recenzije

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

Within Destruction

D E A T H W I S H

AmenRa

VI

Carpenter Brut

Leather Teeth

Watain

Trident Wolf Eclipse

Vasko Atanasoski

Pazi kuče

The Stone

Teatar Apsurda

Brujači

Ladanje

Panikk

Discarded Existence

Stuntman

The Scourge (7'' Flexi EP)

Morbid Angel

Kingdoms Disdained

banner
banner

reportaža

1. 8. 2013  Reportaža: SCREAM FOR ME, ZAGREB!!!  (31. 7. 2013, Arena Zagreb Hrvaška)
Ko samo pomislim na včerajšnji spektakel, mi dlake švignejo pokonci! Iron Maiden got us, no matter how far!

Foto: Osebni arhiv

Preden se podate v prebiranje reportaže, se vprašajte: ''Kaj je vaš najzgodnejši spomin v zvezi z Iron Maiden?''

Namreč, drznem si trditi, da če vas je bend pritegnil v pozitivnem smislu, je to gotovo storil najprej z vizualnim aspektom (maskota Eddie, zakon naslovnice plat, singlov, bootlegov, zastav, majic), nato z glasbo, vsekakor pa še s kakšnim impresivnim spotom ali koncertnim posnetkom. Mogoče se tudi motim glede vrstnega reda, ampak recimo, da se nekako ujamemo pri teh treh stvareh, če pomislimo na ime Iron Maiden.

Ker obstajajo mnogo bolj hardcore oboževalci te kultne britanske metal zasedbe, vam ne bom mogel tako podrobno, tako vzhičeno ali pa tako natančno opisati včerajšnje dogajanje, kot to lahko vidite po prebranih vtisih na Facebooku, po debatah na forumih ali pa kot si lahko predstavljate na podlagi posnetkov, ki jih je folk delal s telefoni in objavljal na YouTubeu.

Lahko pa vam povem eno – če vas včeraj ni bilo v Zagrebški Areni, ste zamudili enega najboljših koncertov. Ever!

Edina stvar, ob katero bi se obregnil na začetku, je bil zajeb v zvezi z začetkom koncerta. Namreč, šele nekaj dni prej oz. nekateri smo izvedeli celo nekaj ur (!!!) prej, je bilo objavljeno, da se koncert ne bo začel ob 20:00, kot se je napovedovalo zadnjih 6 mesecev, ampak, da se bo zadeva začela ob 18:00 ali nekaj podobnega, kar je bil velik prst v rit tistim, ki nismo doma iz Zagreba ili bližnje okoline, če se tako izrazim. Nekateri so zaradi tega tudi dali denar zaman, ker se niso uspeli prej zmeniti, da jih na šihtu spustijo kakšno urco prej na koncert. Vsekakor, šamar za organizatorja.

Bi pa takoj pohvalil dejstvo, da so Hrvati ob vstopu v EU med 1. in 7. julijem razpolovili cene velikih koncertov in mnogih prireditev, tako da niti ni čudno, da je dvorana bila razprodana (ali pa vsaj zelo blizu temu) oz. – ZA 19 € SEM V LETU 2013 V ARENI GLEDAL 2 URI DOLG KONCERT JEBENIH IRON MAIDEN!!! A SI TI NOR?!! HAHA!

Ne glede na to, da se mi je mudilo, sem pred Areno (btw, tam se res da parkirati brez težav, kar je nekaj, kar bi se predvsem Stožice lahko naučile!!!) videl eno veliko maso metalcev. Frogi iz Paranoida bi rekel, da je bilo to eno samo veliko metalsko pleme in tokrat se popolnoma strinjam z njim. Okrog 19:30 je zunaj bilo 30 stopinj, nebo brez oblakov, vzdušje skrajno pozitivno, folka pa mali milijon. In brez težav in zateženih varnostnikov (ne vem, kako je bilo vam, ampak meni so se varnostniki in varnostnice zdeli top, kar se odnosa tiče) in mimo dokaj poceni mercha (ne govorim o bootlegerju pred vrati, ampak o official merchu v hodnikih Arene) sem prihitel na Anthrax in komad Caught In A Mosh.

Nisem bil na parterju niti v fan pitu, tako da je težko soditi, če je zvok bil super ali ne. Na tribunah žal ni bil najboljši, včasih pa je tudi trajalo sto let, da si ugotovil, kateri hit igrajo. Kljub temu pa je bilo super videti newyorške manijake, ki so bojda – kot je rekel vokalist Joey Belladona – prav ta večer slavili 30 let anthraxiranja, pa čeprav so bili okrepljeni z Johnom Dettejem (ki je nadomestil Charlieja Benanteja, ki ima doma neke stvari za reševati s svojo bivšo ženo) in kitaristom iz Shadows Fall (ne da se mi iskati imena), ki je nadomestil Roba Caggiana, ki je zapustil bend nekaj mesecev nazaj, ki glih nista iz New Yorka. No, bend je kljub dvomljivi zvočni kvaliteti odigral večino hitov iz plošče Among The Living, našel se je še kak biser iz State Of Euphoria, namesto coverjev TNT od AC munja DC ter kultnega Antisocial, bi pa lahko odigrali še kak komad iz prvih dveh plat. Ampak vseeno – pičili so kot šus. Scott Ian stompa nenehno, Belladona ima vrhunski glas, pristne govore in seveda neomejeno karizmo, medtem ko Bellov bas (saj ga je on igral, oui?) res grmi kot se šika. In kako veš, da je nov material slab? Ker poudarjaš samo starega, ha! No, vseeno smo lahko slišali Fight 'Em Til You Can't, ki ni tak slab, ampak ob boku I Am The Law in Indians je res scanje v veter. Bojda se vrnejo kmalu – tako so se drli včeraj – in to z novo plato.

Potem smo imeli dobrih 20 minut pavze, kar je manj časa, kot so ga porabili Mayhem, da so na Metaldays pripravili ''zvočno'' podlago za svoj ''performans'' (tam so se gnali dobrih 45 minut, rezultat pa je bil zvok lonca, ki repetitivno dela samomor na stopnicah). In že je tu bil intro – Doctor Doctor – in počasi je do konca polna Arena izrazila huronsko navdušenje vedoč, da prihaja komad Moonchild. Namreč, kot že stari hevići s fru-fruji čivkajo naokrog, so Maidni ponovno oživljali preteklost in tokrat oživeli slavo kultnega posnetka Maiden England. Resda ni vse bilo do pike enako, ampak vsem je bilo jasno, zakaj je dotični tour bil – v svojem času – zelo poseben, hkrati pa je meni bilo jasno, da Maiden res moraš gledati v dvorani (ali pokriti areni), če hočeš doživeti tisti čar, ki so ti ga v otroštvu ustvarili na video posneti koncerti, ki si jih potem predvajal do obisti oz. dokler trak ni šel v kurac.

Za razliko od Bežigrada par let nazaj, so Maiden igrali 2 uri. Za razliko od Wackna 2008 so imeli dober zvok, prejeben light in stage show, odlično setlisto in odziv, kot se ga na Iron Maiden koncertih zahteva. (Seveda ste zdaj uganili, da sem jih doslej videl dvakrat in ergo nisem neka avtoriteta, ki bi lahko sodila, kaj je dober Maiden koncert in kaj ni, hehe. A vseeno!) Meni je 120 minut tako šumelo v glavi, da je bilo joj! Kakšna evforija – folk iz Hrvaške, Slovenije in kot se je izkazalo kasneje, iz mnogih drugih držav, je postal ena velika heavy metal nacija. Mi smo peli, kričali, skušali preglasiti v svojih letih še vedno gibčnega in živahnega Dickinsona, tolkli smo po zraku, ko smo sledili za moje pojme malce preveč počasne ritme Nicka McBraina (ki se ga – vsaj na tribunah – niti ni slišalo preveč), solirali s sosedi, ko so na odru isto počeli Murray, Gerrs in Smith, ali pa streljali z basom po folku, kot to počne Steve Harris. In niti enega težaka daleč naokoli, samo ''one big Maiden family''.

Oder se je utapljal v norih lučeh, ognjenih izbruhih in seveda raznih inkarnacijah Eddieja (ameriški vestern vojak v pesmi Run To The Hills, velik prerok ob pesmi Seventh Son …, utelešenje naslovnice albuma Seventh Son … pri pesmi Iron Maiden in še kaj). Da spreminjajočih se ozadij sploh ne omenjam. Setlista je bila zelo podobna tisti, ki so jo špilali na takratni turneji z izjemnim Afraid To Shoot Strangers in naslovnim singlom albuma Fear Of The Dark. Kako dobro! Kaj dobro – odlično! Tokrat me sploh ni motilo slišati železne hite a la Run To The Hills, The Number Of The Beast ipd., ki so jih odigrali v bistvu že na začetku. Veliko navdušenje je seveda požel Moonchild na začetku ali pa Wasted Years ,kaj šele Phantom Of The Opera (ki ga pa – roko na srce! – DiAnno vseeno bolje poje kot Dickinson) ali pa The Prisoner! Vrhunca sta po mojem mnenju bila epska Seventh Son Of A Seventh Son ter The Clairvoyant, super pa je bilo, da so stvar zaključili z Running Free, pred tem pa še bis-ali z Aces High in The Evil That Men Do. Aja – velik plus so bila platna ob odru, kjer si opazoval stvari na odru kot bi le-te bile na tvoji dlani. Ali pa kot bi bil v domačem naslanjaču in gledal omenjeni koncertni posnetek.

Zvočna slika ni bila najboljša, še posebej v kitarskem delu (govorim o dojemanju zvoka na tribunah), ampak celotni občutek, ki ga je ustvaril koncert, je nesporno zmagoslaven.

Pre-je-be-no! In, seveda – IRON FUCKIN' MAIDEN SO ŠE VEDNO NESPORNI KRALJI!!! Tako.

twitter facebook