recenzije

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

banner
banner

reportaža

31. 10. 2014  Reportaža: Srbska punk rock norišnica  (30. 10. 2014, Orto Bar Ljubljana)
''Kada misliš da si sam/Ti podigni ruku Nek` ulice gore/Za novi dan Kada misliš da si sam Mi smo ovde – Ima nas gomila!!!''

30. 10. je očitno bil datum, ki so ga mnogi markirali z najbolj vidnim flomastrom, saj je napovedan koncert srbskih punk rock legend Goblini in domače podpore Bütli bil kratkomalo razprodan, kar so nekateri vztrajneži pred blagajno Orto Bara zelo težko sprejeli. Ampak, život ide dalje, na koncu koncev pa ni niti prvič, verjetno pa niti zadnjič, da je srbski kvintet obiskal naše klubovje. Konec koncev jih je danes moč videti tudi v Kočevju.

Tako je bend, ki se je Sloveniji mislim da prvič zares predstavil z albumom U Magnovenju v drugi polovici devetdesetih let (takrat sem tudi yours truly kot 17-letni mulc prvič slišal za njih) v sklopu obsežne turneje, ki je trajala kar dve leti in obsegala dobrih 80 datumov (pazite – govorimo o Balkanu v 90-ih in bendu iz Srbije!) in v sklopu katere so takrat (kot priča live album Turneja U Magnovenju in Goblini FB-profil) igrali v oziroma kot pravi FB: ''od kojih i neki u Sloveniji (Ljubljana, Maribor, Nova Gorica, Koper, Crnomelj, Kočevje, Ormoz, Kranjska Gora, I i II Zgaga Rock festival u Litiji...).'', seveda igral nabito polnem klubu, v katerem so se že rahlo okajeni, a vidno navdušeni stiskali pankeri, hardcorovci, hipsterji, alter šalteraši, metalci itd.

Koncert so otvorili Bütli, old skul pank kvintet, ki sem ga videl prvič (pač ne sledim preveč tej sceni) in hkrati sem žal videl le zadnjih par komadov (gužva dela svoje). A kar sem videl in slišal, me je več kot navdušilo. Včasih je dovolj pogledati ljudi na odru in lahko brez težav trdiš, da so s srcem pri stvari. Pa ne le zato, ker gre za vidno starejše občane in občanko podalpske kneževine, ki so verjetno na sceni (z bendom, fanzini ali preprosto s srcem) že od prvih punk akordov, ki jih je bilo moč slišati na tleh danes ex-Juge. It's like … you know, y' know, če parodiram kultni DVD od Slayer. Haha, dejansko je moč Slayer res uvrstiti povsod. No, na moje presenečenje sem kasneje izvedel, da so Bütli na sceni šele od leta 2009 in da – če me FB ne vara – zdaj delajo na prvencu. No, kakorkoli že, vidi in sliši se tako prek rifov, kot prek ritmov, kot prek drže na odru, da živijo in dihajo – če citiram njihov FB-tekst – najprej ''PUNK, potem pa še rock''. Definitivno obetavna zadeva, ki bo po moje brez težav nadaljevala zapuščino, ki so jo desetletja nazaj spočeli kultni domači punk, punk rock itd. bendi. Deri, Bütli!

Po krajši pavzi so na oder stopili Goblini in prvo, kar je dobesedno butnilo vame, ni bil dvometraš, ki je vidno pijan ves koncert grozil, da bo obupal nad zakoni gravitacije in padel name, temveč zelo dober zvok. Dve kitari, bas, bobni in vokal so zagrmeli s prvim komadom in pevec Golub je že tukaj dal vedeti, da bodo morali ljudje pomagati, ker je več kot očitno prehlajen kot pes. Možakar je nekajkrat zgledal, kot da bo padel z odra, gibal se je minimalno, kašljal je kot star tovarniški delavec, a kljub temu je zdržal in dal, kolikor je lahko v naslednji uri in še nekaj. Itak, da smo mu pomagali – resda mogoče ne s prvim komadom, a ko je v nas opalil kultni Ona, se je Ortu snelo.

Že tako je folk vsako minuto koncerta kazal navdušenje – bilo je petja, plesanja, skakanja –, a ob komadih iz albuma U Magnovenju (iz katerega so, če se ne motim, igrali naslovni komad, ki je zame bil vrhunec špila, ter Ima Nas (kak' smo se tu drli, jao!), Privatni Rat, Petra (''je noćas opet pijan!'') ter kasneje Anja, Volim Te), je klub šel v deseto prestavo, po zraku je špricalo pivo, telesa pa so valovala kot v najhujšem potresu. No-ri-ja!

Seveda bi bilo neumno pričakovati, da bo bend igral samo to plato – na koncu koncev so jo že predstavili, ko je izšla, tak da … Zato so se tu vrstili novi in stari komadi (Deca Iz Komšiluka, Cipelko …), ki jih vztrajni sledilci poznajo na pamet, nekateri pa so iz trenutka v trenutek pridobivali vse več oboževalcev.

Sam bend je bil več kot hvaležen in energijo folka prevzemal, goltal in pljuval nazaj v ekstazi. Tudi vidno zjebani Golub ni mogel skriti navdušenja in je telo gnal še čez meje zmogljivosti, medtem ko sta oba kitarista, Leo fon Punkerstein in Alen Jovanović servirala riffe in solaže, ki jih je podkrepil grmeči bas Vladislava Kokotovića, ki je kot srbski Vinnie Stigma (Agnostic Front) ves čas norel na odru, na koncu pa šel z basom kar med folk. Vse skupaj je v vajetih držal eksplozivni norec Milan Arnautović, katerega bobnanje je vsaj v tem žanru zavidanja vredno (jeps, the dude očitno pozna the Ramones beat!).

Govori so bili kratki, pavze prav tako, kar je rezultiralo v obsežnem repertoarju, ki pa je mineval brez tehničnih težav, časovno pa letel hitreje od DeLoreana v filmu Back To The Future!

V vsakem slučaju je bend, ki svoje piči že od leta 1992, zmagal. Na mnoga leta, braćo!

twitter facebook