recenzije

All Pigs Must Die

Hostage Animal

Dying Fetus

Wrong One To Fuck With

Neocaesar

11:11

Venom Inc.

Ave

Paradise Lost

Medusa

Več izvajalcev

Split

Integrity

Howling, For The Nightmare Shall Consume

Get The Shot

Infinite Punishment

Eighteen Visions

XVIII

Bloodbound

War of Dragons

Sunterra

Reborn (EP)

Frowning

Extinct

Sinister

Syncretism

Suffocation

... Of The Dark Light

Doyle

Doyle II: As We Die

Lock Up

Demonization

Black Reaper

Blood Moon Rising

Lintver

Distorted Perception

banner
banner

reportaža

15. 10. 2017  Reportaža: Paradise Lost, Pallbearer in Sinistro v Zagrebu  (14. 10. 2017, Boogaloo Zagreb)
So lahko okoliščine še bolj stereotipno primerne za nastop skupine, ki je besedi »metal« pribila pridevnik »gothic«?

Za Paradise Lost, ki so pred kratkim izdali nov studijski album Medusa, najbrž ni boljšega ogrevanja kot pa obisk starega središča Zagreba vključno z gotsko cerkvijo. Po omenjenem smo se s prijatelji spustili do kluba Boogaloo, ki je predvajal uspešnice Sisters of Mercy in podobnih mračno nastrojenih skupin na platnu že pred koncertom. Jesen je. So lahko okoliščine še bolj stereotipno primerne za nastop skupine, ki je besedi »metal« pribila pridevnik »gothic«?

Načeloma ne, so pa vzdušno temo in relativno tišino kluba nenadoma presekali portugalski Sinistro. Doomerske kitare in izjemno gromke nizke frekvence so hitro zapolnile dvorano, pozornost pa je hitro pritegnila pevka skupine, ki je še celoten koncert glasbo spremljala s krčevitimi, naglimi gibi. Kasneje sem na spletu prebral, da je Patrícia Andrade obenem tudi igralka, kar je razložilo njen nastop. Na žalost je ta dejansko bil zaigran, kar je odvračalo od glasbe skupine in pevkinega raznolikega in močnega vokala. Poleg tega pa me je razočarala tudi plastičnost njihovega zvoka; dejansko sem na matrici (ki je vmes enkrat celo odpovedala) naštel več glasbil kot na odru, na katerem je manjkala celo bas kitara. Ko dodamo izjemno linearne strukture pesmi (tih del v glasnega in nazaj v tihega ad nauseam), Sinistro žal delujejo dolgočasno v živo.

Kar je popolno nasprotje od ameriških Pallbearer. Z njihovo glasbo sem se počasi začel seznanjati, ko sem prebral, da bodo nastopili ob Paradise Lost na evropski turneji, proces seznanjanja pa še vedno traja. Zato sem do koncerta pristopil s precejšnjo mero radovednosti, saj nisem povsem vedel, kaj me čaka. Pallbearer so štiričlanska skupina, na odru nimajo pripomočkov ter v glavnem stojijo pri miru. Kar pa me sploh ni zmotilo; skupini se odrska kilometrina pozna, saj ne potrebujejo poskakovati naokoli, ker na odru zgolj stojijo z dovolj teže, da pritegnejo občinstvo k sebi. Nastopajo brez kostumov ali posebne odrske oprave in nimajo matrice ali kakršnegakoli računalnika na odru. Vseeno pa svoj zvok obogatijo z več glasbenih plasti in učinkov kot Sinistro, z njimi pa upravljajo sami. Pevec Brett Campbell poje v slogu skupine Warning, torej brez pompa in pretencioznosti, zgolj s čustveno nabitostjo, na začetku koncerta pa ga niti slab zvok ni ustavil. Prepoznal sem skladbo z njihove najnovejše plošče Heartless, a tudi nobena druga ni delovala dolgočasno, čeprav sem jih slišal prvič. Ni bilo ničesar, kar bi publiko odvrnilo od glasbe, kar je dokazalo, da so Pallbearer skupina, ki igra v dobri stari tradiciji metala brez računalniške in kostumografske pomoči, vseeno pa imajo dovolj čustvenega naboja in svojega sloga, da imajo na ljubitelje mastnih, počasnih kitar, zračnih melodij in umazanega basa naravnost magneten vpliv.

Podobno seveda velja tudi za Paradise Lost, ki so se tudi sami tokrat v glavnem izognili elektronskim pripomočkom in postregli z naborom pesmi, ki so v ospredje položile organsko težo njihove nove plošče. The Longest Winter, Blood & Chaos, Medusa, Beneath Broken Earth, Victim of the Past ter žareče odigrana No Hope in Sight so bile skladbe, ki so postregle s težo, medtem ko je nabor melanholičnih klasik z zadnjih plošč ohranil melodično lahkobnost. Osebno bi rajši videl izbor pesmi, ki bi bolj gladko prehajal med počasnimi in rohnečimi, ki so dejansko bile v večini, ter bolj razgibanimi pesmimi, kot sta bili Remembrance in Shadowkings. Tudi več pesmi v omenjenem slogu sem pogrešal, kar pa niti zdaleč ne pomeni, da koncert ni bil dober. Kljub manj kot idealnemu zvoku so Paradise Lost na odru bili suvereni in občinstvo še vedno znajo popeljati skozi spomine in pri poslušalcu priklicati občutke, s katerimi se posamezne pesmi ukvarjajo. Obenem tudi ne morem, da se ne bi nasmehnil kitaristu Aaronu Aedyju, ki vedno znova vso svojo energijo usmeri v nastop ali suhemu angleškemu cinizmu Nicka Holmesa. Soliden nastop legendarne skupine, obisk koncerta Paradise Lost pa lahko vedno znova priporočam.

twitter facebook