recenzije

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

banner
banner

reportaža

19. 11. 2015  Reportaža: Mićotov (Shining!) cedeči se penis  (7. 11. 2016, Kino Šiška Ljubljana)
Saksofon še nikoli ni bil tako metal, ugh!

Reportaža: vajenec Jovo (ja, tisti Jovo iz Mićotovih blodenj)

Fotke: Branka Resnik @ Rockonnet.com (uporabljeno z dovoljenjem, po tem, ko smo pohvalili njenega moža Janija, ki nima hipsterske brade) - klik!

 

Sobota, 7. 11. Dan za koncert, ki ga je marsikateri glasbeni navdušenec nestrpno pričakoval še od takrat, ko je že tretjič gledal Stoned Jesus (resno, Mićo, pick up your game). Glej ga zlomka, sobota je bila dan tudi za brutalnega mačka, zaradi katerega se spremeniš v zombija iz Romerovih stvaritev in ne iz teh »Šetajučih Lešina«, na katere danes agresivno masturbira cel svet. Našel sem svojo človečnost, odeto v vse te čudovite alkoholne hlape ogabnega nefiltriranega Union piva, in se težkih nog odpravil na koncert. 

Tri stvari so me držale na mojih piščančjih bedrcih, ki jim pravim noge:

1.) nisem hotel razočarati Tegle in vsega, kar je metal;

2.) Cepo mi je že tako zabičal, da me bo vrgel ven iz Cvetotov, če bom še enkrat tak ogabno pijan;

3.) Shining.

Prva stvar, ki bi jo pohvalil, je izbira prostora. Mala dvorana Kina Šiške. Sicer ne vem, kako se je kot koncertni prostor obnesla prejšnji večer na Kvelertak in Jurcu, ampak na Russian Circles mi je to postala ena izmed boljših dvoran, za sobotni šopek ušesnega posilstva pa se mi je zdela kot edina primerna izbira.

Takoj, ko sem vstopil v malo dvorano, sem padel v zvočni kaos prve skupine Jack Dalton. Skupina, ki preigrava nekakšno mešanico hardcorea, drugih tonov in optimizma za pičke, je imela malce smole z zvokom, kajti na trenutke se mi je zdelo, da skozi kaos ne slišim nič drugega kot melodije upanja njihovega lead kitarista. Kasneje se je zvok ali popravil ali pa sem izgubil še tisto malo standardov in pričakovanj, kar sem jih imel. Fantje so res dali vse od sebe, da bi se znebili okov generičnosti, ki jih klesti kot bi moral aparat Mičotove zobe, vendar jim to ni mogoče najbolje uspelo, kar se je poznalo tudi na vedno bolj skromni publiki. Tudi sedaj, ko Jack Dalton poslušam doma, se mi zdi, da bi kakšni francoski The Prestige bili veliko boljša izbira za predskupino, vseeno pa so imeli »nekaj nekaj«, da sem jih pogledal v celoti in sem pa tja pomigal s svojo glavo.

Skratka: Jack Dalton = glam verzija The Canyon Observer

Naslednji na sporedu so bili avstralski progresivci Caligula's Horse. Z eno besedo: čustveno. Zvok so imeli popoln in zaradi tega se mi zdi, da je mala dvorana v Šiški res super koncertni prostor. Sam nastop je bil izpeljan na nivoju, vključno z orgazmičnimi grimasami njihovega solo kitarista vsakih 5 sekund, ko je lahko naredil neko izdrkancijo na kitaro. Še najbolj so me spominjali na nekakšno mešanico Dream Theater (oziroma skorajda kateregakoli prog benda iz InsideOut kataloga) s primesmi modernejših djent-like riffov, ki jih v Cvetotu ne toleriramo. Pohvale pa vsekakor gredo tudi angažiranosti tega ansambla, da so se pred prihodom v Sloveniji pozanimali o celotni socialni tematiki, tako da so nam lahko postregli z uspešnicami The City Has No Empathy (komad posvečen sedaj že ukinjeni strani Zlovenija), All Is Quiet By The Wall (vsi vemo, o katerem zidu je govora), itd. Soliden nastop, jasna zvočna slika, avstralska vljudnost (nekakšen nov trend) in solzice v kotičku Teglinih očesc, vendar vse to skupaj ni bilo dovolj, da bi jih gledal več kot pol nastopa.

Še dobro, da sem lahko malce prej stopil ven iz dvorane, da so me vrli kolegi opomnili, da Shining danes nimajo s sabo nožev in švedskega državljanstva, ampak saksofon in kaotičnost.

Točno ob 22:15 so na oder stopili norveški Shining in brez nepotrebnega dolgovezenja instantno začeli z norveško blackjazz diktaturo. Fak! Bend, ki začne igrati, še preden so vsi člani dobro na odru, koncert pa odpre s komadom I Won't Forget iz prejšnjega albuma One One One, je bend, ki ve, kaj je to dober live nastop. Bend je bil odlično razpoložen, zvok fenomenalen, Jørgen Munkeby pa je z izpadi na saksofonu posiljeval obraze vseh navdušencev v prvi vrsti. Saksofon še nikoli ni bil tako metal, ugh! Zvočno orgazmiranje je trajalo nekaj več kot eno uro, Shining pa so nam postregli s super izbiro komadov in ogromno dozo glasbene agresije (ko se spomnim komada Fisheye, moj penis dobi erekcijo in začne z nekontroliranim headbanganjem).

To je bil koncert, ki pretepe mačka ven iz tebe in te spravi v nekakšen downov-sindromski nasmešek, zaradi katerega se sliniš po bradi celo uro in hočeš še. A Shining so rekli »dovolj« in nas pustili lačne do njihovega naslednjega prihoda. Z eno besedo: fenomenalno.

Avtor: Jovo
twitter facebook