recenzije

All Pigs Must Die

Hostage Animal

Dying Fetus

Wrong One To Fuck With

Neocaesar

11:11

Venom Inc.

Ave

Paradise Lost

Medusa

Več izvajalcev

Split

Integrity

Howling, For The Nightmare Shall Consume

Get The Shot

Infinite Punishment

Eighteen Visions

XVIII

Bloodbound

War of Dragons

Sunterra

Reborn (EP)

Frowning

Extinct

Sinister

Syncretism

Suffocation

... Of The Dark Light

Doyle

Doyle II: As We Die

Lock Up

Demonization

Black Reaper

Blood Moon Rising

Lintver

Distorted Perception

banner
banner

reportaža

15. 1. 2017  Reportaža: Pravoslavna maša na poljski način. Začinjena s pridihom satanizma?   (11. 1. 2017, Cvetličarna Ljubljana)
Začetek koncerta je bil super – zvok je bil super, vizualna podoba tako članov kot odra samega je bila genialna, to pa je nekako tudi vse.

Da živimo v času, ki je z informacijami bolj nasičen kot moja jajca z neporabljeno spermo, je marsikomu že jasno. Če je včasih bil potreben en sam klik, je danes dovolj en bežen dotik zaslonov naših pametnih telefonov in izvemo vse. Kdo igra v kakšnem bendu, kdaj je xy bend izdal prvi demo, posnet na eno samo kaseto, tisti malo manj sramežljivi pa lahko izvedo tudi, kakšno batino kdo nosi v svojem mednožnem predalu (hint hint Peter Steele). Mogoče so ravno zaradi te proste dostopnosti informacij dandanes vedno bolj zanimivi bendi, ki bore malo povedo o sebi. Dober mainstream primer tega so Ghost, ki se iz takšnih ali drugačnih razlogov trudijo skrivati svojo identiteto.

Pustne šege pa niso nič novega v black metalskih vodah, saj ima vsak drugi black metal bend na sebi več make-upa kot pa vaša punca v svojem celotnem predalu. Kar je logično, saj punce itak nimate, zato pa tudi poslušate jezno glasbo, da pozdravite svoje frustracije. Kljub pogostosti maškarade na koncertnih odrih pa nekaterim bendom vseeno uspe ujeti ljudi s svojo skrivnostno pojavo.  Eden takih bendov je tudi Batushka, poljska black metal zasedba, ki se – tako vizualno kot zvočno – močno spogleduje s pravoslavnimi cerkvenimi obredi. Batushka se je v spremstvu poljske black metal zasedbe Arkona v sredo ustavila tudi v naši ljubi prodajalni krizantem – Cvetličarni.

In kakšen je zgledal ta nesveti cerkveni obred?

Kot prvo, koncert bi se moral začeti ob 21:00 z nekim tour supportom, ki je izginil hitreje kot moji lasje, saj so se ti vsaj enkrat pojavili. Predskupina je (žal) odpovedala svoj nastop, vendar glede na to, da ne vem, kdo naj bi sploh odprl večer, mi je dokaj vseeno. So pa zato Arkona rekli, da bodo podaljšali svoj nastop.

Pred koncertom me je kolega vprašal, kako to, da grem na nastop cigu-migu frulic, nakar sem mu odvrnil, da je to drugi bend, nekakšen »kulten« black metal iz 90-ih (čeprav se oznaka kulten v black metal vodah lima na vsako slabo sproducirano zvočno diarejo). Bend ima pod svojim bullet-beltom že vsaj 6 studijskih albumov in celega fuka nekih dodatnih izdaj in, če bi sodil samo po temu, bi si mislil, da ima bend s takšno studijsko kilometrino tudi precejšno mero zanimivih komadov.

No, motil sem se.

Milo rečeno, tole je bil eden bolj dolgočasnih nastopov, kar sem jih videl v zadnjem letu ali več. Vsi komadi so zveneli isto v slavi vseh treh power chordov, odrski nastop pa je bil še bolj dolgočasen od moje osamljene masturbacije. Sicer ne vem, koliko je sploh še originalnih članov v zasedbi, ampak oba kitarista, oblečena neko mešanico čefurja v beli trenirki (oziroma čepečega Slava) in Roba Halforda, sta izgledala, kot da obžalujeta svoje življenjske odločitve. Zvok je bil dejansko soliden, tako da sem dobro slišal ves ta epski borefest. Glasba sama je imela »epske« momente s svojo repeticijo, ampak izgledalo je, kot da bi vkorakal v sobo samih hašišarjev in čez njihov dolgočasen obstoj dal soundtrack iz Gospodarja prstanov. Izjemno bedno. Ker niso vedeli, kako naj zaključijo svoj nastop, je pevec samo nerodno pomahal z roko in šli so dol z odra.

Presenečen, da je toliko ljudi ostalo na njihovem nastopu, sem se odpravil na krajšo čik pavzo in počakal, da Batushka pripravijo svoj oder. Batushka si močno sposojajo iz pravoslavnih cerkvenih obredov – uporabljajo cerkvene rekvizite, imajo pa tudi tri back vokaliste, ki skrbijo za cerkveno petje – sami pa so dokaj skrivnostni okoli tega, kaj sploh sporočajo s svojo glasbo. Osem zamaskiranih pojav (govori se, da naj bi bili člani znanih poljskih metal bendov) se je nekaj čez 23. uro pojavilo na odru in v soju sveč so začeli s svojim ritualom, kjer so več ali manj predstavili svoj prvenec Litourgiya. Začetek koncerta je bil super – zvok je bil super, vizualna podoba tako članov kot odra samega je bila genialna, to pa je nekako tudi vse. Po dveh komadih sem opazil, da bo njihov nastop bolj primer statičnosti kot pa kakršnekoli dinamičnosti. Saj vem, posnemajo cerkvene obrede in, razen kakšnih črnskih cerkva, kjer vsi skačejo naokoli, ker se jim je sfukalo zaradi Jezusa, tudi nisem pričakoval kaj preveč drugega. Vendar je tole vseeno bil koncert in ne maša in jaz, kljub res zanimivi vizualni podobi, nisem dobil nikakršnega občutka karizmatičnosti ali česarkoli, kar bi me prepričalo, da se njihov nastop res splača pogledati v celoti. Tisti trije back vokalisti pa so mi kar hitro začeli najedati s svojim monotonim petjem, za katerega se mi je zdelo, da ga je celo več kot pa na albumu samem.

Na srečo pa so, glede na število izdaj, igrali samo 50 min, kolikor je tudi dolžina cerkvenega obreda. Proti koncu sem pričakoval, da bo eden izmed treh ministrantov hodil naokoli med ljudmi in pobiral prostovoljne prispevke, vendar sem se kmalu spomnil, da je to pravoslavni obred. Mogoče začinjen s pridihom satanizma? Kdo bi vedel, glede na njihovo skrivnostnost.

Skratka, slaba predskupina in odlično odigran vendar zelo monoton nastop glavne skupine. Mislim, da bom naslednjič vseeno bolj vesel Mgle, čeprav si bom Liturgiyo z veseljem zavrtel na svojem računalniku.  

Fotke: Simon Pelko

Avtor: Jovo
twitter facebook