recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

reportaža

15. 12. 2015  Reportaža: Razočaranje ob peklenskem pankrtu  (26. 11. 2015, Gromka Metelkova Ljubljana)
Domače moči spet presegle kultno stvaritev iz dežele grinda

Moram priznati, da mi je bilo napisati reportažo drugače odličnega koncerta kultnih Angležev Hellbastard in prav tako kultnih domačih Extreme Smoke 57 kar težko. Oziroma, naj se popravim – nisem sploh vedel, kako bi jo. Kajti, kolikor sem hotel celotno zadevo kovati v zvezde, je pač preprosto ne morem.

Apologetskost na stran, sem eden tistih ljudi, ki skuša v vsaki stvari videti najbolje. Naš nekdanji pisec Nenad in še marsikdo mi ob tem komot lahko očita manko kritičnega mišljenja, a kadar gre za underground, sem pač tak. Heh, je pa tudi res, da niste zaradi tega kliknili na tole povezavo, tako da se bom raje namesto izgovorov za zamujanje (3 tedne – sori, Dunja in Jasna!) osredotočil na dogajanje tistega četrtkovega večera v Gromki.

Priznam, da ime Hellbastard poznam premalo. Ob branju napovednika, da gre za bend, katerega demo ''Ripper Crust'' je dal ime žanru, torej crustu, sem nekako takoj priklical misel, da bom videl enega prvih, proto crust bendov. Pozabivši torej na pomembno vlogo švedskih Anti-Cimex, celotnega zgodnjega ameriškega HC-ja, kaj šele kultnih angleških Discharge in njihovega d-beata, da vpliva Motörhead sploh ne omenjam, sem storil precejšnjo napako – ustvaril si predstavo o Hellbastard, ki dejansko nikoli ni držala. Ja, ime demota je eno, glasba je drugo – kar me je ugriznilo v rit kasneje v večeru. Jah, Tegla – drugič uporabi Bandcamp in YouTube.

Ok, gremo raje k zasedbi Extreme Smoke 57. Kultna grind zasedba – namerno uporabljam izraz ''kultna'' namesto legendarna, saj Boco in ekipa skrbijo, da ni nobenih misterijev in napačnih predstav o ES57, so pa vsekakor eden prvih in še obstajajočih, pravih grind bendov pri nas – je po mojem mnenju sesula in peljala scat zasedbo Hellbastard. V vseh pogledih – v zvoku, nastopu, dinamiki in moči. Če se še spomnite reportaže nastopa hrvaških Desinence Mortification in kultnih ameriških Nausea, boste vedeli, o čem govorim. Boco in ekipa so imeli ravno pravi tajming, da niso ratali dolgočasni, komadi so jim kljub navidezni omejenosti žanra grindcora izredno zanimivi, različni in zapomnljivi, uigrani so u vražju mater (ali pa se vsaj zdi tako, kljub občasnim in bendu primernim trenutkov ''fušanja'' oz. če uporabim izjavo Patarenov – ''falšanja kol'ko o'š''), so pa tudi extremno zveneč bend, katerega fokus ni v bobnih kot pri mnogih kvazi grind, death grind itd. bendih danes – čeprav je bobnar manijak, je mislim, da večjih pečat zvoku ES57 dala kombinacija dveh kitar in basa. Namreč, zvok v Gromki je poudaril vsak ton in riff, solažico kitar, basovske kombinacije tega benda pa so sploh out of this world. Če ste mislili, da bas v grindu definirajo Scott Carlson, Dan Lilker ali Shane Embury, niste poslušali ES57, ki s svojim NoMeansNo fendersko zvenečim čistim tonom ter dodatkom morbidnih harmonij Alexa Websterja in ščepcem izvenzemeljskih vplivov Blackieja iz Voivod postavljajo nove mejnike grinda kot takega. Mogoče je dejansko – v primerjavi z ostalimi – najslabši prav Bocotov vokal, ki mu tudi uporaba nekega footswitcha ne pomaga, da bi zvenel bolj mogočno kot v resnici je. Je pa Bocotov vokal še zmeraj isti kot prej – več kričanja kot kruljenja, vsekakor pa je ves čas iskren. A tudi leta na grlu pustijo svoje in vsaj ve se, da se Boco nikoli vokalno ni šparal.

Skratka, pri Extreme Smoke 57 boste dobili še več, kot ste hoteli – in zato nujno nabavite prihajajoč LP (ali EP?) in si jih oglejte 30. 12. na Trgu francoske revolucije v Ljubljani (veliki koncert, pred Križankami, zastonj, ya cheap bastardz!). Musical Destruction Campaign never ends!!!

Človek je po Extreme Smoke 57 več kot dovolj nahajpan, da bend, ki mu sledi – pa naj so to kultneži a la Hellbastard ali kdo drug – mora doseči res visoke standarde.

Hellbastard vsekakor ne rabijo ničesar dokazovati – bend obstaja dlje kot večina drugih, s svojim demom je poimenoval celoten žanr, hkrati pa je – ironično! – kljub imenovanju žanra crusta razvijal zvok, ki je popolno nasprotje le-temu. Če mislite, da s Hellbastard dobite klasični crust napad, ki ga v večini primerov danes tako nesramno kopirajo, da se ti zagravža sam d-beat, prekajen vokal in ripp-off Ace Of Spades melodij, ste zajebali tako kot jaz – namreč, po parih minutah mi je bilo jasno, da ekipa Angležev piči primitivnejši, a še vedno dokaj zajeban thrash, ki se spogleduje tako s prvo plato kanadskih Dead Brain Cells, kot občasno z zgodnejšimi Voivod in zmetaliziranimi DRI.

OK, v tej točki bi lahko spet rekli – ''Tegla, zato so ti bratje in sestre iz Gromke dali povezave v napovedniku, da veš, kaj greš gledat.'' To bi bil ''touche'' in pol, a kaj, ko očitno nisem bil edini. In seveda, lahko pridemo do točke, kjer bralec pomisli: ''Tegla, krasno – najprej se ne pripraviš na pisanje recenzije in posluh koncerta, zdaj se še tolažiš, da nisi edini lolek v dvorani.''A naj ne pomisli tega – namreč, tudi najbolj iskreni in goreči fani benda so na trenutke postali zmedeni in smo kaj kmalu v dvorani imeli dva tabora – tiste, ki so noreli do konca in tiste, ki so se sprijaznili, da Hellbastard leta 2015 z dobrim zvokom, res tight igranjem in izredno preveč podobnimi komadi niso baš nešto. Le-ta drug del folka je kaj kmalu tudi zapustil dvorano.

A to pomeni, da so Hellbastard bili nateg? Nope. Presenečenje, ja, ampak nateg ne. Namreč, bend je prekleto jako igral svoj 45 minut dolgi set, poln tako raritet, kot novitet in klasikov. Resda je razlika med pevcem/kitaristom Scruffom in ostalim bendom verjetno 30 let razlike, a bend deluje kot dobro in dolgo časa utrjevana enota. Ritem sekcija je brez milosti – bobnar ga tepe sto na sat, pa čeprav je d-beat ponudil le enkrat in še to na koncu nastopa, so pa prehodi bili paša za ušesa. Problem: iste fore v vseh komadih in vsiljeno izogibanje cupa-cupa ritmu. A to ni stvar koncerta, temveč studia. Le-tu je ubijalo live filing. Basist je tudi lepo žgal, a s svojo pojavo res odbijal – bend, ki je poimenoval crust, s šminkerjem v fuzbalerskem stilu na odru. Igral je dobro, skakal neumno. Dodatni kitarist s svojo prelepo čupico je pičil rife in pol, a bolj kot Hellbastard zgledal in deloval kot ''momče iz teretane''. Le Scruff je s svojim amebixovskim vokalom in res cheezy govori reševal zapuščino kultne zasedbe. Pa še on se je skregal s tipom, ki ga verjetno vsi poznate (zdaj ne vem, kako mu je že ime), ker si je dečko mal preveč spil. Smo pa slišali, da je v zraku veliko ljubezni, kar so na srečo sprali s slabo Slayer priredbo.

Zdaj vam je jasno, zakaj je bilo tole težko napisati. Vsekakor pa počekirajte Extreme Smoke 57, Hellbastard tudi, če želite (čeprav roko na srce, raje zarolam DBC ali DRI), vsekakor pa se veselim še prihajajočih koncertov v Gromki, katere morate obiskati:

25. 12. – Aktivna Propaganda, Krik Disneylanda, Grable

28. 12. – Children Of Technology, Barbarian

Ne pozabite pa na 9. 1. 2016 in kultne Doom z Đornato in Human Host Body.

Ob zmetaliziranem vidiku Hellbastard pa se kar bojim povratnih Discharge, ampak to je zgodba za nek drugi čas v bližnji prihodnosti.

Fotk vam ponuja RAFAL Crew na tej povezavi – klik.

twitter facebook