recenzije

Lacuna Coil

black anima

Enthroned

cold black suns

Hammerfall

dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

banner
banner

reportaža

3. 7. 2014  Reportaža: Metaldays Warm Up Party  (20. 6. 2014, Orto Bar Ljubljana)
Domači bendi navdušili mnogo bolj kot tuja gosta. Ki pa tudi nista bila slaba.

Lanski Metaldays Warm-Up se je vršil v začetku junija v Cvetličarni (seveda pred tem tudi na Bledu in celo v Mariboru, če se ne motim?), veliki dvorani, ki je gostila domače sile z Noctiferio na čelu. Spomnim se dobrega vzdušja, zanimivih nastopov, dobrih bendov. Letos je stvar bila ista, pa čeprav malce drugačna. Namesto headlinerjev Noctiferie so MH Concerts in Dirty Skunks povabili dva ameriška benda, ki sta trenutno bila na turneji, Huntress in Battlecross, namesto velike dvorane Cvetličarne, se je stvar preselila v Orto, kjer pa je – in prav to me je resnično navdušilo! – stvar potekala v dveh prostorih: placu, kjer čez leto vsak četrtek lahko uživate v metal glasbi in druženju (torej, klubskem delu Kadilnice Ov Death) ter klasičnem Orto koncertnem prostoru. Torej smo imeli 2 odra,  8 bendov, vse skupaj pa se je začelo ob 20:30. In končalo malo čez polnoč, vsaj kar se koncertov tiče.

Dinamično! Zakon!

Osnovni namen samega dogodka pa ni bil le druženje navdušencev nad domačo metal sceno in Metaldays festivalom, temveč predvsem ta, da bi enega izmed nastopajočih domačih bendov izbrali za nastop na Metaldays 2015 in to na main stageu. Zato je bilo tudi logično, da bo prišlo veliko ljudi podpret svoje favorite, hkrati pa so tudi ti ljudje – tako kot na lanskem Warm-upu – bili nagrajeni za udejstvovanje, saj je organizator, MH Concerts, po koncertnem delu izvedel žrebanje, ki je rezultiralo v podeljenih tedenskih (!) vstopnicah za fest in paketih, ki so vsebovali majice in/ali brisače Metaldays.

Sam sem – skupaj s kolegi in kolegicami iz Rocklinea, Paranoida ter Rockonneta bil v vlogi žirije, ki je morala izbrati, kateri bend po njenem mnenju zasluži nastop na festu naslednje leto (čeprav je enako odgovornost imela publika, katere glas je štel 50 %) in lahko vam iskreno povem, da naloga ni bila lahka.

Prvi so nastopili v spodnjem prostoru (kjer je žal ves večer bil malce slabši zvok, saj le-ta prvotno ni namenjen nastopom bendov) progresivni (death) metalci Cordura, katerih vodja Tim Draksler kot svojevrsten Chuck Schuldiner sledi svoji viziji in kljub peripetijam, ki so se pojavljale v obliki menjav članov ipd., zdaj lahko uživa v sadovih svojega dela. Bend ima stabilno postavo (dopolnil jo je Nejc Heine iz Cvinger, ki je prevzel vokale), CD Astral Projection in upam da tudi še več nastopov v prihodnosti. Progy death metal, kateremu dominirajo predvsem kitarske vragolije, z mogoče ne še tako samozavestnim bobnom in definitivno vokalom, ki sede kot ata na mamo. Nejc namreč že s svojo podobo spominja na Barnesa iz Cannibal Corpse v The Bleeding eri, vokalno pa njegovo kruljenje, kričanje in malce sfušano petje, ki da svojevrsten čar vsemu skupaj, okrepi glasbo, ki tako ni zgolj malce bolj kompleksen heavy metal, ampak postane kar prekleto zanimiv death metal, če se mene vpraša. Vsekakor bend, ki ga je užitek poslušati, pa tudi gledati, dasijakoravno mu kakšen atom energije na odru več ne bi škodil.

V klubu so z boljšim soundom napadli Era Of Hate, mladinci, ki pa svojo vizijo melodičnega death metala krepijo že kar nekaj let. Moram priznati, da nisem nek navdušenec nad tako glasbo, a EOH jo izvajajo iskreno, agresivno in prepričljivo. Mogoče le-tu ob poplavi že dostikrat slišanih riffov, predvidljivih struktur pesmi, ki pa vseeno delujejo, moteče nastopi le vokalist Tomaž, katerega vokal ni slab, saj je jasen, prodoren, a sama pojava možakarja – še posebej v komunikaciji! – je izredno statična.

Mogoče tu ne bi bilo slabo postaviti vprašanje: Ali bendi res želite na odru festivala Metaldays ali pa kluba Orto bar delovati, kot da igrate sami v prostoru (opazi se distanca, saj so v tem večeru ljudje dostikrat stali daleč od odra, komunikacija je razen v redkih izjemah pri bendih bila borna, menim tudi, da se marsikdaj sploh ni vzpostavil tisti stik med obema poloma, kaj šele, da je nastopil trenutek, ko res zaživi pojem ''live dogodka'')? Razumel bi, če bi bili Sunn O))) ali Neurosis, ampak tako … Samo v premislek.

Vasectomy so kljub pomanjkanju bas kitare (in ta manko se je v spodnji dvorani kljub prizadevanju tonca več kot dovolj opazil) bili prvi bend, ki je deloval živo. Že tako me fascinira dejstvo, da bolj kot greste proti SV Slovenije, večkrat naletite na bende, ki častijo deathcore, metalcore, gore, grind in death in Vasectomy s svojim medicinsko obarvanih deathgrindom niso izjema. Še bolj me fascinira to, da je bend kljub pomanjkanju pomembnega glasbenega segmenta (ergo, basa) – ali pa prav zaradi tega! – uprizoril šov, ki je bil brez primere (vsaj do nastopa Panikk). Na odru so pod vodstvom mad surgeon vokalista noreli štirje mladci, medtem ko jim je v publiki odgovarjalo nekaj kolegov, ki so ne glede na statičnost ostale publike, naredili kaos! Sam bend igra deathgrind, kot ste ga že slišali in videli večkrat (jeps, Haemmorhage s svojim odrskim nastopom verjetno več ne fascinirajo nikogar, saj jih toliko bendov kopira), a predstavljam si, kaj bi ta bend naredil pred vsaj 100 ljudmi, ki bi komajda čakali na tisti blast beat.

Sabaium so veterani slovenske scene in ustvarjajo glasbo dlje kot jaz pišem za metal medije. Še kot mulc se spomnim, da so bili eden prvih extremnih metal bendov, ki sem jih uzrl na naših tleh in ki me je vsaj takrat spominjal na nemške Crematory ali angleške My Dying Bride. Izdali so nekaj albumov in po vseh teh letih so še vedno tu. Osebno si mogoče že zaradi staža Sabaium zaslužijo nastopati na festivalu, kot je Metaldays, a fantje in dekle se ne šlepajo na to foro. Enakopravno ostalim (lahko rečem newcomerjem, če primerjam čas aktivnosti na sceni?) so se podali v bitko in navdušili ljudi tako s svojim izborom pesmi kot samim nastopom. Žal mi je, da vokalist ne pove kaj zanimivega na odru (''Zdaj boste priča 30 minutam melodičnega metala.'' – WTF?), a toliko bolj zgovorna je njihova glasba. Vidi se, da gre za izkušene mačke, ki iz svoje opreme izvabijo največ in svojo obrt obvladajo 'na pune'. Zvok je bil top, še posebej, ko imaš bobnarja, ki tolče kot največja žival. Še klaviatur se je slišalo in vemo, da to ni nekaj, kar se na koncertih v Sloveniji lahko pogosto trdi. Mogoče mi novi komadi, ki mi zvenijo preveč 'že slišano' ne dišijo toliko, ampak stari jim še vedno sekajo! Uf!

Panikk – ki so potem bili razglašeni za zmagovalce večera! – so zasedli oder gromovito in udarno. Kot veste, se kvintet odkrito ozira na zapuščino Bay Area scene s poudarkom na Vio-Lence in pri tem ne skopari z energijo in nevihtno udarnim nastopom. Mislim, če so ti Vio-Lence vzor, gotovo ne boš le stal na odru in gledal, ali si prav prijel vrat kitare, mar ne? Če so prej delovali vedno malce tako, kot da jim manjka nekaj v ozadju, je po dveh videnih nastopih z bobnarjem Črtom, ki drugače razbija v Mephistophelian odgovor jasen: Panikk so potrebovali bobnarski stroj in Črt, za katerega zlahka trdim, da se bolj domače – vsaj po videnem! – počuti v thrashu kot pa v deathu, je tisto, kar so potrebovali. Razbijaški manjkajoči člen. Bend je tako fural čez setlisto iz prvenca Unberable Conditions (ki je zdaj ponovno izdan z bonusi, novo grafiko itd.), pri tem neusmiljeno udrihal tako po instrumentih kot ljudeh, vse skupaj pa je lepo zapakiral gospodič Gapa, ki iz nastopa v nastop postaja entiteta, ki se ji ne moreš upirati.

Ja, dejansko so pustili najboljši vtis, saj so po glasovih publike na prvem mestu bili prav Panikk.

Presenečenje večera so bili gorenjski Rise, pa ne zaradi dejstva, ker je njihov bobnar, zvezda net-oddaje Pijemo z Bizijem, vsaj za čas nastopa prakticiral abstinenco, temveč zaradi nepričakovanega glasbenega miksa. Pred tem nisem slišal za njih, nek njihov kolega pa mi je vztrajno trdil, da gre za power metal, ki ga moram videti. Hey, why not? No, na koncu se je izkazalo, da je kolegova hvala vseeno le kolegova hvala in da je bend toliko power metal kot jaz plešem balet, a vseeno – Rise so zanimivi. Znotraj metala se pri Rise meša kar nekaj žanrov, strukture pesmi so neobičajne, sami riffi vlečejo inspiracije od povsod in tem bendu dinamike gotovo ne manjka. Tudi smisel za humor je v tej, občasno preveč resni sceni, več kot dobrodošel, čeprav vsaj meni hetfieldovsko zveneči vokal ne sede najbolje. Vsekakor bend, ki bo morda z leti postal ime, o katerem se bo precej govorilo.

Prvi headlinerji večera so bili ameriški Battlecross, ki so nazadnje – lani! – prek založbe Metal Blade izdali že tretji album War Of Will. Bend zveni kot – drznem si reči! – Skeletonwitch, a mnogo manj definirano in prepričljivo. Hiter, udaren, napadalen, a vseeno v bistvu nekako neiskren. Ampak, njihov nastop je bil gromovit, za kar sta poskrbela predvsem pevec in za njim bobnar, ki je bil nihče drug kot nekdanji tolkalec michiganskih The Black Dahlia Murder, Shannon Lucas. Ne vem, zakaj so dobili vtis, da ljudje v publiki ne obvladajo angleščine, a to bo verjetno zaradi neumnih vprašanj, za katere Američani včasih ne kontajo, da so v osnovi smešna le njim. Na odru. V bendu. Po petnajstih minutah pa so se že začeli ponavljati, komadi pa so bili tako izvirni, da sem zehajoč spizdil ven.

In čakal na Huntress, bend, ki me je (pa ne toliko zaradi jošk, kot zaradi glasbe!)  navdušil s prvencem Spell Eater in malce razočaral z naslednikom Starbound Beast. Kvintet iz Kalifornije je zasedel oder s komadom Senicide iz prvenca, kar je bilo top shit, a kmalu se je izkazalo, da je zvočna plat njihovega nastopa njihovo prekletstvo. Bas je hreščal, nato izginil, boben je še bil tam, kitare so nihale vsevprek, medtem ko je vokal Jill Janus bil nekako najbolj izražen ob krikih in najmanj ob spevnih delih. Nagovori jim glih niso najjači oz. Janus kot taka definitivno piči tiste klasične odrske puhlice, katerim lahko konkurirajo le gorenjski frontmani z izjavami a la ''Kje so čupice?'', na srečo pa komuniciranje ni trajalo predolgo. Več je govorila glasba, ki je v enakopravni meri predstavila tako Spell Eater album (še posebej z odličnim zaključnim singlom Eight Of Swords) kot Starbound Beast (ki je navdušil s hitom Zenyth ali pa I Wanna Fuck You To Death (''Ta komad je za nas napisal Lemmy Kilmister iz Motorhead!''))!

Uradni del večera se je torej zaključil z žrebom in razglasitvijo zmagovalcev, ki so potem morali ušpičiti še kakšno šaljivo prigodo, ki sem jo – kot animator programa! – zastavil, neuradno pa se je večer ob zvokih metalske godbe vršil še dolgo v noč.

Odlična priprava za festival Metaldays, ki bo na se utelesil že 20. julija!

Fotke by Tina Ahačič!

twitter facebook