recenzije

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

banner
banner

reportaža

2. 8. 2019  Reportaža: Queensryche, Firewind (Metaldays Aftershow)  (28. 7. 2019, Kino Šiška)
Pa vendar se nove pesmi kljub solidnosti nekako zlijejo v eno oz. malce vlečejo v živo.

Fotke: Hana Slapar

Sicer se festivala Metaldays tokrat nisem udeležil, tako da tehnično gledano zame koncert Queensryche ni bil aftershow, pač pa dejansko samo »show« tega poletja. Kot poslušalec njihovih starejših albumov in tudi kot glasbenik sem od Queensryche vedno pričakoval veliko in to tudi dobil. To, da so v enačbi bili še Firewind, me sploh ni motilo, saj z njihovo glasbo nisem bil dobro seznanjen, kako bolje torej spoznati nekaj novega kot v živo.

No ja, razen če so to Mirrorplain – najbolj brezvezen, plastičen rock band s tečnimi klaviaturami na svetu. Več kot očitno plačano mesto na turneji z dvema bendoma s katerima nimajo nič skupnega. Next.

Zame druga neznanka so bili Firewind, ki so k sreči ponudili precej bolj zanimivo glasbo od svojih predhodnikov. Tehnično izjemno podkovana skupina postreže popoln vokal, kitaro, boben – vse, vključno z virtuoznimi klaviaturami in solidnim, a malce dolgočasnim basom. Nič hudega, saj sem nekako pričakoval, da bo pozornost nase pritegnil odlični Gus G, ki mi je od prej znan iz Ozzyjeve zasedbe ter Nightrage. Popoln vibrato, hitro in čisto igranje, brezhibno menjavanje med riffi in solažami ter super kitarski zvok – čeprav nisem poznal njihove glasbe prej, me je že kitarska pirotehnika zabavala več kot dovolj, sploh v tandemu s klaviaturami. Skratka profesionalen, suveren nastop. Četudi klaviaturski, sodoben heavy metal ni ravno moja najljubša zvrst, je vsak lahko videl, da tu gre za dobro in uigrano skupino, zmotila me je le kao smešna/zabavna/whatever priredba uspešnice »Maniac«.

Če so Firewind zabavni in bombastični, pri Queensryche velja že od nekdaj ravno nasprotno. Queensryche tradicionalno igrajo progresiven, pogosto resnoben ali pa melanholično epski heavy metal iz ZDA, tuji pa jim niso tudi glasbeni eksperimenti. Odštevši ponesrečene albume iz 2000ih, ko je krmaril še ikonični vokalist Geoff Tate, so Queensryche nekako ikona kreativnosti in tega, kaj se da iz zvrsti, ki ponavadi temelji na treh akordih in besedilih o zmajih, dejansko narediti. In kar delajo zadnje čase studijsko (odkar je na vokalu odlični Todd La Torre) je vsekakor solidno, zato razumem, zakaj njihov live nastop temelji na novem materialu. Pa vendar se nove pesmi kljub solidnosti nekako zlijejo v eno oz. malce vlečejo v živo. Če dodamo k temu dokaj resno in včasih celo cerebralno naravo njihove glasbe skupaj s precej stacionarnim nastopom z izjemo La Torra, Queensryche prepričajo nekje na pol.

Da ne bo pomote – igrajo naravnost brezhibno, kitarske harmonije so popolne in skupina je uigrana do konca. A je vsekakor vidno, da njihova uigranost žanje veliko boljše sadove, ko igrajo poznane pesmi iz osemdesetih, ki so dejansko bolj raznolike od novih. Ne rečem, koncert samih starih hitov bi bil povsem brez veze in menim, da bi lahko Queensryche umestili svoje novejše poskuse v svoj nabor pesmi, a jim tokrat to ni povsem uspelo niti s starimi, saj je set bil precej antiklimaktičen ne glede na to, ali so bili komadi novi ali stari. Po venčku novega tam nekje v sredini seta Queen of the Reich, nato pa Silent Lucidity. Dva izmed najboljših heavy metal komadov vseh časov, ki pa eden za drugim nimata kaj početi, sploh v sredini seta, brez stopnjevanja, brez crescenda, kar tako. Vseeno to ne odvrne od dejstva, da so Queensryche svoje odigrali profesionalno, za konec pa vsekakor gre znova pohvaliti Todda La Torra, ki ni le tehnično odličen kot vokalist, ampak kot celota na tej točki vsekakor bolj paše v Queensryche got Geoff Tate. Dodaten plus pa itak, ker nima butastega videa, v katerem vozi motor in pije vino.

twitter facebook