recenzije

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

banner
banner

reportaža

6. 11. 2019  Reportaža: Sons of Rebellion  (25. 10. 2019, Orto Bar Ljubljana)
Brez pripomb eden boljših koncertov, ki sem jih videl zadnja leta.

Fotke: Hana Slapar

Obstajajo dobri turnejski paketi kot tudi slabi. Drži, da jih večina pade nekam na to lestvico med dobrim in slabim, a se sem ter tja pojavi kakšna kombinacija skupin, ki se s svojo izjemnostjo popolnoma izogne takšni kategorizaciji. Nocturnal Graves in Destroyer 666 je ena izmed teh kombinacij, za povrh pa je še tista, ki sem si jo vneto želel že od srednje šole, a se je takrat zdela nekam odmaknjena. Pač stvar finančne (ne)rentabilnosti, saj sta oba banda žela uspehe bolj po Srednji Evropi oz. so Nocturnal Graves na stari celini igrali bolj kot ne samo po Nemčiji.

Vmes med mojimi srednješolskimi željami in sedanjostjo pa se je zgodilo marsikaj. Nocturnal Graves so najprej razpadli, nato pa si malodane čudežno zgradili nov renome z založbo Season of Mist, Destroyer 666 pa so z odlično ploščo Wildfire in EP-jem Call of the Wild skupaj z internetnimi kontroverzami postali solidna turnejska atrakcija, ki dokaj redno nastopa po Evropi. Na tej točki se sicer počutim že res nepošteno, ker še nisem omenil Dead Congregation. Eden najboljših death metal bendov na področju avtorstva tako glasbe kot besedil ter neustavljiv stroj, ki je v Sloveniji že rušil s svojo natančnostjo in visokooktanskimi blasti. Kot fan vseh omenjenih nastopajočih verjetno ne potrebujem dodatno poudarjati, da sem koncert dočakal z velikimi pričakovanji.

In ko sem prišel, sem jih moral za trenutek pomiriti, saj je prva nastopila predskupina Inconcessus Lux Lucis. Nerodno ime in tudi hecna, bombastična glasba sta značilna za to skupino, za katero pa velja priznati, da doda nek svojstven pridih sicer precej pravovernemu ekstremnemu metalu. Vse skupaj zveni, kot da bi za glasbili in vokalom stal nek siten gozdni škrat. Ni bila najslabša stvar na svetu, ampak vse skupaj malce tečno in bizarno, s čimer verjamem, da si Inconcessus Lux Lucis nakopičijo točke na kakem bolj obskurno usmerjenem forumu, meni pač ni sedlo.

Nocturnal Graves so na tej točki a) res dobro naoljen bojni stroj in b) dobesedno 50 % banda, ki je posnel ploščo Phoenix Rising zvezd večera, Destroyer 666. Nenormalno natančni bobni, za katere je tokrat sedel kameleon Jarro, ki se je menda preizkusil že na vseh glasbilih v svojem bendu, so gotovo osrednja točka njihovega nastopa. V živo je prevladoval ritmičen death metal novega studijskega albuma Titan. Priznam, da bi rajši videl več druge in predvsem prve plošče, saj so s Satan’s Cross postregli le stalnico »When the Demons Feast«. Vseeno je bil suveren nastop utečenega banda, ki ga sestavljajo veterani ekstremnega metala. Dandanes je to na žalost bolj kot ne redkost, a se gotovo sliši razlika, saj Nocturnal Graves ne zgrešijo akordov, se ne lomijo na bobnih in ne zamujajo z vokali. Tehnične težave s kitaro, ki je malodane crknila na odru, so tudi naglo odpravili.

Za Dead Congregation velja podobno, zgolj potencirano na deseto. Soliden zvok v Ortu je zagotovil podlago za slabo uro death metala najvišje intenzitete. Tehnično gladko, a obenem z jajci. Prav neka vrsta sadističnega užitka je gledati bobnarja Vagelisa, kako spreminja obrazno mimiko, medtem ko močno in glasno tolče blast beate in ostale ritme, pri katerih večino internetnih bobnarskih herojev zgolj boža činele in opne. Dejansko je on ohranil večino moje pozornosti s svojim nečloveškim nastopom, je pa skupina servirala razgibano, dobro in natančno odigrano set listo, ki se je razkadila s koncem Only Ashes Remain. Brez pripomb eden boljših koncertov, ki sem jih videl zadnja leta.

Preden opišem sam koncert Destroyer 666, velja omeniti, da se je Keith obnašal povsem zgledno in ni zakuhal nikakršnih pizdarij, ki bi lahko nahranile spletne mrhovinarje tipa MetalSucks. Za osebo, ki je pogosto prikazana precej enodimenzionalno, je celo pokazal določeno mero globine in spoštovanja, ko se je poklonil nedavno umrlemu junaku avstralskega metala, Petru Hobbsu.

Neverjeten nabor komadov, ki so med drugim vključevali Satanic Speed Metal, The Calling, Trial by Fire, Hounds at Ya Back, I Am the Wargod ter na koncu priredbi Motorhead in Slayer, je bil očitno skrbno izbran, da bi požel kar se da simpatije pri občinstvu, kar je na koncu tudi delovalo. Divja in zadovoljna publika si je priredbi za bis zaslužila, Destroyer 666 pa so z divjim in ohlapnim pristopom servirali dozo rock ’n’ rolla, ki v metal glasbi vse bolj zamira. Ja, bobnarske palčke so letele povsod, ja, basist Felipe misli, da je Gene Simmons in ima slabe šale, ampak vsi skupaj delujejo avtentično in igrajo trdno, kot je tudi njihova osnova na podlagi pravovernega black, death in thrash metala. Destroyer 666 bom gledal vsakič, ko se ustavijo v Ljubljani, saj tako organskega live benda ne gre zamuditi.

twitter facebook