recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

reportaža

23. 10. 2012  Reportaža: Paradise Lost v Šiški  (14. 10. 2012, Kino Šiška)
Paradise Lost so mood music, in njihov "mood" vsekakor ni festivalsko razgrajanje, pač pa oktobrski večer, ko ti je vseeno za vse, kar se dogaja okoli tebe.

Na ta halloweenasto medel večer je vse izgledalo, kot da cel svet zanima izključno in samo televizor. Ker mi je bilo za padajoče Avstrijce hudo vseeno, sem se mnogo bolj veselil koncerta kultnega goth oz. doom metal benda, Paradise Lost. Zakaj? Deloma zato, ker sem jih sebi v sramoto iz čistega debilizma uspel zgrešiti letos na Metalcampu, obenem pa tudi zato, ker sem se tolažil, da bodo "v dvorani itak boljši", četudi jim ni prav nič manjkalo, ko sem jih videl na odprtem. Sicer sem slišal marsikoga tožiti čez njihove nastope na festivalih, kar pravzaprav razumem; Paradise Lost so mood music, in njihov "mood" vsekakor ni festivalsko razgrajanje, pač pa oktobrski večer, ko ti je vseeno za vse, kar se dogaja okoli tebe. Odlično.

Kot je za koncerte v Kinu Šiška navada, je predskupina bila (na nek način) domača. Šlo je namreč za hrvaške gothrockerje Phantasmagoria. Ironično je, da so bili Phantasmagoria najstarejša skupina večera, obenem pa tudi daleč najbolj nezanimiva. Glasbeno delujejo kot sprana mešanica največjih imen '80s Batcave scene, po mlačnem odzivu pa so kaj hitro prepustili dvorano švedski prog zasedbi Soen.

Ki so zveneli kot sprana verzija Tool. Da, za bobni je sedel Martin Lopez, ki je s svojimi opethovskimi vložki skupaj z basistom gnal naprej nezanimive skladbe, katere pa je dokončno ohromil nesposoben kitarist. Vokalist se je izkazal ravno nasprotno in njegova prisotnost je bila vsaj ... zanimiva, če ne drugega, medtem ko je band za njim na žalost poskušal osmisliti mineštro vseh možnih elementov sodobne "prog" glasbe, ki pa nikakor niso hoteli sodelovati.

Nivo apatije se je skoraj približal tistemu kake ameriške Hot Topic najstnice, nakar so z uvodom svoj prihod naznanili Paradise Lost. V tistem trenutku je le hiter pogled na občinstvo dal vedeti, da je dvorana bila precej prazna. Paradise Lost pa se niso zmenili za to in so dali vse od sebe, kot se od benda takega kova spodobi. Omenjenemu kovu primeren je bil tudi zvok, saj je bil poleg včasih-preglasnega-drugič-pretihega popoln, da o igranju ne govorimo.

Erlandsson je postavil močen groove, ki se pri odmevu odprtega odra malce porazgubi, v dvorani v velikosti Kina Šiška pa ravno prav doni. Aedy in Mackintosh sta okusno gradila na tej osnovi in brez zapletov vezla melodije, medtem ko je Stephen Edmondson zapolnil vmesne špranje v zvoku. Nick Holmes je vokalno bil v dobri formi, kljub temu da je glasnost njegovega mikrofona divje poskakovala. Čeprav je bil kar se tiče govorov nekoliko bolj tiho, kot sem tega pri njem navajen, je vseeno občasno nabil kako jedko, črno šalo in s tem ohranil svoj zaščitni znak.

Kot dobro naoljena celota so Paradise Lost predstavili skladbe novejših plošč ter se le na kratko vrnili k Draconian Times, kar pa vsekakor ni narobe, saj je govora o skupini, ki je svojo nišo še kako našla in se znotraj nje zelo uspešno giblje. Vsaka plošča se razlikuje v niansah, kar se odlično prenese v live okolje, gotovo pa ne škodi, da v zadnjih letih Paradise Lost še ni uspelo izdati slabega izdelka. Kot dokaz služi to, da je iz maloštevilnega občinstva marsikdo pogosto zarjul kako željo z novejših plošč, obenem pa to potrdi tudi mojo zadnjo misel, ki je melanholičnem duhu glasbe še kako pristajala ter me spremljala tokom celega koncerta: ne rabiš (veliko) ljudi, da se imaš fajn.

twitter facebook