recenzije

Panikk

Discarded Existence

Stuntman

The Scourge (7'' Flexi EP)

Morbid Angel

Kingdoms Disdained

Midnight

Sweet Death and Ecstasy

All Pigs Must Die

Hostage Animal

Dying Fetus

Wrong One To Fuck With

Neocaesar

11:11

Venom Inc.

Ave

Paradise Lost

Medusa

Več izvajalcev

Split

Integrity

Howling, For The Nightmare Shall Consume

Get The Shot

Infinite Punishment

Eighteen Visions

XVIII

Bloodbound

War of Dragons

Sunterra

Reborn (EP)

Frowning

Extinct

Sinister

Syncretism

Suffocation

... Of The Dark Light

banner
banner

reportaža

22. 2. 2017  Reportaža: Pesmi žalosti in nostalgija 90-ih  (7. 2. 2017, Gala Hala Metelkova Ljubljana)
Nepričakovana zmaga prvega benda, pričakovan dolgčas drugega in zmaga večera - glavni bend!

SWAIN

Za ogrevanje celotnega večera so poskrbeli Swain. Skupina sicer na sceni ni nova, ker so se nekaj let nazaj imenovali This Routine Is Hell in so preigravali malce drugačno zvrst kot to, kar smo slišali pri Swain.

Torej, This Routine Is Hell so preigravali nekakšen ''razpičkano'' umazan HC, ki se je čez čas spremenil v nekakšno mešanico grungea in zvokov 90-ih pod imenon Swain. Sicer sem izdaje od Swain  (Heavy Dancing ter The Long Dark Blue) poslušal, ampak mi ni nobena skladba ni bila tako dobra, da bi rekel, »da sem na to-in-to skladbo čakal celoten nastop.«

Začetek ni bil po mojem okusu, preveč me je zadeva spominjala na The Smashing Pumpkins in večino alternativnih skupin iz 90-ih. Ampak, ko zdaj zadevo gledam kot celoto, le-ta sploh ni slaba, ne glede na to, da smo na odru videli kopiranje Kurta Cobaina (za 12 let stare bralce – Kurt Cobain je bil pevec Nirvane in ikona grunge žanra). Na koncu je zadeva zvenela bolje kot pričakovano in Swain so koncert po mojem opravili z odliko.

ANGEL DUST

Drugi po vrsti so nastopili Angel Dust. Skupina mi že od samega nastanka ni glih všeč – natančneje mi gre na živce vokalist Justice Tripp (kreten, ki je pred leti oboževalcu zlomil čeljusti, ko je še prepeval v Trapped Under Ice). Skratka, Angel Dust po mojem mnenju – tako kot na albumu – niso dosegli minimalnih standardov in so bili »meh«! V živo se je vse skupaj slišalo kot kopiranje Agnostic Front in odvečnega deleža vizualne samohvale vokalista Trippa. Vsaka skladba je bila identična in vse skupaj je delovalo porazno.

Osebno mnenje – bolje, da jih ne bi bilo.

Vrhunec večera pa so na odru predstavili nosilci turneje Touche Amore. Skupina ne potrebuje predstavitve, ker so v dobrem desetletju obstoja postali precej poznani, sploh od albuma Parting The Sea Between Brightness And Me (2011, Deathwish Inc. Records) naprej.

Priznati moram, da sem bil malce skeptičen glede izbora skladb, ker sem bil prepričan, da bom poslušal novitete iz pravkar izdanega albuma Stage Four, ki je sicer dober album, ampak moje srce ostaja pri Parting The Sea Between Brightness And Me.

Ampak!

V dobri uri so Touche Amore odigrali razporejen delež skladb iz celotne diskografije, s tem, da jih je bila večina prav iz Parting The Sea Between Brightness And Me (bom precej klišejski – čakal sem skladbo Home Away From Here – in sem jo tudi hitro prejel).  Dobra ura igranja brez napake in dobrega vzdušja. Tudi časovno je zadeva bila ravno pravšnja, ker ni bilo prekratko niti predolgo – skratka, top notch.

twitter facebook