recenzije

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

Within Destruction

D E A T H W I S H

AmenRa

VI

Carpenter Brut

Leather Teeth

Watain

Trident Wolf Eclipse

Vasko Atanasoski

Pazi kuče

The Stone

Teatar Apsurda

Brujači

Ladanje

Panikk

Discarded Existence

Stuntman

The Scourge (7'' Flexi EP)

Morbid Angel

Kingdoms Disdained

Midnight

Sweet Death and Ecstasy

All Pigs Must Die

Hostage Animal

banner
banner

reportaža

10. 8. 2018  Reportaža: Not another metal monday – Metaldays 2018 day 1  (23. 7. 2018, Sotočje Tolmin)
Že takoj prvi dan so oboževalci težkometalskih ritmov dobili še več, kot so želeli.

Tokrat je bilo delo recenziranja celotnega festivala položeno zgolj na moja pleča, zatorej se že v naprej opravičujem, če med opisi ali fotografijami ni vseh bendov, ki bi si jih želeli bralci prebrati oz. pogledati, kajti enostavno nemogoče je preveriti vse skupine, ki so razporejene na vseh 3 odrih (Lemmy Stage, Boško Bursać Stage, New Forces Stage). 

Moje reportažno delo se je pričelo s slovenskimi black metalci Valuk, ki so igrali v soboto na tretjem odru, posvečenem mlajšim zasedbam, znanem tudi kot New Forces Stage. Čeprav je tolminsko podnebje kazalo, kakor da se bo nebo ravnokar poscalo v vsako možno metalsko luknjo, so Valuk kljub temu uspešno tolkli po svojih temnih melodijah in privabili tako domače, kot tudi veliko tujih poslušalcev. Nastop je bil tak, kakor se za Valuk spodobi. Brez brezveznih sporočil, s poudarkom na glasbi in harmoniji sporočilnosti njihovih besedil. Lepo jih je bilo videti zunaj klubskih odrov, očitati pa jim nimam prav ničesar, saj so se res dodobra odrezali.

Nedelja je bila zame rezervirana še za zadnji pohod po Tolminu brez večjih obveznosti fotografiranja in recenziranja, pa čeprav so na tretjem odru še kako žgale marsikatere skupine, ki pa mi jih ni uspelo ujeti zaradi spoznavanja novih ljudi ter druženja s starimi kolegi, ki se je zavleklo pozno v noč. 

Ponedeljek je tako zame prinesel prvi bend, ki prvotno niti ni bil na mojem spisku, vendar sem ga zaradi čistega firbca šel pogledat. Kot prvi so na glavnem (tokrat razširjenem) odru igrali avstrijski Moros. Bend, ki igra kot za stavo, je takoj s prvim komadom pokazal, da jih ne zanima na katerem mestu, temveč samo, da igrajo. In igrali so odlično. Pevcu se je dobesedno trgalo na odru vsak komad posebej, kitarista sta delovala več kot suvereno in usklajeno, bobnar pa se je celotnem tandemu samo še priklopil in dobili smo perfekten prvi nastop.

Naslednji po vrsti so igrali Vuur. Nizozemska progresivna metal skupina se meni osebno ni zdela nič posebnega, kljub temu pa so svoj set izpeljali z veliko energije na odru in res odlično atmosfero. Pevka Anneke van Giersbergen (The Gathering) je bila s publiko odlično v kontaktu, ostali člani skupine pa so samo še dvigali pritisk pred naslednjo skupino, ki je dodobra zaružila v tolminski oder.

Ukrajinske Jinjer mi najbrž ni potrebno predstavljati. Na naših odrih že tretjič (v kolikor se ne motim!), vsakič znova in znova pa dokazujejo, da si še kako zaslužijo biti tu. Skupina je praktično s prvim korakom na oder že začela ružiti vse povprek, ljudem pa se je takoj z prvim komadom že pričelo moshati in divjati, kakor da je konec sveta. Če komu še ni bilo dovolj vroče, je zato sedaj poskrbela pevka Tatiana s svojo seksi opravo ter res odličnimi growli, preostali bend pa nam je praktično scvrl območje užitkov v glavah s svojimi melodijami. Če se moškemu delu na tem nastopu ni dvignil kurac, imam za njihove partnerice žal slabo novico.

Naslednji bend, ki sem si ga ogledal, so poljski ekstremneži Hate. Blackened death metal, ki na trenutke spominja na Behemoth, je na drugem odru Metaldays diktiral drugačno taktiko. Umirjeno, vendar ubijajoče vzdušje, ki je še kako sedlo po prej omenjenem ukrajinskem razvratu. Vidi se, da fantje cenijo svoje publiko, temu primerno pa so svoj set prekinili zgolj za zahvalo ali dve, drugače pa non stop in v šusu odigrali svoj repertoar. Septembra pričakujte novo plato prek založbe Metal Blade. Sledil je novi razvrat, tokrat v stilu ruma, piratov in večnih veslanj pod odrom. Kakopak so na oder z veliko napihljivo raco stopili Alestorm. Kdor tega benda ne pozna, ga je najbrž sram priznati, da jih ima rad ali pa je bil na njihovih koncertih vedno pijan ko čep, da se jih kakopak ne spoini. Fantje so redni gostje naših plavalnih odrov, vedno pa znova in znova naredijo kar znajo najbolje. Orgazmični žur za mlado in staro, pa naj si bo med njihovimi novejšimi komadi ali pa večnimi klasikami, ko vsa publika plane na tla in prične veselo veslati po tolminskih lužah in blatu.

Ameriške melodic death thrasherje Skeletonwitch sem ujel bolj po naključju kakor pa zanalašč, vendar sem bil kljub temu prijetno presenečen in zadovoljen. Saj so bili uigrani in divji – odlični. In dva dni prej jim je izšla nova plata, tokrat pa so se v Sloveniji ustavili prvič z novim pevcem.

Koncert slavnostnih fruličarjev Eluveitie sem z največjim veseljem izpustil. Zakaj? Ker se njihovi koncerti od leta 2014 niso spremenili niti za hip. S spremembo skorajda celega benda in parih komadov, je ta bend še zmeraj namenjen mlajši, najstniški publiki, ki se še išče in ne ve, kaj početi sama s sabo, ali pa za tiste, res hard core fene, ki jim je itak že čisto vseeno, kaj igrajo, važno je le, da jih vidijo. Dobro uro nenehnih fruličarjev in nenehnih zahval svojim prijateljem ter na koncu kakopak komad Inis Mona, ki jo tako ali tako noben od fanov ne zna zapeti od začetka do konca tudi ob pomoči glasbenikov, mi v življenju res ni potrebna ali pomembna.

Carpathian Forest so bili eden od tistih bendov na mojem spisku, katere sem si želel videti v vsakem primeru in kakršnem koli stanju in še kako sem bil hvaležen, da sem jih lahko uspel ujeti. Preprost, a jedrnat black metalski razvrat, z Nattefrostom na čelu, je bil res nekaj prijetnega za mojo temno dušo, sploh po tistem fiasku na glavnem odru v obliki fruličarjev. Nattefrostu se je res odlično trgalo na odru, ob spremljavi benda pa je stvar res zaživela v najbolj možni luči. 

Ko pa je že govora o lučeh, so se naša srca pripravljala in prižigala za drugačno zvrst luči. Na glavnem odru se je ta čas pripravljal ritual po imenu Behemoth. Obilica ognja, dobre set liste, ki je bila kombinacija creme de la creme komadov iz linije njihovih najboljših plat ter posebnega gosta, Niklasa iz Shining, ki je pomagal odpeti cover od kultnih The Cure, je bil to meni osebno eden boljših teatralnih koncertov na letošnji festivalni ediciji. Čeprav se je zvok na nekaterih predelih menda slišal zelo čudno in zmasakrirano, tega z moje pozicije (pri tonski mizi) nisem uspel zaslediti, je pa tudi res, da sem eden tistih ljubiteljev, ki se je koncertu predal v čisto svoj svet. Zadnji za ta dan so sledili legendarni Diamond Head. Gre za angleški NWOBHM bend, brez katerega ne bi bilo Metallice, kakor jo poznamo danes. Zaradi polnega in napornega dneva sem na njihovem koncertu ostal slabe pol ure, preden me je zmanjkalo v bližnjem kampu. V 30 minutah pa mi je bilo jasno, zakaj imajo Diamond Head tako pomembno mesto v analih metalske zgodovine. Tako kot prejšnja leta pred njimi Manilla Road (RIP, Mark The Shark Shelton), Tygers Of Pan-Tang in še kdo, so tudi Diamond Head tisti metalski ''the real deal'' – surovi, prvinski in iskreni.

Že takoj prvi dan so oboževalci težkometalskih ritmov dobili še več, kot so želeli. Pohvale organizatorjema Bobanu in Niki ter celotni ekipi festivala za res odlično opravljeno delo, kajti dogodek se je zgodil brez vsakega incidenta, razen seveda tega, ko je nekoga zgleda tako močno prijelo v hlače, da si je moral pomagati pri odpiranju toaletnih vrat kar z nožem in ne z rokami. Kljub temu sem si konec dneva gladko rekel, da bo tale teden še kako zanimiv, pa čeprav smo opravili zgolj s prvim dnevom metalskih počitnic.

Fotke: Simon Pelko (ostale fotke tukaj)

twitter facebook