recenzije

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

Within Destruction

D E A T H W I S H

AmenRa

VI

Carpenter Brut

Leather Teeth

Watain

Trident Wolf Eclipse

Vasko Atanasoski

Pazi kuče

The Stone

Teatar Apsurda

Brujači

Ladanje

Panikk

Discarded Existence

Stuntman

The Scourge (7'' Flexi EP)

Morbid Angel

Kingdoms Disdained

Midnight

Sweet Death and Ecstasy

All Pigs Must Die

Hostage Animal

banner
banner

reportaža

1. 11. 2015  Reportaža: Paradise Lost  (29. 10. 2015, KC Mostovna Nova Gorica)
Torej, Paradise Lost v živo l. 2015? Priporočam vsakemu, ki le ima priložnost iti, saj je presenečenje plošče The Plague Within še toliko bolj udarno v živo.

Celotno reportažo bi lahko zaključil s sledečim stavkom: v preteklem tednu sem si dvakrat v živo ogledal Paradise Lost, a se na tej turneji ne bi dolgočasil tudi, če bi jih videl ničkolikokrat. Prvi koncert se je odvil v zagrebškem Vintage Industrial Baru, drugi pa v novogoriški Mostovni, oba pa sta bila prepojena z vzdušjem, ki je izviralo iz odlično odigranih skladb. Pa ne katerihkoli skladb, saj so se Paradise Lost osredotočili na svoj najnovejši izdelek, The Plague Within, ki po pristopu in vzdušju predstavlja definitiven prelom v mentaliteti benda. Album je kot neke vrste korak nazaj v času, ampak ne zgolj v zgodovini benda – namesto klaviatur nastopijo tako v glavnem godala, ki preko matrice v živo novim skladbam.

Preden pa je publika bila deležna zmagovitih skladb tipa Flesh from Bone ali Return to the Sun, pa so se oglasili še predvozači Lucifer, ki igrajo starošolski '70s doom, ki je danes zelo priljubljen, po zvoku in nastopu pa jih ne gre ločiti od ostalih, žanrsko sorodnih izvajalcev. Brez pevke Johanne bi bend sicer še bil nekako poslušljiv, a nerodna blondinka v ponču na odru postreže zgolj z naivnimi govori (posvetila skladb kokainu in podobne neumnosti) in obupnim fušanjem. Četudi njeni klišejski govori s časom dobijo neke vrste šarm, mimo grozodejnega fušanja čez komade, ki so vsi isti, žal ni šlo.

Odličen zvok je ta obup predvsem v Zagrebu to še toliko poudaril, misli pa so mi zašle na muhast vokal Nicka Holmesa, ki v živo gotovo pozna boljše in slabše trenutke. Takoj, ko so Paradise Lost stopili na oder v Zagrebu, so se dvomi razblinili, Nick pa je oba večera ostal na nivoju. Kot frontman je bolj zatežen kot kdajkoli in s tipičnimi angleškimi crnjaki (vsaj meni) nastop naredi še toliko bolj zabaven.

Pri Holmesu tudi ne gre mimo dejstva, da se je v živo vrnil h kričečem vokalu, ki tudi v živo zveni dobro ob petju. Kljub nadomestnemu bobnarju, ki sliši na ime Waltteri Värynen, je šlo torej za uigran bend, ki kaže veselje do nove plošče – ta je na setlisti resnično prevladovala, saj smo z ostalih plošč slišali skladbo ali največ dve, kar mi je osebno povsem ustrezalo. Najhuje je gledati bend, ki v lastno ploščo ne verjame, a ve, da jo nekako že mora prodati, kar se na žalost zgodi povsem prepogosto, a pri Paradise Lost to nikakor ni primer. V živo najbolj prepričata kitarista Gregor Mackintosh in Aaron Aedy, ki sta v živo vedno bila kot neke vrste polarni nasprotji, tokrat pa je Mackintosh za kitaro bil videti še toliko bolj fascinantno kot ponavadi. Njegova največja zmaga obeh večerov je gotovo bila solaža legendarne skladbe Gothic, katero je v Gorici nadomestil komad The Painless s konca dotične plošče, ki ga je ravno tako izvedel s polno silo in letečimi dreadlocksi, ki so se vsake toliko zapletli v glasbilo.

Pri sami skupini me na nobenega od obeh večerov ni zmotilo nič, a nikakor nisem mogel mimo dejstva, da je publika že prav težila s telefoni. Pred odrom ali pa proti izhodu, povsod je bilo morje napravic, mimo katerega nikakor ni šlo, sploh, ko se nadebudni snemalci tik pred odrom odločijo dvigniti svoje tehnološke drkalice kvišku. Nekateri so brez naprav očitno res izgubljeni, kar pa mi je še toliko polepšalo skladbo Return to the Sun, ki so jo štirje morbidni angleži (in odličen bobnar s finske) igrali kot del bisa in je v tej luči dobila neke vrste ironičen podton.

Torej, Paradise Lost v živo l. 2015? Priporočam vsakemu, ki le ima priložnost iti, saj je presenečenje plošče The Plague Within še toliko bolj udarno v živo... Sam pa kar nastrpno pričakujem naslednjo turobno potezo Paradise Lost, bodisi v živo ali pa iz studia.

twitter facebook