recenzije

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

Within Destruction

D E A T H W I S H

AmenRa

VI

Carpenter Brut

Leather Teeth

Watain

Trident Wolf Eclipse

Vasko Atanasoski

Pazi kuče

The Stone

Teatar Apsurda

banner
banner

reportaža

25. 11. 2018  Reportaža: Obscene Extreme Festival 2018  (20. 7. 2018, Češka Trutnov Na bojišti)
Dvajseta edicija Freak-Friendly fešte (part 3 in 4)

Tretji dan festivala, PETEK, ni bil prizanesljiv in ker prazna vreča ne stoji pokonci, še manj pa skače pred odrom, je bilo treba narediti kompromis ter zavoljo kosila zamuditi nekaj koncertov. Po kosilu pa naprej, najprej z Nashgul, Španci, ki so navdušili s preprostim, umazanim grindom in  brute force Mick Harris tipa blast beati. Nedolgo zatem Inhumate, tukajšnji publiki dobro znan ni-pomembno-da-je-točno-samo-da-je-čim-hitrejše grind bend iz Francije. Obstajajo že 27 let, s praktično nespremenjeno zasedbo (zgolj ena menjava kitarista v 2006) od leta 1994! Mogoče ste jih že slišali, če pa ste jih videli v živo, ste si to definitivno zapomnili. Vokalist z grotesknim izrazom na obrazu in svetlimi očmi izgleda kot white walker, se slini, priložnostno tolče z mikrofonom po glavi, da se mu iz nekoliko visokega čela ulije kri (in uniči kak mikrofon ali dva) ter skače v publiko in člane benda, ki že tako ali tako komaj lovijo bobne. Naslednje so bile Japonke Flagitious Idiosyncrasy in the Dilapidation (upam, da se nisem zatipkal), ki so odigrale odličen grind, s perfektnim growl/scream vokalom, katerega ženskosti ni bilo zaznati (morda le za ščepec, na najvišjih overtonih). Ker nisem umazan kraster, sem naslednji bend poslušal iz vrste za tuš. Rectal Smegma, goregrind/brutal death bend, premorejo tako traktorske gore komade, kot tudi čisto technical brutal death brzostrelke. Nato sem zaradi malice zamudil še Mob 47, ki so odigrali energetično in brezkompromisno, kot vsako leto pri nas. Čist in sit sem se vrnil na Cripple Bastards, Italijane, ki so se iz noisecore-a razvili v tehnično dovršeni deathgrind. Moram priznati, da me koncert ni navdušil, vmes sem celo malo zakinkal. Igrali so namreč, z izjemo ene, same stare stvari, iz noise ere, ki pa s popolnimi blast beati in čistimi kitarami izpadejo suhoparno, če ne kar dolgočasno. Za njimi Rotten Sound, Švedi, ki so jih označili za izumitelje modernega grind zvoka. Nisem prepričan, če bi s tem se strinjal, definitivno pa so odnesli Nasum tip grinda še stopnico naprej. Po mojem mnenju se v popolnoma točnem, zapolnjenem in do konca distorziranem zvoku marsikaj izgubi. Prej bi jih označil kot vodilne pripadnike švedske grind šole. Sledil je drugi od treh najboljših koncertov, nizozemski death/doom Asphyx. Ko se bend napove »Imamo samo 50 min, zato ne bomo tratili časa z napovedovanjem komadov,« veš, da bo sledilo nekaj odličnega. Konstantno prehajanje iz mastnega oldschool death metala v doom, z jajci, da jih je treba postrgati iz tal. Najprimernejši možen oddih od overload-a blast beatov skozi cel dan. Napalm Death, absolutni headliner festivala in najbolj pričakovan nastop. To je videti tudi po publiki, ki je popolnoma napolnila koncertni prostor, pogled, ki se ga ne spomnim iz preteklih let. Nastop je bil  kot vedno soliden, z nepogrešljivimi vmesnimi kritičnimi nagovori Barney-a in brez manjka Scum plošče. Ko je prišel na vrsto naslovni komad, je močno zgoščena publika pred odrom kratkomalo eksplodirala. Za njimi pa še zadnji od zame najboljših treh nastopov, singapurska trojica Wormrot. Menjava na odru, občutno zmanjšana množica, trenutek tišine, ... Detonacija. Kot slow motion animacija velikega poka v dokumentarni oddaji na National Geographic. Detonacija, ki kar traja in traja in traja … Grind ali powerviolence? Kdo bi vedel, bilo je odlično. Energija na višku, menjave ritmov, menjave tempa in vse popolnoma točno. Do konca koncerta je bila publika že precej izmučena in Le Scrawl je pričakal precej prazen parter. Škoda, saj so Nemci po sedemletni pavzi pripravili perfekten jazz grind nastop in odigrali vse bolj znane komade, klub temu, da si se označili za 'zarjavele'.

In prišel je zadnji dan. V SOBOTO, ki je bila nekoliko bolj punk obarvana, sem spet zamudil nekaj nastopov, od katerih najbolj obžalujem BruceXCampbell, Američane, ki v tipično bobni-kitara-vokal powerviolence/grind šolo vpletejo še nekaj crust-a. Sredi dneva so se na odru pojavile tri maske in začele igrati visoko uglašeni igrivi grind. Birdflesh iz Švedske, seveda. Za njimi spet Skandinavci, tokrat Finci, kar pa sploh ni očitno na prvi posluh. Força Macabra so bend, ki z besedili v portugalščini in agresivnim hardcore-om podoživljajo brazilsko hardcore punk sceno iz 80ih. Sledili so še eni Japonci, Butcher ABC, gore grind/death s postapokaliptično tematiko. Zanimiv detajl je basist, ki vokalista dopolnjuje z low-pitched vokalom in ima mikrofon vkomponiran kar v masko. Punk paket Asocial, Agrotoxico in Rattus, ki je sledil, so prekinili le francoski deathgrinderji Benighted, sicer z impresivnim, energetskim in tehnično dovršenim nastopom. Trije stari punk bendi (Skandinavci so začeli že v začetku 80ih) pa so lepo predstavili staro šolo punka in d-beata, od Skandinavije, do Brazilije. Nato je bil na vrsti najbolj obiskan koncert dneva, Haemorrhage, iz Španije. Bend, ki že od leta 1990 igra brez prekinitve, je nastopil na OEF kar petkrat. Od začetkov v tipičnem gore grindu, do presenetljivega 90's style death metala iz najnovejše plošče, ki so jo predstavili tukaj, se držijo gore tematike in izgleda. Naslednji so oder zavzeli švedi Grave. Še en nastop, ki te vrne v zgodnja devetdeseta, čas, ko je bil švedski death metal še zakon. Za njimi pa so prišli težko pričakovani General Surgery. Od Necrology EP-ja iz začetka devetdesetih se je zamenjalo precej letnih časov in kar nekaj članov postave, kljub temu pa smo bili deležni kompletne in avtentične nekrologije, z originalnim vokalistom, Grantom McWilliamsom. Postave v krvavih kirurških haljah in vokalista, ki z vedrom polivata kri po sebi in publiki, ob spremljavi brutalnih, 30 let starih rifov – kaj bi lahko še želeli? Slaba stran koncerta je bilo zgolj dejstvo, da je pomenil bolj ali manj zaključek letošnjega Obscene Extreme-a. Zaprli so ga štirje bendi, Armagedom, stari hardkoraši iz Brazilije, Undergang, danski death metalci, finski punkerji Kovaa Rasvaa in za konec domač grindcore But.

V NEDELJO se je kemping prostor že zgodaj spraznil, ostalo je le še nekaj navdušencev, ki so proti doplačilu okoli 10 € ostali na aftershow-u (kjer ponovno nastopi 8 bendov). Mi smo se raje kar takoj podali na 9-11 urno vožnjo proti Ljubljani.

twitter facebook