recenzije

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

banner
banner

reportaža

1. 3. 2016  Reportaža: Slam That Bitch Up  (19. 2. 2016, Klub Gromka Metelkova Ljubljana)
Only Skumawc is real!

Odkar so gorenjski moderni death metaličarji izdali album Void, sem se veselil napovedanega koncerta, ki bi se moral zgoditi 19. 2. 2016 v Celju, a so ga nato prestavili v klub Gromka na Metelkovi. In čeprav bi mogoče za trendovsko izredno popularen slam death metal bil štajerski konec bolj primeren (priznajmo si, da je modern death metal tam mnogo bolj popularen kot drugod v Sloveniji), sem bil zelo vesel, da se je večer preselil v klub, do katerega nimam niti 10 minut vožnje.

A na srečo vožnja ali hoja po dežju ni predstavljala oviro niti drugim, ki so prišli celo iz Murske Sobote, da bi si ob bok Within Destruction ogledali še ostale tri bende, ki so skupaj z njimi potovali v sklopu turneje Sickness Over Europe 2016, torej ameriške Visceral Disgorge, norveške Kraanium in avstralske Disentomb.

Sama turneja se je za dva od štirih akterjev končala slab teden nazaj in Within Destruction verjamem, da so lahko upravičeno ponosni na dejstvo, da so tudi oni kljub mladim letom tako angažirani, vztrajni in delavni, da so meje naše majhne države postale preozek cilj. Na koncu koncev so Rok Rupnik, Luka Vezzosi, Janez Skumavc, Damir Juretič in session kitarist Kristijan Bajuk (Mephistophelian) bili na poti skoraj tri tedne, kar ni tako samoumevna in enostavna stvar (razen, če si – na našem področju – Noctiferia ali pa Laibach) – in prav nekje na sredini so se ustavili v klubu Gromka na Metelkovi.

Super je bilo videti polno Gromko, publiko, ki je verjamem, da v prvi vrsti bila tam najprej zaradi domačih bojevnikov. In Within Destruction, čeprav kar utrujeni od prevoženih kilometrov, niso razočarali. Čakalo nas je ''pola ure torture'', saj je kvintet v vsej moči in slavi predstavil prvenec Void, ki tudi na odru deluje mnogo bolj suvereno, brutalno in uničujoče. Tudi sam bend deluje, kot da je ''on fire'' in ne špara z odrskim udejstvovanjem na mosherski način, a seveda je mosha željna publika dala več. Bend bi dejansko moral ostati kvintet, saj zdaj res deluje kot popolna enota in kljub občasnim kiksom Within Destruction postaja sila, na katero bo treba računati tudi v prihodnje.

Če so Within Destruction nori na slam in ta element (čeprav mu jaz po domače rečem kar breakdown, saj me ne spominja na prvotni, pravi slam, ki sta ga – dokumentirano in priznano! – izvajala Internal Bleeding tam okrog leta 1991 in Suffocation kakšno leto prej) pri njih ima vse bolj centralno vlogo, so Visceral Disgorge pač totalno underground tehnični death metal (s slam vplivi, hehe), ki ga poznajo tisti, ki so v devetdesetih sledili bendom tipa Infernal Dominion, Prophecy, Sintury ipd. Fuckin' brutal stuff!!! Visceral Disgorge pojejo o takih stvareh, da močno dvomim, da bi kdo od njih lahko dobil službo v javnem sektorju (ali kakšnih filantropskih zadevah), temu primerno pa tudi žgejo brezkompromisno in brutalno. Ob tehnični podkovanosti, ki pritiče ameriškemu death metalu, so se mi v spomin vtisnili predvsem z vokalom, ki je ''pljunuta'' kopija Cannibal Corpse albuma Tomb Of The Mutilated. Zakon! Resda pa so predstavljali že nekaj let star material, če se ne motim, tako da kakšne nove plate nisem zasledil.

Po eni strani so norveški Kraanium zame veliko presenečenje, saj sem od te skandinavske države vajen predvsem drugih oblik ekstremnega metala, a po začetnem faktorju presenečenja moram priznati, da sem bil precej razočaran. Čeprav so Kraanium v slam death metal sceni zelo cenjen bend in tudi izredno aktiven, moram priznati, da tako dolgočasnega benda nisem gledal že sto let. Kljub temu, da bend na odru daje vse od sebe, prav žarijo neiskrenost, nezainteresiranost in nekakšno fashion prisiljenost. Mislim, vem, da se obregam ob imidž benda, ampak tipi, ki zgledajo kot East 17 in skušajo zveneti kot neki kvazi rušilni death metal, so bili res mimo. Glasba je enolična, dolgočasna in kljub občasnim svetlim točkam ne daje vtis, da bi lahko rekel wow, če primerjam s kakšnimi drugimi predstavniki te scene.

Recimo, z Disentomb.

Na moje veliko veselje sem ugotovil, da poznam kitarista Jima Parkerja, ki je v Disentomb zadoložen za basturbacije, drugače pa nujno preverite njegov Origin influenced deathstorm, znan kot Entrails Eradicated. Disentomb, ki po evropski turneji svojo pot nadaljujejo po ZDA skupaj z The Black Dahlia Murder, so z razlogom bili glavni bend večera, ker so s svojim tehnično obarvanim death metalom res pometli vse pred seboj. Poznavalci veste, da Disentomb za kompliciranjem, brutalnostjo in še čim ne zaostajajo za kakšnimi Odious Mortem, Deeds of Flesh ipd., v živo pa vestno in dobro reproducirajo vragolije, ki jih lahko slišite na studijskih izdelkih. So močni, rušilni in kljub občasnim neumnostim, ki jih izjavi mišičnjak na vokalu, res so vredni svoje slave.

Resda nisem videl trenutka, ko je pol Gromke zasedlo oder in odslamalo svoje, a sem vseeno zelo navdušen nad dotičnim dogodkom, vsekakor pa vesel, da je še en domači bend našel svojo pot v širni svet.

twitter facebook