recenzije

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

Within Destruction

D E A T H W I S H

AmenRa

VI

Carpenter Brut

Leather Teeth

Watain

Trident Wolf Eclipse

Vasko Atanasoski

Pazi kuče

The Stone

Teatar Apsurda

banner
banner

reportaža

25. 11. 2018  Reportaža: Obscene Extreme Festival 2018  (18. 7. 2018, Češka Trutnov Na bojišti)
Dvajseta edicija Freak-Friendly fešte (part 1)

Češka, Trutnov, Na bojišti, 18.–22. 7 2018. Verjetno najbolj znan grindcore festival, kjer so dobrodošla vsa čudaštva, dokler ne škodijo drugim, je doživel svoje 20-to nadaljevanje. Obenem je praznoval tudi njegov idejni oče in glavni organizator, Čurby, ki si je daljnega leta '99 zamislil prav posebno grindcore praznovanje svojega 25. rojstnega dne. Tako se je rodil Obscene Extreme, ki se je v 19 letih iz DIY-fešte z odrom na prikolici tovornjaka razvil v festival, ki ga brez pomisleka uvrstimo med top 10 festivalov ekstremne glasbe. Na svetu. Nekaj edicij je OEF World Tour popeljal po večini kontinentov, matičnemu festivalu so se v letih 2013, 2014 in 2015 pridružile še inkarnacije na Japonskem, v Indoneziji, Avstraliji, ZDA ter Kanadi. Skupaj z njimi je festival do lanskega leta gostil že več kot 900 bendov. 

Glavni in edini oder se trese že od dopoldneva, pridna in sposobna odrska ekipa pa poskrbi za bliskovite menjave, ki ne trajajo dlje od 10 minut. Običajno imamo v treh dneh in enem večeru priložnost videti 69 bendov, letošnje, jubilejno leto pa nam je postreglo s kar štirimi polnimi dnevi programa in več kot 90 nastopajočimi, freak showi ter dvema dokumentarnima filmoma. Če se vam zdi 80 EUR (ali celo 60 EUR v predprodaji) za vse to veliko, potem se morda rajši naučite klekljati.

Kakor se stara festival, tako se stara tudi Čurby. V dvajsetih letih se je iz mladega grinderja razvil v družinskega grind očeta, ki otroke vedno pripelje s seboj. In tako je nastal Kinder Grinder, dnevno varstvo za otroke, da bi tudi ostali obiskovalci imeli to možnost. Družina ni izgovor za neobisk!

V SREDO se je, kot vedno, program začel s Freak Festival-om, kjer ima vsak priložnost ne le pokazati svoje posebnosti, temveč se v njih tudi pomeriti z ostalimi. Če mislite, da lahko izbruhate največ, je to dogodek za vas. Če ne, pa morda lahko izbljuvano vsaj najhitreje popijete. Če tudi to ni vaša lepša stran, ste se lahko že ob 13-ih usedli na eno izmed klopi letnega kina in spremljali prvi koncert. Vse to seveda pod pogojem, da ste se že načakali (tudi do 3 ure) v vrsti za zapestnico, karto, spored, fanzine in CD s kompilacijo.

Tako je, letošnja festivalska mantra je bila 'vrsta'. Obisk je bil po moji oceni skoraj enkrat večji kot lansko leto, kar se je na žalost poznalo prav na vseh frontah. Ko smo končno prešli občutno preobremenjene blagajne s kartami na vhodu, smo na drugi strani takoj naleteli na novo vrsto za kupone, ki so edino plačilno sredstvo znotraj festivalskega območja. In nato vrsta za pivo v Beer Tent-u, pa na vseh jurčkih okoli odra, vrsta na vsaki od okoli 20 vegetarijanskih/veganskih stojnic s hrano, vrsta za koktejle, vrsta za vino, vrsta za (res odlično) kavo, vrsta za zastonj tuše (te smo navajeni vsako leto), in najhujše, vrsta za absint, na hribu levo od odra. Vsakoletna vrsta za Official Merch pa mi je izgledala popolnoma enako dolga. Tudi Grind Market (serija 'merch' stojnic) ni izgledal preobljuden.

Zaradi vrste na vhodu sem žal zamudil skoraj polovico bendov ta dan, kljub temu pa sem videl kar nekaj zelo dobrih koncertov. Od Isacaarum, ultimate traktor benda, kjer kick nikoli ne spremeni takta, prek Malignant Tumour, motorhead-grind brijačine, do, za moje pojme najboljših dveh koncertov tega dne, Squash Bowels, ki so odigrali hitro in umazano gore-grind-death mineštro in vedno odličnimi, precej punk in nekoliko noisy, Agathocles, ki so ponesreči začeli lasten žanr, imenovan (originalno v hecu) 'mince core'. Za zaključek večera pa  smo si ogledali projekcijo glasbeno-dokumentarnega filma Nasum – Blasting Shit to Bits – The Final Show, pravzaprav (nekoliko preveč depresivno) obeležje sklepnega koncerta Nasum, nekaj let po razpadu benda zaradi smrti pevca in vodilne sile Mieszka Talarczyka, ki je izginil med tsunamijem na Tajskem, leta 2004. Film je z nekaj besedami spremila tudi zadnja zasedba Nasum.

twitter facebook