, tepih na ledeni ploskvi ne naredi veliko, kar se ohranjanja toplote dvorane tiče), je bilo ostalo zakon. Aja, pa če odštejem še Niet. Spoštujem kultno slovensko punk/itd. zasedbo in vse ''hite'', ki jih je vsak enkrat na kaki žurki fušal vsak nadebudni slovenski panks/pankerica, ampak – predskupina Motörhead Niet?!! OK, lobizem pač – organizator koncerta v Ljubljani je tudi menedžer ponovno oživele zasedbe, ki živi le še na stari slavi starih hitov in pokojnega pevca s kultnim statusom. Ampak, vseeno – mar se nismo naučili, da lobiranje kakršnekoli vrste v Sloveniji ne pali? Očitno ne. Namesto milijon bolj ustreznih zasedb, ki bi lahko igrale kot predskupina (pa magari Hellcats … OK, ne Hellcats, vsaj Requiem, Metalsteel, mogoče celo Lene Kosti …), smo dobili zelo dobro slišan, poslušljiv, a tematsko popolnoma neustrezen bend. Ki je dal tak občutek, kot da smo na Škisovi tržnici in ne na Motörhead.

A vse to je bilo pozabljeno, ko so oder zasedli kitarist Phill Campbell, bobnar Mikkey Dee in basist/vokalist/kul as fuck dedi/bog Lemmy Kilmister. Predstavljajoč live plato The Wörld Is Ours Vol. 2: Anyplace Crazy as Anywhere Else se začuda niso osredotočili na nek nov material – bilo je mnogo več starega. Tako smo lahko slišali hite a la Ace Of Spades (brez tega nam živeti ni!), Metropolis, Stay Clean, Damage Case (že takoj drugi komad), One To Sing The Blues itd. V bistvu, so Motörhead komadi, ki med seboj nikoli kaj preveč ne izstopajo (a nas to ne moti), VSI po vrsti hiti. Tudi priredba od Thin Lizzy tik pred koncem, zaključek z Overkill pa je itak božansko pametna odločitev.

Mogoče je stvar trajala prekratko (manj kot 90 minut), so možje dali vse od sebe. Lemmy pri skorajda 7 križih več ne nori kot nekoč, a poskusite vi igrati Rickenbackerjev bas, zveneti super, kar se vokala tiče in sploh biti kul v teh letih. Da njegovih nerazumljivih govorov ne omenjam, a to oprostimo, ker bi Lemmy lahko povedal karkoli in bi bil dovolj (za razliko od marsikoga drugega). Pri Motörhead govori glasba, ostalo je le kot cherry on the top. Phil tudi ni pretirana živahnost, a ko odigra srceparajoč, čeprav cheap as fuck solo s svetlečko kitaro, je to to. Velik fokus prevzame nori bobnar Mikkey Dee, ki resda ni tako zmešan kot nekoč The Animal, a ga še vedno ubija. Ta tip bi lahko gore podiral s svojimi udarci.

Kako so zveneli? NAGLAS!!! Po moje je pri njihovih ojačevalcih 11-ka najnižja stopnja, haha. Večji del nastopa sem varoval svoja ušesa s čepki, potem pa samo gasa. NAJ PIIIIIISKAAAAAAAAAAAAAA!!! (saj vem, da mi bo žal čez 20 let, ampak …). Pretirana glasnost običajno ni enakovredna super slišnosti in tudi tokrat so določeni komadi zveneli zvokovno umazano, da je na trenutke (ampak res zgolj na trenutke) stvar malce parala živce, a drugo – WE'RE MOTÖRHEAD AND WE'RE GONNA KICK YOUR ASS!!! – nismo niti mogli pričakovati.

Zaključek? Ne spektakularno, morda niti ne vrhunsko, a vseeno - zaradi mene bi lahko Lemmy samo stal tam in bil kul, pa bi bilo zakon! Tako pa je bilo še bolje …

twitter facebook