recenzije

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

Within Destruction

D E A T H W I S H

AmenRa

VI

Carpenter Brut

Leather Teeth

Watain

Trident Wolf Eclipse

banner
banner

reportaža

4. 4. 2019  Reportaža: Sredin simfonično-brutalni večer  (27. 3. 2019, Orto Bar Ljubljana)
"Enough of this pussy music, do you want some death metal?"

Koncerti sredi tedna delujejo ugodno na konstruktivno preživljanje vikenda, manj na obveznosti sledečega dne. In teh kumulativno res ni bilo preveč, vsaj glede na polno veliko dvorano Orto bara v sredo zvečer. Simfonični in ne-simfonični, death in ne-death metal so očitno odlični razlogi za ignoriranje naslednjega dne.

Najprej so se predstavili Švicarji Xaon. Igrali so simfonični death pretežno neizstopajoče kompozicije in predvidljive dinamike. Mogoče tudi prenasičen, matrica je predvsem dodajala k rahli zvočni zmedi, ki je skoraj popolnoma pokrila bobne, do izraza je prišla le na melodično vokalnih delih. Na le-teh pa obžalujem vokalistovo (ki je lasat, bradat in v beli srajci izgledal kot kak Wall Street pirat) pokrivanje mikrofona, s katerim je odvzel dinamiko sicer zelo dobro izdelanem vokalu. V predzadnji komad nas je pospremil s stavkom: "Enough of this pussy music, do you want some death metal?" Nisem imel občutka, da bi se kaj spremenilo.

Naslednji na vrsti, stocholmski Diabolical, so nadaljevali s formulo v bolj death obliki, zaznati je bilo tudi nekaj atmosferičnih in black metal elementov. Blast beate so naprimer razvlekli v dolgo monotono, vendar sekajočo spremljavo atmosferične matrice in (bolj ter tudi manj) zvenečih akordov. Vse skupaj deluje manj zmedeno, tudi rdeča nit komadov je bolj izoblikovana vendar dovolj raztresena, da ne deluje generično. Vokalista (in kitarista) držita vsak svoj del vokala, clean in growl, kar še doda k kontrastu med death in melodičnimi deli. Clean vokal ni bil na nivoju predhodnega nastopa, škoda, glede na to, da je bil zvok v splošnem precej boljši. Bobne je tokrat bilo slišati, celo dobro (kljub počeni čineli), le bas je bil malo preglasen.

In potem je bil kaos. Dva naroda sta, ki vsako stvar peljeta v ekstrem: Japonci in Brazilci. In ko bi si mislil, da nekaj, kot je ekstremni metal, ne more biti še bolj ekstremno, spoznaš Krisiun. Brazilski trio je iz death in thrash metala naredil nekaj, kar spominja bolj na powerviolence, vsaj po hitrosti in ritmiki. Kitara in distorzirani bas sledita vzorcu. Spremembe tempa in bomb blasti vodijo dinamiko, ostali instrumenti proizvajajo navidez kaotičen šum, iz katerega vsake toliko vznikne kak visokotonalni element. Za kompleksnost rifov se ne menijo kaj dosti, če ne bi tu in tam pojavila pavza, bi si lahko mislil, da kitara in bas vozita vsak po svoje. Na vsem skupaj leži klasičen zalajan Sepultura vokal, ki si ga basist in kitarist občasno izmenjata. Glavna je hitrost in to bend jasno kaže. Kaos na odru je odzvanjal tudi pod odrom, mosh pit-u ni bilo konca in dvorana se je počasi napolnila.

Nazadnje so nastopili v publiki težko pricakovani Septicflesh iz Aten. Takoj po prvem komadu je bilo videti, da je to drugi res soliden nastop vecera. Čeprav nisem ljubitelj simfoničnega metala, lahko rečem, da so Grki uspeli obvladati ta, sicer priljubljen, a redko kvalitetno izveden žanr. Po eni strani orkester akordalno izpopolni kitarske in vokalne linije, po drugi pa lahko (prav ta razširitev akordov) ubije energijo ki jo emitirajo surove, distorzirane metalske kitare in eksplozivni bobni. Septic Flesh so (edini od nocojšnjih simfoničnih bendov) uspeli obdržati zvok death metala v ospredju in ga razširiti melodično, raje kot tehnično, kot to vidimo pri tehničnih death bendih. Glavni del je bila matrica, ki je jasno nadgrajevala žive inštrumente, hkrati pa ni bilo clean vokalov in vokalno melodičnih delov. Le vokalist se nikakor ni ustavil z naslavljanjem publike "My friends". In še vedno ne vem, zakaj je bil eden od kitaristov v nekakšni puhovki. Končali so močno, s solidnim wall of death v publiki.

Fotke: Hana Slapar

twitter facebook