recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

reportaža

25. 10. 2012  Reportaža: Subvert Festival  (12. 10. 2012, The Fleece Bristol UK)
Ste željni prave pankčine, crusta in jamrate, da je malo starošolskega grinda?

Op.: Reportažo sta napisala Jasna Babič in Alen Mazinga, crust warriors iz kluba Gromka, Metelkova!

Subvert festival poteka že leta, vendar ga je naša mini odprava zaradi obetavnega line-upa opazila šele letos in določila za končno postajo krajšega potovanja po južni/jugozahodni Angliji. Že na poti v Bristol smo na žalost vseh prisotnih izvedeli, da so Extinction of Mankind odpovedali nastop zaradi slabega počutja člana benda,  tako je prvi dan festivala ostal brez headlinerja in s tem tudi izgubil neko popolnost, poznalo pa se je tudi na obisku, saj je bilo prvi dan občutno manj obiskovalcev kot naslednji.

Letošnji Subvert je potekal v klubu The Fleece, pljunek stran od centra mesta, ki je predvsem zaradi stebrov spominjal na metelkovsko Menzo, imel zavidljivo dolg šank vzdolž kluba, kar je več kot dovolj za cca. 400 obiskovalcev, kar je tudi nekje predvidena kapaciteta dvorane. Prvi dan se je na odru zvrstilo 7, drugi dan pa 10 bendov. Pa po vrsti ....

Dan I

Festival so odprli angleški SickPig, ki so aktivirali prvi pogo pod odrom. Preigravali so srednje hiter hardcore punk, brez kakih presežkov, tako v glasbi kot pri nastopu. Za njimi je uletel prvi finski bend večera, Ydinperhe, ki so nemudoma spremenili festivalsko ozračje. Igrali so totalno razpičkan hiter hardcore punk s klasičnimi prizvoki finske stare šole a la Totuus. Pevec, ki je malo manj kot pol ure divjal po odru in občasno orisal pridih stare ameriške strgane scenske idile – skakanja, udarjanja po glavi in grimas – in jezni dekleti na kitari in basu, so v spremljavi zelo hitrih bobnov dokazali, da stara finska šola gre naprej. Žal njihovi finski kolegi, Kapykaarti, ki se ravno tako gibljejo v hardcore punk vodah, niso poželi takšnega navdušenja. Glasbo naj bi popestrili z vpeljavo saksofona, vendar pa so igrali dokaj nepovezano, pavze med komadi so bile nekoliko predolge, tako da je vse skupaj dajalo vtis nekoliko neposrečene javne vaje.

Zaradi odpovedi EOM je prišlo do majšega zasuka v line- up-u, tako so se festivalu kot zamenjava pridružili Endless Grinning Skulls, ki so pokazali, da je angleška HC-žila še vedno vroča: obarvani komadi, katerih hiter tempo ni bil niti sekunde upočasnjen, saj tega njihov bobnjar, drugače tudi član kultnih veteranov Heresy, enostavno ni dopuščal. Za akcijo in dretje je poskrbel vokalist ter se izkazal kot odličen performer – nabrijana debela bombica, ki je skakala po odru od začetka do konca in ni dovolila publiki niti sekunde dolgočasja. Po krajši pavzi so na oder stopili Freebase, še eni v nizu angleške HC-punk šole, ki so našo mini ekipo pustili hladne, vse dokler jih niso zamenjali legendarni angleški anarho pankerji Anthrax.

Bend je začel z igranjem leta 1980 in skupaj z istomišljeniki Crass ter bendi, kot so Zounds, Flux of Pink Indians, Rudimentary Peni itd. naredil zvok, katerega danes poznamo kot angleški anarhopunk: vojaško bobnjanje, enostavni kitarski rifi in plesne bas enote v kompletu z ostrimi angažiranimi besedili, ki se v nekaterih komadih dotikajo poezije. Odigrali so vse komade z legendarnega EP-ja Capitalism is Cannibalism in še veliko uspešnic z drugih albumov. Tako kot je vedno bilo v teh bendih, glasbeniki niso niti blizu pojmu ''glasbeni virtuozi'', ampak so »odlični slabi glasbeniki«, ki ustvarjajo določeni punk šarm in dokazujejo, da punk ni samo glasba, temveč tudi ubesedeno uporništvo in performans.

Do takrat se je dvorana že dodobra izpraznila, temu je botrovala že kar solidna jutranja ura ter nekoliko razvlečen program. Tudi našo ekipo je počasi premagalo štiriurno jajcanje po busih in popoldansko degustiranje ciderjev, tako da smo prizorišče zapustili ne da bi videli irskih Coldwar in finskih Diskelma, po pričevanju najvztrajnejših pa sta oba benda odšpilala tako kot je bilo pričakovano: močno in dobro.

Dan II

Naslednji dan smo očarani nad ponudbo veganskih pic v bližnji piceriji, namesto ob šestih, ko se je pričel drugi del festivala, prikorakali na prizorišče šele ob osmih. Zamudili smo prve tri bende (Disfortune, Human Cull in Grand Collapse) in pravočasno ujeli pričetek domačinov Bulletridden. Zaradi simpatij do frontmana, ki je bil, mimogrede, tudi naš gostitelj ta vikend, bomo nastop skušali povzeti objektivno: bend piči punkčino pod vplivom švedskih bendov iz zgodnje polovice devedestih, poigravajo se z metaliziranim zvokom in krasterskim vokalom, muzika in nastop nabrijana, ''all in all'', zaobsega vse, kar se za bende tega kova spodobi.

Za njimi so na oder prišli Left For Dead, katerih nastop smo zaradi čvekanja in kajenja pri vhodu v celoti izpustili. V dvorano smo se vrnili ravno, ko so na odru že divjali Agnosy in fucking hell, kakšno presenečenje! Agnosy so naravnost briljirali. Člani nekdanjih Begining of the End so pičili hitri metalizirani d-beat crust core, komad za komadom, brez pavze, nabito polna dvorana je norela, adrenalin na vrhuncu. Tako kot v nekdanji postavi, se bend še vedno drži kritične politične drže in kmalu je padla odločitev, da si njihov LP (btw, zvokovno popoln) zasluži obvezno uvrstitev v domačo diskografsko zbirko vsakega pravovernega crusterja.

Če bi za njimi takoj nastopili Doom, bi bilo popolno, tako pa je večer nadaljeval bend po(ne)srečenega imena, Hello Bastards, ki se žal ni mogel kosati s predhodniki. Kot je ugotovil član naše ekipe, so mu na trenutke še kar sedli, a kmalu spet vse zasrali z artyfarty sceno. Vtis so nekoliko popravili belgijski stencherji Last Legion Alive, katere smo imeli poleti priložnost videti v domačih logih in katerih zaščitni znak je drobna pevka, ki vokalno šiša marsikaterega dedca. Jep, iz svojega drobovja potegne brutalen kruleč vokal, ki se prebija skozi težkozvočno, tokrat nekoliko počasnejšo, zvokovno odisejado. Priznati moramo, da so v Ljubljani zveneli veliko boljše, mogoče bi morali nastopiti pred Agnosy, saj je vsak bend, ki je nastopil za njimi, imel težko nalogo obdržati nabrijano vzdušje, LLA pa so s svojim umirjenim setom vse skupaj le upočasnili.

Sledila sta headlinerja večera, Deviated Instinct in Doom. Prvi so na sceni že od leta 1984 in  veljajo za pionirje britanske metalizirane crust punk scene. Privoščili so si daljši set, v katerem so zaobjeli ključne komade iz njihovega opusa. Nastop so izpeljali s stilom -  nekoliko rockerski izgled pevca s hripavo obarvanim vokalom, ki je v sinergiji s zvočnim ozadjem. Konec koncev, point DI nikoli ni bil v brzini, ampak v grobi težkosti. Doom, po drugi strani, so bili totalno nasprotje. Glasbeni del je bil neoporečen, kjub poškodbi basista je pred nami stal bend, ki se mu vidi, da zadnje dve leti intenzivno koncertira dobesedno povsod. Močen grmeč zvok, crustačina kot se šika, odigrali so vse komade, ki smo jih pričakovali, torej the best of ..., zraven pa še en nov komad iz prihajajočega novega albuma. Njihov gig je edino malce skazil precej pribit in na trenutke kar malce siten frontman, ki nam je postregel z nekaj floskulami, z nekaterimi izjavami pa že kar malce vznevoljil del že dokaj opitega in brezglavega občinstva. Drugače pa Doom ravnokar štartajo z evropsko turnejo in v prihodnjih dneh si jih ponovno lahko ogledamo v enem od domačih klubov (Doom bodo nastopili v Ilirski Bistrici, v MKNŽ-ju to nedeljo, 28. 10. 2012 – op. ur.).

Subvert ima vse predispozicije, da postane ena od rednih festivalskih postaj v jesenskem obdobju. Za enkrat še ne dosega slave in veličine londonskega Scumfesta, a podobno kot ta, ruši doma zakoreninjene stereotipe o open air festivalih z obveznim šotoriščem. Poleg tega se odvija v prijetnem Bristolu, prestolnici ciderja, kjer se lahko mirno izognete turističnem navalu, značilnemu za angleško prestolnico,  je ravno prav veliko mesto, da ga mirno prehodiš tudi peš, zraven pa uživaš v številnih norih stenskih poslikavah in grafitih (med njimi tudi od slavnega Banksya). Ena od obveznih postaj je tudi Kino Cafe, veganska menza, ki jo vodi DIY-kooperativa in ki je v dotičnih dneh postala pravo malo zbirališče festivalskega občinstva. A da ne dolgovezimo preveč: Cheers to The Bastard Squad Collective, long live Subvert fest!

In na koncu par besed v reklamnem stilu: Ste željni prave pankčine, crusta in jamrate, da je malo starošolskega grinda? Na kurac vam grejo Obscene Extreme Fest, čakanje na poletje in iščete nove underground bende? Zaradi poceni dvournih letov iz Ljubljane in Trsta do Anglije, je problem rešen - Scumfest in WinterScumfest v Londonu, Subvert Fest v Bristolu, Means to an End v Bradfordu in cel milijon punk piknikov po celi državi komaj čakajo, da vam razbijejo bobniče.

Avtor:
twitter facebook