recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

reportaža

5. 12. 2014  Reportaža: Suicide Silence dve leti kasneje  (3. 12. 2014, Kino Šiška)
You Only Live Once – but there's a chance for rebirth!

Nesramno se je v Matevževo in Majino reportažo štulil Ivan.

Predgovor

Deathcore … žanr, kot tudi beseda marsikdaj – vsaj tako se zdi sodeč po gorečih debatah, forumskih odzivih glasbenih navdušencev in oboževalcev – sodi v prepovedano območje, katerega se večina od nas izogiba.

Priznam, da večkrat kritiziram določene skupine in omenjen žanr, ampak, kot tudi vsak oboževalec ekstremne glasbe, tudi sam najdem tisto manjšino skupin, katere mi ponujajo notranjo potešitev.

Predgovor št. 2 – malce drugače

(Ivan) Medtem ko je Matevževa smer reportaže – vsaj tako se zdi po prvih par povedih – usmerjena v … em, no deathcore, bi se jaz (Ivan) dotaknil nečesa drugega. Dejstva, da so Suicide Silence kljub ogromni in boleči izgubi še zmeraj tu. Tako, kot so goreče debate okrog tega, kaj je deathcore in kaj ni, kateri bendi so super v tem žanru in brez katerih bi svet lahko brez težav vrtel svoje naprej itd., so goreče tudi debate o tem, ali so Suicide Silence brez pokojnega Mitcha Luckerja sploh še Suicide Silence (pa pri tem izpustimo moraliziranje ob Mitchevi smrti, ki je tudi tako značilno za današnjo družbo – namreč to, da namesto refleksije ob izgubi, kot kakšen Cerar raje takoj potegnemo našo knjigo brez grehov in sodimo o stvareh, o katerih pod a) nimamo pojma, pod b) sploh nima smisla v danem trenutku soditi – svet je pač izgubil mladega človeka, scena pomembnega akterja, žena moža in hčerka očeta; sam način smrti pa je pač tak, kot je).

Ostalim 4 članom seveda ni bilo lahko, a svet gre naprej. Mitch Lucker Memorial Show (ki ga imate tudi na YouTubu v celoti) je mogoče malce nesramno hkrati izpadel trening za iskanje novega vokalista (morda tudi nezavedno, kdo ve), a vsekakor je uspešen koncert dokazal, da obstaja vsaj en človek, ki lahko nadaljuje Mitchevo poslanstvo. In to je – kot že vemo – Hernan ''Eddie'' Hermida, nekdanji član All Shall Perish, ki je zdaj uradni kruljač/kričač v Suicide Silence in katerega že lahko poslušate na comeback plošči You Can't Stop Me.

Že sam album kaže, da bend gre naprej, da bo Mitch vedno v njihovih srcih in da bo prihodnost le še povečala spomin in slavo na preteklost, ne pa omadeževala spomina.

In v takih okoliščinah oz. pospremljeni s takšnimi mislimi se Suicide Silence trenutno podijo po Evropi z ameriškimi Fit For An Autopsy ter avstralskimi Thy Art Is Murder.

Popoldne: Master Of Metal signing session

Če še ne veste, je zadnje leto-dve kar dosti pogosta praksa, da se kak bend, ko nastopa v Ljubljani spozna s svojimi oboževalci in oboževalkami na meet 'n' greetu v trgovini Master Of Metal. V torek sem (spet Ivan) tam bil tudi sam in sem imel priložnost opazovati fene benda, kot bend sam. Interakcija in sinergija sta bili enkratni.

Za razliko od Children Of Bodom lani, so si Suicide Silence resnično vzeli časa za vsakogar. Podpisovanja, fotografiranja, debate o Cannibal Corpse, o medu, o turnejah itd. Dobili nekaj daril, podelili nekaj daril. Vse skupaj je trajalo skorajda dobro uro. Lahko si mislite, kako je folk bil zaradi tega še bolj nahajpan glede prihajajočega večera. Ki seveda ni razočaral.

Fotke iz meet 'n' greeta poglejte tukaj – klik!

Nevtralna skupina – FIT FOR AN AUTOPSY

Prvi so na oder stopili Fit For An Autopsy, od katerih kljub temu, da skupino sestavljajo bivši člani meni dobrih skupin (Deadwater Drowning, Shattered Realm, Since The Flood kot tudi The Acacia Strain) nisem pričakoval veliko.

Po prvih nekaj trenutkih pa se je moje mnenje povsem spremenilo, ker je ob dobrem ozvočenju in nastopu skupina na odru pustila dober pečat. Od odigranih skladb, kot so The Conqueror ter Still We Destroy so Fit For An Autopsy konkretno ogreli publiko za prihajajoči skupini.

Ob izvedbi skladb se je nekako najbolj občutila agresija pevca, ki je na trenutke spominjal na Phila Anselma iz Pantere (mogoče zaradi celotnega pristopa).

Minus točka nastopa skupine Fit For An Autopsy:

Glasbeno ne morem trditi, da je bilo kaj narobe, ker je vse skupaj bilo izvedeno super. Edini minus, ki ga vidim, je bilo nepoznavanje geografije s strani pevca, ker je kar 2x izrekel Slovakia namesto Slovenia (mogoče namenoma, težko rečem).

(Ivan) Dodajam, da je število izreka napačne geografske lokacije preseglo številko 7, je pa bilo zabavno gledati, kako je kitarist potem popravljal zadevo, hehe. Podam še en minus, ako Matevž ne zameri – precej predvidljiva glasba z vokalom, ki je konkretno zgubljal na intenzivnosti.

Moževa izbira – THY ART IS MURDER

Med tisto manjšino, katero sem navajal v uvodnih stavkih, definitivno sodijo Thy Art Is Murder. Avstralci so v meni kratkem nastopu pokazali več kot le energičen nastop, poln brutalnega postopanja skozi deathcore žanr. Če poleg energičnega nastopa dodam še karizmo pevca CJ-a McMahona, lahko rečem, da je skupina izvedla popoln nastop.

Ob odsotnosti basista (katerega so dobro nadomeščali  strunarski člani zasedbe Fit For An Autopsy) so perfektno izvedli vse skladbe vključno z Reign Of Darkness in The Purest Strain Of Hate.

Minus točka nastopa Thy Art Is Murder: ultra ozke hlače pevca CJ-a McMahona.

(Ivan) Dodal bi še to, da je CJ McMahon definitivno kruljač par excellence, ki v najboljših trenutkih poje Phila Bozemana, v kričanju pa bolj kot na name-your-favorite-deathcore-band-here spominja na manijakalnega Kevina Sharpa iz Brutal Truth (obdobje plate Extreme Conditions …). Celoten bend ima riffe, ki režejo glavo, ritme, ki taisto odrezano glavo poteptajo v župo, ter komade, ki vsaj v tej sceni predstavljajo nepredstavljiv presežek, saj izstopajo iz vseh klasičnih deathcore prijemov. Ali pa vsaj iz večine le-teh.

Ženina izbira – SUICIDE SILENCE

Kdo ali kaj so Suicide Silence, je povsem nepomembno vprašanje, ker večina od nas pozna njihovo zgodbo, kot tudi tragičen zaplet izpred dveh let nazaj. Bolj pomembno vprašanje v tem primeru je, ali bo lahko Eddie Hermida (ex-All Shall Perish) zamenjal preminulega Mitcha Luckerja v živo?

Že v prvih trenutkih nastopa je Eddie upravičil nasledstvo, ker je poleg vokalne podobnosti super izvedel tudi nastop in publika ga je s tem tudi toplo sprejela. (Ivan – publika mu je žrla iz rok, haha)

Dober kontakt s publiko, poln dobre volje, govorov in posledično tudi dober odziv navzočih. Med eno izmed skladb je na pomoč priskočil tudi vokalist zgoraj navedenih Thy Art Is Murder, CJ McMahon, ki je pomagal pri  brutalnih krikih in kruljenju.

Repertoar je uvrščal vse dobe skupine, med katerimi smo slišali tudi najbolj popularne, kot so Wake Up, Fuck Everything in pa zaključno himno You Only Live Once.

Minus točka nastopa:

Uničevalec vzdušja v publiki, katerega so posledično iz dvorane tudi odstranili. (Ivan – pred tem pa je postal žrtev masivno velikega in divjega wall of death)

Zaključek

Ob nastopu vseh treh skupin je – poleg zgoraj navedenih res malih minus točk –v celoti šlo za konstruktivno super dejanje, katerega se uvršča med boljše koncerte letošnjega leta … Kar lahko potrdi tudi beli zajec

twitter facebook