recenzije

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

Within Destruction

D E A T H W I S H

AmenRa

VI

banner
banner

reportaža

19. 12. 2013  Reportaža: Our World ... It Crumbles Tonight  (5. 12. 2013, Kino Šiška Ljubljana)
A pri Satyricon je tudi povprečno izjemno dobro.

Norveški Satyricon so si … oz. sta si, kot veste, morala vzeti pavzo, ker bi v nasprotnem primeru black metal entiteta, ki je od podpisa pogodbe (s Hudičem?) z založbo Roadrunner postala ultra zaposlena z live udejstvovanji. Samo albuma Now, Diabolical in The Age Of Nero sta spromovirala v tolikšni količini kot prejšnje 4 albume skupaj – in to v vsega skupaj parih letih. A umetnike ne moreš nenehno siliti, da se kot opice v živalskem vrtu kažejo na vsakem kraju, kjer se pokaže interes. Pa čeprav je to iz ekonomskega stališča pametno, preudarno in edino smiselno.

A ekonomija in umetnost običajno potujeta po različnih poteh.

Ko je bilo objavljeno, da bosta Satyr in Frost s prenovljeno odrsko zasedbo ponovno postavila Satyricon na odre, je završalo. Kako bo? Kaj lahko pričakujemo? Je bend v živo zdaj slabši? Ali pa boljši? Ko smo izvedeli, da bodo v Ljubljani, smo se – spomnivši se odličnega nastopa leta 2006 ali pa Metalcampa nekaj let potem – verjetno mnogi veselili benda, ki je vedno znan po zanimivih setlistah, brezhibnem zvoku, perfektnem igranju in seveda showu, ki ga ustvarja zelo karizmatični Satyr.

In potem je prišel 5. 12., ko sta Satyr in Frost (z novimi live sotrpini – kitarista Steinar Gundersen (ki drugače nastopa tudi z ICS Vortexom) in Gildas Le Pape (nekoč v Morbid Rites), klaviaturist Job Bos (Beliar, Dordeduh …) in basist, za katerega se ne spominjam, kako mu je ime) ponovno zasedla v Ljubljano.

Diabolical – NOW!

Koncert so odprli tik pred zdajci najavljeni varovanci založbe On Parole, Condemnatio Cristi, ki so oktobra izdali album Soundtracks in katerih mladi leader, kitarist/vokalist/mastermind Denis Mauko žene mašino naprej kljub mnogim menjavam članov. No, zdaj upam, da je utrdil osebje, ker je kvartet na odru Kina Šiška deloval res uigrano, enotno in samozavestno (pa čeprav jim – kar se imidža tiče – mogoče ne bi škodilo, če bi ga poenotili; vem, tu se zdaj obnašam kot bi pisal za Glamour, ne pa za Profanity), kar je posledica kar lepega števila koncertov, ki jih je bend izvedel v zadnjem letu, med drugim so nastopili tudi v Beogradu s Hypocrisy! No, Mauko in njegovi legionarji so predstavili svojo različico ekstremnega metala, ki je poln udarnih riffov, zanimivih vokalnih interptretacij, raznolikih ritmov in še česa. Le ne vidim, kje za vraga se tu uteleša duh samooklicanega ''cinematic black metala''? Verjetno le v temah, ki jih bend predstavlja skozi pesmi. Ker vizualno je tole tako cinematično kot bela škatla na belem podu. Nič. Ne bi škodilo, če bi Denis tu pa tam kaj rekel, ampak mogoče se je bolje držati tistega – če nimaš česa povedati, si pač tiho. Tako, da mu tu dam respect. Vsekakor je to bil eden njihovih boljših in definitivno bolj prepričljivih nastopov, tako da se veselim novih napadov. Cinematic black metal gor al' dol.

Chtonic prihajajo iz nam eksotične lokacije in so drugod po svetu velik bum! Samo poglejte, kako o njih pišejo v Hammerju, jih reklamirajo na Blabbermouthu in Revolverju itd. Zakaj? Nočem biti nesramen, a verjetno prav zaradi dejstva, ker:

a) prihajajo iz Jugovzhodne Azije

b) imajo basistko, katera se zaveda svojega seksapila

c) opevajo zanimive teme in imajo dobre maske (dobesedno!), pa čeprav so jih Slipknot ali Cradle Of Filth vseeno že precej prehiteli

So pa živ dolgčas. Če ne bi bili – joj, kako sovražim tale pridevnik, a drugega trenutno ne najdem – eksotični, bi bili prav en pičkin dim. Slaba kopija Children Of Bodom, Amon Amarth, Turisas in Cradle Of Filth. Pa čeprav vsi člani in članica izžarevajo določeno mero samozavesti, blestita pa predvsem zelo dober bobnar in izjemno prepričljiv vokalist. A bas je – roko na srce! – zanimiv samo zaradi intrigantne majice basistke, s katero več razkriva kot skriva, klaviature so bombastične kot midi demoti za album Deathcult Armageddon od Dimmu Borgir, kitarske linije pa delujejo kot bi nastale na simpoziju Avstrijcev, ki skušajo cel vikend fušati Clayman od In Flames ali pa Thornography od Cradle Of Filth.

Uf!

Headlinerji so bili eni in edini Satyricon. Obljubili so 110 minut šova, dobili smo 80 minut. Kar pa ni bilo tako slabo. Ker so na trenutke – ne bom rekel zamorili, raje mogoče … delovali kot ''downer'', namesto kot ''upper'' in to ne na tisti Jarboe, Wolves In The Throne Room ali pa Sunn O))) način. Jeps, novi komadi v živo mogoče ne delujejo najbolje. A vseeno je bilo vredno videti, kako željni odra so bili. In zdaj se v meni – še teden dni po koncertu in intenzivnih debatah, ki smo jih imeli – še vedno borijo različne ocene koncerta.

Komadi so bili odigrani brezhibno oz. vsaj meni je tako delovalo. Da Satyr in Frost ob sebi vedno ponujata izkušene glasbenike, je jasno že vsakemu, ki je Satyricon gledal v živo, vsaj odkar je izšel album Rebel Extravaganza. Ob različnih kitarskih niansah, mešanici efektov, matric in atmosfere ter seveda basa, ki ima hkrati to čast in preklestvo, da mora stati ob boku enemu najboljših black metal bobnarjev na svetu, Frostu, si Satyr ne more privoščiti folka, katerega nivo znanja in performansa je tak kot bi ga imel pijani srednješolec, ki skuša igrati Transilvanian Hunger na Nile hitrosti in to na klarinet. Satyrjev glas je mogoče tu bil edini, ki je malce pešal (zato mi ni jasno, zakaj so tako forsirali tisto umetno meglo, ki – kot je znano! – res izsušuje glasilke!) predvsem pri govorih med komadi, čeprav je med posredovanjem sporočil komadov bil še precej močan. A ne ves čas.

Frost je kot omenjeno stroj - ! – menim, da trpi za nekakšno obliko OCD-ja, ker igra vse tako kot na plati oz. še gibi so mu popolnoma identični, kadar igra v določenem komadu npr. refren itd. Vokalno torej Satyr ni bil v top formi, kot recimo v Cvetličarni par let nazaj, je pa zato možakar več kot dovolj gibčen z glavo, tu pa tam zaigra kitaro (kar se resnici na ljubo na zvoku benda ne pozna preveč!), vmesni govori pa so predvidljivi in poceni. Deluje malce zlajnano, ne zlagano.

Bend je uigran – tako njegova glavna protagonista kot štirje session člani, vseeno pa na trenutke bend deluje kot da bi strogo vadil koreografijo (mislim, tisti ''unison'' gibi vseh – z izjemo Frosta – naenkrat, kot kakšna plesna točka in ne black metal koncert). Tu so mogoče izgubili na čaru …

Čeprav je folk sodeloval kolikor se je dalo (še posebej ob zaključnem K. I. N. G., vmesnem Now, Diabolical in ob kultnem recimo Mother North), je vse skupaj – mogoče zaradi pretirane rabe odrske megle – delovalo sterilno in kompresirano. Nekako je manjkal tisti dodatek, da bi koncert res bil bombastičen.

A pri Satyricon je tudi povprečno izjemno dobro.

Če jih niste imeli priložnost videti, hop! na Metaldays naslednje leto. The pentagram will burn.

Fotke: Tina Ahačič (L-R) – Condemnatio Cristi, Chtonic, Satyricon

twitter facebook