recenzije

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

banner
banner

reportaža

26. 12. 2016  Reportaža: Saxon, jeans in usnje v Kino Šiška  (11. 12. 2016, Kino Šiška Ljubljana)
Vedno bom hodil gledat Saxon v živo, metal skupin, ki zvenijo kot slab tehno iz leta 2005, pa pač ne.

Saxon so relevantni. Če kot definicijo relevantnosti vzamemo skupino, ki ne zveni povsem identično kot pred tremi, štirimi desetletji, redno izdaja plošče in ohranja glavo nad vodo s pomočjo turnej, so Saxon v bistvu model relevantnosti. Aja, za nameček so še dobri - to, da je glasba dobra za poslušat, metal bojevniki dostikrat pozabijo, ko branijo čudne bende s preveč klaviatur in se kregajo o podzvrsteh, k sreči pa so Saxon že tretjič v Šiški pritegnili dovolj ljudi, ki dejansko še zapustijo svoj dom zavoljo koncerta. Kul.

Ampak prehitevam samega sebe. Najprej je tam bila skupina, ki jo je po smrti Lemmyja Kilmistra na hitro vkup zmetal nekdanji kitarist skupine Motörhead Phil Campbell skupaj s svojimi sinovi. Phil Campbell and the Bastard Sons je ime, ki je na glasbeni sceni kratek čas, a so z nerodnim setom priredb Motörhead, Black Sabbath in prežvečenega hard rocka dokazali, da so približno toliko relevantni kot povprečen ljubljanski blues rock ansambel, ki mori v pozne ure enkrat na Metelkovi. Zeh.

Vsi smo pričakovali, da bodo Saxon prevzeli nadzor nad vzdušjem ter občinstvo vzeli v roke ter jih popeljali skozi svojo dolgoletno karierno pot. Ko se je uvod odvil (AC/DC, hah), so se pričakovanja takoj uresničila. Dober zvok, vintage zven kitare in vokalist Biff Byford, ki zveni bolj polno in manj nosato kot v osemdesetih so zaznamovali celoten koncert, ki je kot ponavadi zajemal nabor pesmi z nove plošče (tokrat Battering Ram), kako novejšo klasiko (Sacrifice), poleg tega pa železni repertoar. Zmotil je le bobnar Glockler, ki je sem ter tja malo bolj kompliciral na bobnih, kot je bilo treba.

Ampak je bilo tokrat kaj drugače kot vsakič doslej, ko smo v Sloveniji dočakali Saxon? Gre zgolj za površinske stvari, kot je light show, manjkal je sicer basist Nibbs Carter, a je bil povsem primerno nadomeščan s strani Gusa Macricostasa. Pa za komade z nove plošče. Torej vse po znanem receptu. A vendarle nihče v občinstvu ni ostal hladen, saj je na tem bendu nekaj, kar ljudi vedno znova privlači. Komadi enostavno zažgejo v živo, s svojim igranjem pa Saxon večino mlajših skupin pošljejo nazaj v šolske klopi. Skupina, ki ima takšno kemijo za pisanje skladb, bolj kot ne brezhibno izvedbo v živo in povrh še odlično animira občinstvo, ima vedno moj glas – zato bom vedno hodil gledat Saxon v živo, metal skupin, ki zvenijo kot slab tehno iz leta 2005, pa pač ne.

Fotke: Tina Ahačič (Phil Campbell & the BS, Saxon)

twitter facebook