recenzije

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

banner
banner

reportaža

24. 8. 2014  Reportaža: METALDAYS dan 5  (25. 7. 2014, Sotočje Tolmin)
Joakim, Frank in Aaron! In Serge!

Reportažo smo sestavili Ivan, Jernej in Marko.

Reportaža, ki jo bomo razdelili na 5 delov glede na 5 koncertnih dni, ne bo pokrila vseh bendov. Vsekakor ne more preseči sprotnih objav obiskovalcev, ki so prost dostop do Wi-Fi-ja in moderne telefone izkoriščali na vsakem koraku. Mogoče bomo podali kakšen video link, vsekakor veliko fotk (nekaj izbranih pod tekstom, večino pa na našem Facebook profilu, ker jih je res ogromno).

Nekatere stvari ste že prebrali drugje, nekaterih še ne – vsekakor pa – spet verjamem – bo tale 5-delen report tu-pa-tam osvetlil vaše zgodbe, zgodbe, ki ste jih slišali od drugih in ki bodo verjetno obujane na večini metalskih srečanj v sledečih mesecih.

Če vas zanima dan 1, je report tukaj.

Če vas zanima dan 2, je report tukaj.

Če vas zanima dan 3, je report tukaj.

Če vas zanima dan 4, je report tukaj.

Kakorkoli obrneš, vedno je zadnji dan tedenskega festivala kar naenkrat tu. Zjutraj že vidiš ekipo, kako planira pot domov, odvečna pijača se včasih kar deli drugim, nekateri za seboj žal ne znajo spucati (''Ko jebe 10 € garbage depozita, samo enkrat se živi!'' type bullshit, ki sem ga tu in tam slišal), ostali porabljajo še zadnje solde na kartici za nakup hrane in pijače, da ne bodo lačni in žejni čakali na Sabaton itd.

Vse lepo se enkrat mora končati. Kar je zelo metal!

Petek. Če piše na vstopu v Tolmin – če se ne motim – ''Vsak patk disko!'', potem je jasno, da bo vsak petek nastopil nek res udri 'n' razbi headliner, o katerem se bo govorilo. Letos so to bili švedski vojaško obarvani Sabaton, okrog katerih se vrti tak hype, da imaš občutek, da so prišli sami Black Sabbath. Ne štekam ga, a vseeno lažje toleriram kot Volbeat, hehe. A to sem pač jaz, staro gundžalo, ki bo raje kot nekaj novega vedno zarolalo Slayer ''Reign In Blood.'' Vsak patk Slayer, mwna!

Še zadnji skupek opisov, torej. ''Lo and behold!'', al' kako že.

Po osvežitvi v Soči sem se že v zgodnjem popoldanskem času ustavil pred malim odrom, kjer se je že začel program. Med prvimi so pred maloštevilčnim občinstvom nastopili Maltežani Weeping Silence. O njih žal ne gre izgubljati preveč besed. Igrali so generičen gothic metal, ki je bil povrhu vsega sfušano odigran in odpet. Slab okus v ustih so kasneje popravili Soen. Mlad bend, ki ga sestavljajo izkušeni glasbeniki, kot sta basist Steve DiGiorgio (Sadus, Death, Testament itd.) in bobnar Martin Lopez (Opeth), se navdihuje pri skupini Tool. Njihova glasba je kombinacija progresivnega rocka in metala, sofisticirana in zasanjana, polna kompleksnih aranžmajev, a vseeno spevna. Glasba, namenjena bolj za popoldanski chill out, kot pa festivalsko norenje. A zadnji dan se je šele dobro začel in večerni finale je obetal še marsikaj. (Jernej)

Ob bežnem poslušanju Soen in Ghost Brigade mi pade na misel dejstvo, da je letos preveč teh zasanjanih bendov. Niso slabi, a drema mi se za popizdit. Kdaj je metal kot tak postal nekaj, kar postaviš na mali oder okrog enih zjutraj? Mislim, Riot daš v tisti čas (in bili so super, don't get me wrong), vso to neko moderno hipsterijo pa filaš v prime time. Ni lahko biti koordinator razporedov na festivalu … Da ne bom jamral več …

Šel sem na belgijski razor grind attack Leng Tch'e, ki sem jih užil že tretjič, a tokrat so resnično potrgali. Hitri ritmi, nalezljivi riffi, distoooorziiiijaaaaaaaa in seveda kruljačina manijakalnega vokalista, ki sem ga po izgledu krstil za Mr. T-ja, čeprav mu je bojda ime Serge. Možakar ima vokal, nastop in karizmo. Obleče se v belgijsko zastavo in ne izpade patriotski douchebag. Vabi folk na oder – ko jih organizatorski tim pač ne more spustiti na oder, gre on v moshpit. Daje in jemlje. Nastop pa tak, da te razturi. Folku se trga. Bendu še bolj.

Britanci My Dying Bride so Tolmin tokrat obiskali tretjič. Glede na to, da bend praktično nima intenzivnejših klubskih turnej in jih je na našem koncu kontinenta mogoče videti precej redko, jih vsekakor nikoli ne gre spregledati. Tokrat so odigrali odličen klasični set, sestavljen pretežno iz materiala iz 90. let. Začeli so s težkim in mračnjaškim Like Gods of the Sun in presenetili s kultnim The Trash of Naked Limbs z istoimenskega EP-ja. Nadaljevali so v starošolski maniri s From The Darkest Skies in se nato podali še v srednje obdobje svojega obsežnega glasbenega opusa. Seveda ni manjkal niti fan favorite The Cry of Mankind. Zaključili pa so s še eno klasiko, epskim Turn Loose the Swans. V središču pozornosti je bil kot ponavadi poet Aaron s svojim ekscentričnim in psihadeličnim performansom. Zagotovo eden od mračnjaških in čustvenih vrhuncev festivala. In tokrat med njihovim koncertom celo ni deževalo, čeprav je bilo vreme precej angleško. (Jernej)

Kako lepo je živeti z zavestjo, da vsaj eden od svetih yorkshirskih treh gothic/doom kraljev (Paradise Lost, Anathema in My Dying Bride) še vedno z razlogom ponosno nosi žezlo in krono! Tudi tokratni njihov koncert je bil, tako kot vsi njihovi koncerti, ki sem jih videl, posebno doživetje. Kako bi le ne bilo tako, ko je Aaron Stainthorpe več kot zgolj pevec; je edinstven človeški medij, ki z besedo in nastopom neponovljivo in popolno publiki podaja vso čarobnost, globino in temačno krasoto skupininega monumentalnega glasbenega opusa. Da bo koncert poslastica, sem začutil takoj, ko so za otvoritveno pesem koncerta izbrali naslovno pesem z meni zelo ljubega albuma Like Gods of the Sun. Sledile so gurmansko odigrane The Thrash of Naked Limbs, Turn Loose the Swans, From the Darkest Skies, Catherine Blake. Posebej želim izpostaviti izvedbo še dveh pesmi: najprej himne The Cry of Mankind – po mojem okusu ene njihovih najboljših stvaritev –, za katero mi ura v glavi še danes pravi, da so jo odigrali v skrajšani, verjetno koncertni, in ne v originalni 11-minutni albumski verziji (ampak nič ne de), ter pesem She is the Dark, katero je Aaronu ob krstnem nastopu banda v Tolminu nekako uspelo zašuštrati. No, takrat se je dobro znašel in obiskovalcem povedal, da smo pač dobili bonus dodatek. Tokrat je pesem odpel z odliko in brez napake. Da sem užival na koncertu, pove že to, da sem ga pogledal od začetka do konca in med celim nastopom nisem prižgal niti ene cigarete, tako osredotočen sem bil na dogajanje na odru. Kot velik ljubitelj njihove glasbe bi se sicer na koncu reportaže lahko pritoževal, da bi lahko odigrali še to ali ono pesem, ampak se ne bom – v tej situaciji si odrekam to pravico, saj je bilo to, kar sem dobil, veliko več od tistega, kar sem dobil ob večine ostalih skupin, ki sem jih šel poslušat na Metaldays 2014. Vseeno si ne morem pomagati in moram izpovedati še željo, da bi nas MDB obiskali enkrat tudi izven festivalov v okviru kake koncertne turneje. Do takrat pa: hvala, My Dying Bride! (Marko)    

Pizda so My Dying Bride imeli super sound! (Tegla)

A sem raje šel na Suffocation, ki so se po parih letih spet vrnili v Slovenijo s Frankom The Tankom Mullenom na vokalu. Pred njim je Galo Halo raztural Bill Robinson iz Decrepit Birth. Dobra zamenjava, a daleč od zahtevanega. Sledil je fetusaški John Gallagher – zelo boljša zamenjava, a vseeno. To žal ni bilo to, čeprav ni bilo slabo. Ko pa je od jet laga vidno afektiran serijski morilec z mikrofonom, chopping handom in seveda vokalom, ki ga lahko pripišeš samo njemu, stopil na oder, je folk doživel mega orgazem. Pred malim odrom se je trlo raje, ki ni mogla skriti navdušenja, ko so igrali železni repertoar, s poudarki na zadnjem albumu Pinnacle Of Bedlam. Človek bi jih lahko gledal in poslušal vsak dan, ker ne poznajo milosti, ker so jebeni Suffocation in ker res obvladajo svojo obrt do obisti. Ste vedeli, da je njihov bobnar zdaj Kevin Talley (ex-Dying Fetus in milijon drugih bendov)? Jaz do tega petka nisem vedel, tako da sem kar malo čudno gledal, ko Davea Culrossa ni bilo na signing session. Ubijalskem soundu riffov in bobnov dodajte še odličen vokal in seveda iskrene, z malce bolj ''gruff New Yawk'' akcentom začinjene govore, pa veste, da ste od vseh death metal bendov, ki so počastili second stage Metaldays 2014, videli enega najboljših bendov. Čeprav so Possessed bili boljši! Ugh!

Heaven Shall Burn – ko sem jih prvič videl, takrat še na Metalcampu ne-vem-katerega-leta, so igrali popoldne, seveda tudi ubijalsko. Ko pa jih vidiš kot co-headlinerje festa, ti je jasno, da so Boban in ostali že vedeli, zakaj so jih dali na oder ob tej uri. Tukaj sem pozabil na dileme tradicionalni vs. moderni metal in se prepustil bendu, ki od plate Antigone dalje zveni, kot da bi nonstop preigraval en te isti riff, ampak je njihov message, s katerim odločno zavračajo vsako obliko dominacije, tiranije, -izmov itd., več kot dovolj živ. In slišan. A zveneli so res dobro, igrali še bolje, nastopali pa zelo živo. Plus ogenj in dim. Ter največji circle pit po tistem, ki so ga izvedli Hatebreed leta 2009. Valhalla na koncu? Boljša mi je od Blind Guardian, al' ajde. Lepo je bilo videt starkelije heavy metala pred mano, ki so uživale na HSB samo zaradi tega, haha.

In potem – Sabaton, švedski power metal bojevniki, ki so predstavljali plato Heroes. Po mojem mnenju zaradi ognjenega šova, tanka na odru in izredno živega nastopa headlinerji po vsej pravici. Kar se šova tiče, so odpihnili vse ostalo. Kar se muzike tiče, niti ne. Za intro izbereš Europe? Zakon! Da ti muzika zveni kot malce trši pop iz poznih 80-ih z vojaškimi besedili? Not quite. Ok, spet bi lahko jamral, da obstaja na tone drugih bendov, ki to obrt obvladajo stokrat bolje, a nima smisla. Ko vidiš več tisočglavo množico, ki ji trga na vse žive komade od benda, ti je vse jasno. Nekaj očitno delajo prav. Ali pa je folk spran sto na uro. Kakorkoli že – pevec Joakim je frontman in pol in njegove šale bi lahko poslušal nonstop. Preživel sem celih 5 ali 6 komadov, potem pa me je vzela noč …

Pozno ponoči nas je čakal še zadnji koncert letošnjega festivala. Čeprav so bile glave že utrujene, telesa pa so kazala posledice entropije in več kot enotedenskega festivalskega ritma življenja, smo si ogledali tudi koncert Tiamat. Avditorij se je že nekoliko zredčil, a bend je vseeno pričakala velika množica poslušalcev. Ideja, da se festival zaključi z nekoliko bolj umirjeno, manj agresivno muziko, se je izkazala za zelo dobro. Razbijaškim koncertom, kot sta bila nastopa Suffocation in Heaven Shall Burn, so bili Tiamat odlična protiutež. Čeprav tudi njihovi začetki segajo v obdobje old school death metala, so se proslavili z atmosferično mojstrovino Wildhoney (1994), že več kot desetletje pa ustvarjajo muziko, na katero so vplivali bendi, kot sta The Sisters of Mercy in Fields of the Nephilim. Bend je meseca aprila objavil novico, da ga zapušča ustanovni član in vodja, Johan Edlund, zato je njihova prihodnost negotova. S koncertom so se sprehodili skozi večino svoje obsežne diskografije in dostojno pokopali Metaldays 2014. (Jernej)

Z zabavo pozno v noč, mogoče za nekoga s pakiranjem, mogoče za nekoga že s precej zgodnjim odhodom se je zaključil letošnji Metaldays, ki je tako poskrbel, da se je metalsko poletje, ki se je začelo v obliki festivala Metalcamp leta 2004, na naših tleh neprekinjeno izvedlo tudi letos. Vreme na srečo ni zagodlo kot leta 2009, čeprav ni bilo med priljubljenimi točkami letošnjih pogovorov. Je pa bilo opaziti, da letošnji line-up ni bil močan kot lanski, se pa vseeno vidi, da festival ostaja na nivoju drugih evropskih festivalskih bratov.

Do naslednjega leta pa prek strani www.metaldays.net že lahko nabavljate ''early bird'' pakete za naslednje leto, z naslednjim mesecem pa naj bi se že tudi začela razodevati imena skupin, ki bodo tolminsko območje tresle na festivalu Metaldays 2015.

Za fotke sta poskrbela Tina Ahačič in Simon Pelko. Ostale fotke najdete na našem uradnem FB-profilu – klik!

twitter facebook