recenzije

All Pigs Must Die

Hostage Animal

Dying Fetus

Wrong One To Fuck With

Neocaesar

11:11

Venom Inc.

Ave

Paradise Lost

Medusa

Več izvajalcev

Split

Integrity

Howling, For The Nightmare Shall Consume

Get The Shot

Infinite Punishment

Eighteen Visions

XVIII

Bloodbound

War of Dragons

Sunterra

Reborn (EP)

Frowning

Extinct

Sinister

Syncretism

Suffocation

... Of The Dark Light

Doyle

Doyle II: As We Die

Lock Up

Demonization

Black Reaper

Blood Moon Rising

Lintver

Distorted Perception

banner
banner

reportaža

23. 10. 2017  Reportaža: Povolilna melanholija z Anathemo in Alcest  (22. 10. 2017, Kino Šiška)
Kot prvo, imaš prihod na oder in potem imaš Anathema prihod na oder.

Nedelja, 22. oktober 2017. Dan, ko so oči celotne Slovenije budno opazovale potek predsedniških volitev, se metalska sodrga ni pustila zmotiti. Dolgolasi intelektualci, ki čutijo in razumejo življenje na neki višji intelektualni sferi, se dobro zavedajo, da "volitve itak ne spremenijo ničesar", "če bi volitve karkoli spremenile, bi bile prepovedane" in "poljuben citat/grafit Radia Študent", zatorej so ponovno, kot se za metalce spodobi, pokazali svojo družbeno nepokorščino z odhodom do Kina Šiške. Razlog? Javno objokovanje življenja ob zvočni spremljavi britanske Anatheme in francoskih Alcest

Z Alcest sem se prvič spoznal zdaj že davnega leta 2007, ko so izdali svoj prvenec Souvenirs d'un autre monde. Takrat sem bil še mlad in poln energije, ne še zagrenjen nad življenjem in vsemi darovi, ki mi jih le to ponuja, in veliko svojega časa sem namenil odkrivanju nove glasbe. Tako sem skupaj z Alcest odkril še Les Discretes in Amesoeurs, vendar je začetno navdušenje nad shoe/nekajnekaj-gazeom dokaj hitro izginilo. Večina žanra, vključno z Alcest, se mi je zdela dolgočasno monotona, nad žanrom (in posledično bendom) pa sem obupal leta 2013, ko si ga je cel svet drkal nad takratno svežim Deafheaven albumom. GTFO, resno. Kdor vam reče, da so Deafheaven dober bend, dela v H&M in je modni bloger na Instagramu. 

Mogoče pa moram priznati, da sem se oropal določenih glasbenih mojstrovin, vsaj kar se Alcest tiče. Simpatični francozi ("helo, frendz, vi ar Alcest from frendz") so se v eni uri predstavili v najboljši luči. Ako je moč verjeti internetom, so nam postregli s setlisto, ki je pokrivala vse albume z izjemo njihovega prejomenjenega prvenca. Zvok je bil odličen v celotni dvorani, na zelo enostaven način (z dodatnimi reflektorji) pa so naredili res lepo vizualno vzdušje. Edini pomislek, ki sem ga dobil ob včerajšnjem nastopu, je ta, da so komadi delovali preveč podobni drug drugemu. Isti vzponi, isti padci, iste melodije, isti melanholični vokali in isti izbruhi black metalske jeze ... Ja, beseda "isti" je kar pogosta in če bi jih poslušal kaj dlje od ene ure, bi me začeli dolgočasiti.

Bottom line pa je to: če sodim samo po nastopu, so Alcest izjemna skupina, ki svoje ambicije kaže ne s prepotentnostjo, temveč samo z glasbo. No bullshit, no attitude, just music. In kljub temu, da so dokaj strogo ujeti v svoj žanr, so me zainteresirali, da jih ponovno odkrijem. 

Potem pa je tu Anathema. Koji kurac je bilo to sranje na odru, no. "Jokat sn se začeu", je rekel mali debelinko, vendar ne zaradi čustvenosti same glasbe, ampak zaradi teh krčevin, ki sem jih doživljal ob nastopu. Bend, ki je v svoji skorajda 30-letni karieri izdal 11 albumov, je obvezna "lektira", obvezno domače branje za vse, ki spoštujejo doom in gothic ritme, ob katerih lahko vaše gotičarke zazibljejo svoje ladijske boke. Ampak ob tej obveznosti domačega branja sem pozabil, da mi je bilo le to skorajda vedno za en kurac in ne vem, zakaj sem pričakoval, da mi bo tokrat karkoli drugače. Mogoče zato, ker so napovedali kar 2-urni set in sem mislil, da bom slišal komade, ki so mi bili vsaj nekoč kul.

Zdržal sem pol ure. 

Kot prvo, imaš prihod na oder in potem imaš Anathema prihod na oder. Skodrani gingerček je suvereno prikorakal na oder s, pazi to (!!!), SLUŠALKAMI NA GLAVI, stal na odru pred jebeno publiko, ki je bila že več kot očitno razredčena in jih gledal, medtem ko so ostali člani benda še iskali svojo pot do odra. Kako kurac lahko narediš kaj takega, saj nisi Đezm!. Med komadi se mu je nekdo nekaj zadrl, a ga model itak ni slišal, ker je imel jebene studijske monitorje namontirane na ušesa. V pičku mater pa ta pretencioznost. 

Kot drugo, pretencioznost je tudi beseda, s katero bi najlažje opisal njihov nastop. Edino, kar je bilo res melanholično, je bila misel na dejstvo, da bo ta koncert trajal dve uri. Iz glasbenega vidika, je bil koncert izveden brezhibno; no ja, ob takšni glasbi, kjer je pol stvari na matrici, bi lahko zajebali samo, če bi 2 min pred špilom delali Windows update. Pol ure njihovega nastopa, kjer je pevka imela spastične napade, kadar ni fušala "reci aaaaaaaaaa" na odru, je bilo verjetno nekaj najbolj žalostno dolgočasnega, kar sem videl v zadnjem letu. Več karizme sem videl na truplih v mrliških vežicah. 

Avtor: Jovo
twitter facebook