recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

reportaža

2. 2. 2014  Reportaža: Revolucija in solze  (24. 1. 2014, Kino Šiška Ljubljana)
Iced Earth so utelešenje odločnosti in vizije enega človeka, uspešno razdeljene in izpeljane skozi še štiri ljudi, in v časih, ki nas tlačijo, ima njihov koncert vsekakor lahko še večji pomen, kot je zgolj eskapizem od vsakdanjosti.

A se še komu zdi, da so Iced Earth šele pred kratkim izdali album Dystopia in skorajda par dni zatem Plagues Of Babylon? Čas pač leti, kadar trupe Jona Schafferja neusmiljeno širijo sporočilo upora prek več ali manj (no, bolj več kot manj – vsaj količinsko gledano) dobrih komadov te neustavljive ameriške power metal zasedbe. Dejansko so minila slaba tri leta med izidom Dystopie in Plagues …, v tem času pa so Iced Earth – če nič drugega – zamenjali vsaj bobnarja. Dvakrat. Trenutno je zdaj na tem položaju Jon Dette, ki ste ga lahko videli še s Slayer, Exodus, Testament itd.

Vrnimo se h koncertu v Kinu Šiška. Petek? Check. Je ostalo sploh pomembno? Ne. Res je, da smo Iced Earth gledali nazadnje skorajda predvčerajšnjim (igrali so na festivalu Metaldays – julija, torej slabe pol leta nazaj), ampak te priložnosti pač človek ne izpusti. Iced Earth so preizkušeno dober bend live. Ali pač? Zakaj ta dvom? Zaradi hitrega ovohanja trenutne setliste evropske turneje, kjer je – logično! – poudarek na novi plati (saj jo promovirajo, dooh), a po drugi strani, balade. Oz. možato nežni komadi, če se drugače izrazim. Hmpf! A igrajo med drugim tudi Red Baron/Blue Max, tako da … Ne jamraj več, Ivan.

Gremo po vrsti – Iced Earth so se najavili v Ljubljano na petkov večer v odličnem ambientu meni ljubega Kina Šiška v družbi preizkušeno norih thrasherjev Warbringer in neznanih, a obetavnih Avstralcev Elm Street. Folka mogoče ni bilo toliko, da bi rekel, da je sold out show, ampak vsaj mene osebno to niti toliko ne moti. Ker so bili tisti pravi, strastni oboževalci in oboževalke – ki, na koncu koncev, edino resnično štejejo, mar ne? In tak folk je začel ogrevati avstralski heavy-power kvartet Elm Street iz Melbourna, ki je ponudil material iz do zdaj edine navedene studijske plate – Barbed Wire Metal in verjetno še iz kakega demota ipd. Bend je živ, čeprav – z izjemo in hkrati ironično, bobnarja! – statičen obenem. A kolikor mladiči stojijo na mestu, tolikor bolj je razgibana njihova glasba, ki se giblje med nemškimi riffi in ritmi tipa Accept in ameriškimi galopirajočimi napadi tipa Riot. Zavito v precej brutalen, skorajda Havok meeets Warbringer vokal. Ki – vsaj meni – v tej kombinaciji deluje super. Linije gredo kmalu v uho, komadi so grajeni prijetno, tako da – tudi če ne poznaš materiala – kaj kmalu poješ Birth Of The Reaper ali pa recimo Elm Street Children. Vrhunec je vsekakor živalski bobnar, ki ima svoj set postavljen tako zanimivo in hkrati čudaško – ker je vse tako daleč in visoko! –, da je skorajda nemogoče, da bi človek zadel karkoli brez gledanja v del instrumenta, katerega tolče. Pa mu vedno uspe.

Opazka: Kolega Klemen iz Eruption me je podučil, da tak bobnarski set ni nič nenavadnega, če poznaš heavy ali glam spote iz osemdesetih.

Warbringer so prišli »all the way from California« in predstavili 45 minut tako nasilnega thrasha, da mi je jasno, zakaj je v kakšnem Ortu ali na Metelkovi (kjer so nastopili že parkrat), njihov šov podoben boju mož na moža v rimski areni. Kvintet, ki je v Šiški predstavil aktualni album IV: Empires Collapse, s takim frontmenom, kot je John Kevill, ne more drugače rezultirati kot utelešenje norišnice. Ni šans! V zadnjih letih sem imel priložnost videti marsikaterega thrash metal kričača iz US of A, ampak Kevill jih popapa vse po vrsti. Tip je deloval kot da ga bo razneslo – in to brez douchebag Rob Dukes trenutkov. In prav ta bojni krik, če hočete, je uspešno vodil thrash manijačino, ki so jo podprli hitri bobnarski ritmi, super riffi in bas, ki ga je igral možakar, ki je zgledal, kot da ga bo sam bas potacal pod seboj. All in all, Warbringer so se bolj osredotočali na zadnja dva albuma, čeprav smo slišali tudi hite iz prvih dveh plat a la Living In A Whirlwind, Severed Reality, Total War ipd. A ja – bobnar ni sploh imel prehodov. Mega chuffed! Zakon!

Potem pa malce daljša pavza, da se oder pripravi za headlinerje.

Natanko ob 21:55 so oder zasedli ameriški Iced Earth, v postavi Jon Schaffer – kitara, Troy Seele – sulašce, Luke Appleton – bas, Jon Dette – bobni ter Stu Block – vokali, ki so ljudstvo popeljali v boj s komadom Plagues Of Babylon. Ki me – komično! – precej spominja na otvoritveni komad albuma Dystopia. Pesti so šle v zrak, ko je bend bombardiral Šiško z močnimi riffi, topovsko uničevalnimi bobni in Blockovimi vokali, ki so vsaj po mojem mnenju odličen miks Barlowa in Ripperja. Folku se je utrgalo, kar je bend seveda še potenciral s komadom, katerega kolega Rok iz Rockline.si označuje kot edini pravi thrash komad na novi plati, Democide. Ob takih komadih, ko se človek res poistoveti z besedili, ki govorijo o uporu vsemu sranju, ki nam ga ponuja današnji svet, ne moreš biti pri miru. Pije se pivo, fuša se petje, skratka, totalno si v duhu dogajanja. V vseh pomenih! In utečen bend nas tako vodi skozi slabi dve uri programa, ki so ga popestrili z recimo redkokdaj v živo slišanim komadom Red Baron/Blue Max iz albuma The Glorious Burden ali pa takisto dolgo neslišanim komadom Disciples Of The Lie iz Something Wicked … Shafferjeva roka je neusmiljena pri žaganju kitare, bobnar Dette kot preizkušeni metal veteran sesuje vse dosedanje bobnarje IE (z izjemo Richarda Chrystija mogoče), edino kitarist Troy zgleda kot da bo zaspal, a to so pač ti  kitarski ''filingaši''. Basist Luke s svojimi back vokali in ritemsko prezenco stvar še dodatno podkrepi, ko poslušamo Vengeance Is Mine ali pa V (Stujeva ideja, da si tu natakne tisto Guy Fawkes masko, je bila odlična!) ipd. komade iz bolj recentnega opusa.

Mogoče pomanjkanje neklasičnih govorov med komadi stvar malce zdolgočasi. A so vsaj vmesni govori iskreni, pa čeprav so izvirni kot dejstvo, da bodo Warbringer zahtevali vsaj en circle pit na večer.

Sound je bil dober, luči tudi (morali bi videti lučkarja s hokejsko masko, ki je bila v obliki lobanje s čelado, ki se mu je čisto trgalo – način, kako je ta človek vizualno ojačal njihov metal show, je bil neverjetno zanimiv, zabaven in tudi smešen), je pa močno izstopala ena stvar, ki je – po mojem mnenju – bila »major downer«.

Balade ali pa vsaj komadi, ki po hitrosti, občutku in izraznosti spominjajo na njih.

Ko so po komadu Democide (uf, skoraj bi napisal Deicide – ups, pa sem, a nič zato! Fuckin' Deicide!) privlekli akustično kitaro in je Stu povedal, da je naslednji komad Jon zapisal za svojega deda, je bilo ''Oh! Oh!'' Pa ne zaradi plemenite Jonove geste oz. sporočila, ki ga komad prinaša, ampak zaradi tega, ker si vedel, da bo intenziteta showa verjetno upadla. No, meni mogoče je, čeprav so okrog mene pravi metal možje bili tako čustveni, da sem si jih zlahka predstavljal, kako jamrajo nad hitom My Last Serenade od Killswitch Engage, medtem ko najbolj zagreto pojejo, pijejo pivo in odprejo srce ob nič manj čustvenem komadu, kot je bil If I Could See You. Nažalost so akustaro potegnili ven še parkrat. In problem je, da te pesmi so lepe (A Question Of Heaven ali pa Watching Over Me), ampak zakaj ''power'' metal bend toliko igra prav te nežne pesmi, beats me. Odgovora nimam, lahko samo teoretiziram. Vsekakor se potem zgodi, da po baladi zarolajo še komad a la Blessed Are You in šov resnično gre v solze, tako da se je po 50 minutah koncerta zdelo, da bom zaspal.

Kje so hiti a la Declaration Day, Night Of The Stormrider, The Hunter ipd.? Dobro, bil je Burning Times (ja, še vedno igrajo največ komadov prav iz plate Something Wicked …) ali pa Dark Saga, ampak – zaključiti Iced Earth headlining koncert z Watching Over Me? Come on. Vsaj Iced Earth bi še lahko igrali. Ali pa vsaj Pure Evil.

Kakorkoli že, sam koncert se mi je – s parimi izjemami – zdel zelo dober. Bend je vsekakor utelešenje odločnosti in vizije enega človeka, uspešno razdeljene in izpeljane skozi še druge štiri ljudi in v časih, ki nas tlačijo, vsekakor ima še večji pomen, kot je zgolj eskapizem od vsakdanjosti.

Pa balade gor al' dol …

Fotke: Tina Ahačič (od L proti D: Elm Street, Warbringer, Iced Earth)

twitter facebook