recenzije

Integrity

Howling, For The Nightmare Shall Consume

Get The Shot

Infinite Punishment

Eighteen Visions

XVIII

Bloodbound

War of Dragons

Sunterra

Reborn (EP)

Frowning

Extinct

Sinister

Syncretism

Suffocation

... Of The Dark Light

Doyle

Doyle II: As We Die

Lock Up

Demonization

Black Reaper

Blood Moon Rising

Lintver

Distorted Perception

Clandestine Blaze

City of Slaughter

All Strings Detached

There's Something Painful About The Pearls

Beyond the Dark Forest

Ealde

Novembers Doom

Hamartia

Warbringer

Woe To The Vanquished

Helheim

landawarijaR

banner
banner

reportaža

17. 8. 2017  Reportaža: Misterij Death Grips  (14. 8. 2017, Kino Šiška Ljubljana)
Težko bi rekel, da sem že videl kaj podobnega v zgodovini obiskanih koncertov.

Death Grips, ime, ki zadnje čase odmeva na vseh področjih oz. žanrih. Eksperimentalni trio se sprehaja med vrstami hip hopa, noisa, drona … skratka, vsega, česar običajen smrtnik ne pričakuje in verjetno nikoli ne bo pričakoval.

Po določenih prebranih reportažah in ogledih na kanalu Youtube sem hitro ugotovil, da skupina upravičuje svoj sloves, zato si je bilo treba zadevo ogledati v živo in preveriti če je ta ''hype'' okoli Death Grips res pristen.

Torej, pred nastopom v Ljubljani se je trojica dva meseca poprej ustavila v Zagrebu. V praktično 99,9% reportažah je bilo zapisano, da je bil nastop nadnaraven, kaotičen! Seveda so pomisleki lahko tu in tam prisotni, a dejstvo je, da si je bilo Death Grips treba ogledati obvezno, ne glede na to, ali bo ljubljanski koncert slabši ali boljši.

Noč pred Marijinim vnebovzetjem

Zvečer, nekaj ur preden je bog v svoje vrste poklical svojo dečvo/nesojeno ženo/brezmadežno ikono vsega ''lepega'', se je pred Kinom Šiška zbralo lepo število obiskovalcev, ki je pričakovalo nastop ameriškega tria.

Nastop, ki je bil predviden prej, se je začel nekaj po 22. uri oz. skorajda 22:30 zaradi meni tujega ''metal detektor'' pregleda. Razumem, nikoli ne veš, kaj komu roji po glavi in seveda se je, po domače povedano, vse skupaj ''zavleklo''. Ampak nič ne de, bi rekli domačini vasi, kajti vse, kar imamo, je čas in potrpljenje.

V trenutku, ko je trojica stopila na oder, se je vse skupaj spremenilo v nekaj neopisljivega oz. nekaj, kar si prebral v prej omenjenih 99,9% reportažah in videl na Youtubu. Sicer prezenca pevca MC-ja Ridea je bila magnetična; možakar je vsakega navzočega popolnoma prevzel, ampak nekako me je bolj prevzel bobnar Zach Hill, ki je vseskozi povezoval in prikazal Death Grips v najboljši luči. Težko bi rekel, da sem že videl kaj podobnega v zgodovini obiskanih koncertov.

Brez trenutka tišine, sekundne pavze, zahval, predstavitev skladb, brez ljubezni in brez ''šparanja'' ušes. Razumljivo kričeče rimanje skozi ust MC-ja Ridea, ''neprijetne'' matrice Andya Morina in pa kaos skozi bobnanje Zacha Hilla.

Konec nečesa lepega

Enourni nastop hrupa in zvočnega nasilja ter prezence tria je minil hitro. Ampak ni prišlo do momenta, ko bi kdo rekel ''we want more'', ker – kot smo lahko videli – je skupina dala vse od sebe in dodatne skladbe bi mogoče uničile tisto zadovoljstvo, ki sem ga doživel.

Believe the Hype, No Love.

Fotke: Domen Koneski

twitter facebook