recenzije

Panikk

Discarded Existence

Stuntman

The Scourge (7'' Flexi EP)

Morbid Angel

Kingdoms Disdained

Midnight

Sweet Death and Ecstasy

All Pigs Must Die

Hostage Animal

Dying Fetus

Wrong One To Fuck With

Neocaesar

11:11

Venom Inc.

Ave

Paradise Lost

Medusa

Več izvajalcev

Split

Integrity

Howling, For The Nightmare Shall Consume

Get The Shot

Infinite Punishment

Eighteen Visions

XVIII

Bloodbound

War of Dragons

Sunterra

Reborn (EP)

Frowning

Extinct

Sinister

Syncretism

Suffocation

... Of The Dark Light

banner
banner

reportaža

14. 3. 2017  Reportaža: Petkratna brutalizacija v Ortu  (22. 2. 2017, Orto Bar Ljubljana)
Brutal Sandi approved!

Nekaj tednov nazaj je ljubljanski Orto Bar zahvaljujoč Veselim Dihurčkom gostil prav brutalen turnejski paket, ki ga je sestavljalo pet bendov. Tako kot nekaj mesecev nazaj, ko je Orto Bar grmel pod taktirko čikaških Gorgasm, nizozemskih Rectal Smegma in brazilskih Nervochaos, so tokrat bobniče terorizirali kalifornijski Stages Of Decomposition ter Embryonic Devourment, internacionalni Nader Sadek, kolumbijski Carnivore Diprosopus, vlogo headlinerja pa so imeli newyorški Malignancy, ki slavijo 25 let obstoja.

Kljub zvenečim imenom ali pa vsaj imenom, ob katerih bi morali z ušesi zastriči vsi ljubitelji brutalnega, tehničnega in slamming death metala, je Orto Bar bil porazno prazen. V veliki dvorani, ob Kadilnici, se je tako lepo pretegnilo slabih petdeset duš. Karkoli je že bil razlog za to, zdaj ni pomembno – pomembno je predvsem to, da tako bendi kot prisotni niso pustili, da bi jih to spravilo v slabo voljo. Ob 20. uri je tako štartal hudičev ples, katerega intenzivnost ni popustila vse do polnoči.

Oder so najprej zasedli slamming death metalci Stages Of Decomposition iz Los Angelesa. Bend zveni kot miks sandieških Disgorge in newyorških Pyrexia, kar pomeni, da deluje primitivno, a rušilno, kruleče in hitro. Mogoče sam trio ponuja dokaj preproste in predvidljive strukture pesmi, generične slamming riffe in besedila, v katerih ne preživi nihče, a to še ne pomeni, da so tudi v živo tako … pa recimo, povprečni. V živo Stages Of Decomposition ustvarijo rušilni tornado, ki je bil začasno prekinjen ko je basistu crknil bas. Krajša pavza kljub vsem poskusom oživitve štiristrunskega instrumenta ni prinesla želenih rezultatov, zato je možakar odločil pustiti bas pri miru in se je osredotočil samo na vokale. Po krajšem opravičilu je tako sledil pravi tornado, saj je bend skušal pomanjkanje basa kompenzirati z živalsko živahnostjo na odru – kar mu je tudi uspelo.

Sledil je kalifornijski trio Embryonic Devourment, ki zveni kot miks prav tako kalifornijskih Deeds Of Flesh ter kanadskih Gorguts. Če je pomanjkanje bas kitare pri otvoritvenem bendu bilo zlahka nadomeščeno z udarnim šovom, si tega kalifornijski trio ne bi mogel privoščiti. Kot je že iz začetne primerjave razvidno, Embryonic Devourment stavijo na kompleksne riffe, kjer tako bas kot kitara stavita na medsebojno podporo v vseh pogledih – kar je igrala kitara, je ponudil tudi bas. V tem oziru so možakarji gruv zamenjali za kompleksnost, s katero bi zlahka navdušili predvsem fane Gorguts. Kompleksnost je bila obogatena tudi s pomočjo bobnarja, ki se je v vseh pogledih otepal standardnih ritmov in raje ponujal tolkalne eskapade, ob katerih so padale čeljusti. In za razliko od otvoritvenih Stages Of Decomposition je tehničarski trio uspel doseči tudi solidno zvočno sliko. Besedila so tokrat bila usmerjena v globlje teme človeške usode, nadzorovane družbe, pozabljenih religijskih praks in še česa, kar je zelo dobro povezoval prav tako pevec-basist.

Treba je omeniti, da je celoten koncert potekal brez zoprnih nagovorov bendov, ki v maniri ''Ali boste kaj noreli danes?'', ''Udri, mosh pit!'' in ''Hey-Hey-Hey!!!'' sleherni metal dogodek spremenijo v slabo kopijo gimnastične skupinske vadbe, ob kateri večina poslušalcev ostane hladnih, bendi pa izpadejo zabiti in zoprni. In prav tak občutek, da na koncertu noriš, če hočeš, drugače pa pač uživaš v tem, kar se zvokovno predstavlja na odru, so zahtevali in ponujali internacionalni Nader Sadek.

V resnici je Nader Sadek Egipčan, umetnik in hkrati metalec. Sodeluje predvsem z zasedbo Mayhem, kateri izdeluje odrske rekvizite, sam pa je svojo umetnost združil z metalom v ekstremno death metalsko zvenečem projektu, ki ga je poimenoval po sebi in ob sebi združil različne glasbenike z bogatim metal pedigrejem. Možakar je prednjo stran odra zamaskiral z vejami iz bližnjega grma, sebi dal masko s čudno lasuljo in tako namerno distanciral bend od folka. Komunikacija je bila minimalna, glasbeni učinek pa maksimalen. Nader Sadek nas je tako popeljal čez prvenec In The Flesh ter EP The Malefic: Chapter III, njegovo glasbeno vizijo pa na trenutni evropski turneji v živo poustvarjajo Destructhor, norveški kitarist, znan po delovanju v Zyklon in Morbid Angel, Hannes Grossmann, nemški ekstremni bobnar, ki ga poznamo iz Necrophagist, Obscura in Alkaloid, medtem ko je basiranje prevzel Benoit Claus iz francoskih tehničarjev Gorod, ki nas bodo v Ortu obiskali aprila letos skupaj s Havok in Warbringer. Superiorna zvočna slika, razgibani komadi, minimalna komunikacija in pristno hladen občutek, ki krasi studijske stvaritve, je obogatil tudi Orto. Ljudje so Naderju jedli iz roke, bend pa je vidno dominiral dogajanju. V vseh pogledih vrhunec večera – ki pa se še ni končal.

Oder so po all-star zasedbi zasedli kolumbijski Carnivore Diprosopus, ki častijo zvočno zapuščino prvih Cryptopsy. Torej, kvintet piči hitri, brezkompromisni, ultra-brutalni death metal, s popolnoma nerazumljivimi krulečimi vokali in popolnoma kirurško hladnim pristopom, ki pritiče temam, kot so nasilje, smrt in minljivost v vseh oblikah. Glasba je mogoče sčasoma zgubila na dinamiki in se prevesila v monotono prežvekovanje slamming in kompleksnih riffov ter grmečih bobnov, a je zadevo zelo dobro ves čas reševal vokalist Oscar Macias, ki zgleda kot centralnoameriški mafiozo in prav tako tudi deluje na odru – zlobno, cinično in na trenutke komično. S čimer dobijo kolumbijski death metalci nek pristen čar – takšnih stvari pač ne morete ''fejkati'' – to je bil ''the real deal''.

Zaključek večera je pripadel newyorškim tehničarskim death metalcem Malignancy, ki s trenutno turnejo proslavljajo 25 let okuževanja človeštva, kot sami pravijo. Drugače gre za tehnično brutalen in kompleksen ameriški death metal bend, ki ga zlahka primerjate z bendi, kot so Cryptopsy, Mortician, Mortal Decay, Deeds Of Flesh ter Prophecy in Internal Bleeding. Kar pomeni, da instrumenti ponujajo presežek zvočnih informacij in vam ni jasno, kdaj bend igra riffe, kdaj solira, kdaj postreže z generičnim tonom in kdaj vam ponuja čisti ''mind-fuck''. Ne glede na to, ali gre za kitaro, bas ali boben, je rezultat isti – kaos. Pa ne v slabem smislu. Pač, Američani so v death metalu že od nekdaj bili znani kot tisti, ki rinejo meje naprej in Malignancy niso nič drugačni. Kar v živo niti ni bilo slabo, le na trenutke rahlo naporno. Bend je vsekakor norel, moč pa gre najbolj pripisovati prav nečloveško razgibanem bobnarju Mikeu Hellerju, ki drugače zdaj igra tudi pri industrialcih Fear Factory. Mike je odlično podlagal nore kitarske vragolije in izjemno razgiban bas, da pa je čez ta kaos bilo moč podajati tudi besedila, pa gre zahvala vokalistu Dannyju Nelsonu, ki je svoj posel opravil z odliko, med komadi pa nas tudi zabaval z dobrim stand-up šovom.

Koncert petih brutalnih zasedb je gotovo bil dokaz, da sceni ne vladajo zgolj progresivni bendi, hipsterski black metalci, d-beat obsedenci ipd., temveč da je še vedno dovolj mesta za zvrhan koš uničujočih riffov, nečloveško hitrih bobnov, monotonih, a bolnih vokalov in seveda trohnečih delov telesa, ki so svoj konec srečali na ''nelep'' način. Pa čeprav je mogoče število ljudi v Ortu skušalo kazati drugače.

Fotke: Tina Ahačič (L-D): Stages Of Decomposition, Embryonic Devourment, Nader Sadek, Carnivore Diprosopus, Malignancy

twitter facebook