recenzije

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

banner
banner

reportaža

17. 8. 2014  Reportaža: METALDAYS dan 4  (24. 7. 2014, Sotočje Tolmin)
Deri, Dave!

Reportažo smo sestavili Ivan, Jernej in Petra.

Reportaža, ki jo bomo razdelili na 5 delov glede na 5 koncertnih dni, ne bo pokrila vseh bendov. Vsekakor ne more preseči sprotnih objav obiskovalcev, ki so prost dostop do Wi-Fi-ja in moderne telefone izkoriščali na vsakem koraku. Mogoče bomo podali kakšen video link, vsekakor veliko fotk (nekaj izbranih pod tekstom, večino pa na našem Facebook profilu, ker jih je res ogromno).

Nekatere stvari ste že prebrali drugje, nekaterih še ne – vsekakor pa – spet verjamem – bo tale 5-delen report tu-pa-tam osvetlil vaše zgodbe, zgodbe, ki ste jih slišali od drugih in ki bodo verjetno obujane na večini metalskih srečanj v sledečih mesecih.

Če vas zanima dan 1, je report tukaj.

Če vas zanima dan 2, je report tukaj.

Če vas zanima dan 3, je report tukaj.

Čuti se, da so zadnji dnevi Metaldays festivala. Vreme je nekako statično in zdaj več niti ni zanimivo debatirati o tem, ali bo dež ali pa sonce. Kar je, pač je. Nekateri že razglabljajo o planih odhoda domov, nekateri vneto kupujejo na štantih, ostali se prepuščajo (prepuščamo) klasičnim aktivnostim – druženje, zabava itd. Štanti – Metaldays je kot vsako leto ponudil kar lepo število štantov, kjer ste lahko kupili vse živo – od majic do CD-jev do našitkov in celo do Minionov. Kar je zelo evil. In čudno. Ampak o čudakih kdaj drugič, hehe.

Današnji dan je bil nekako rahlo zaspan, zato tudi z naše strani ne boste dobili neke obširne reportaže. Pač, par bendov, a vseeno – bendov, ki so v veliki meri naredili ogromen vtis. In prvi tak je bil Alpha Tiger, power metal bend, ki me je udaril kot strela z jasnega. Živ, z dobrim zvokom, živahen, z dobrim power metalsko zvenečim opusom, ki me je spomnil na starejše Helloween. Vidi se, da niso iz Italije. Če sem dobil prave informacije, gre za mlajši nemški bend, ki je pa v parih letih že izdal dva albuma in en EP.

Na moje mnogo večje veselje so sledili Švedi In Solitude, ki osvajajo svet s pomočjo založbe Metal Blade in ki so oder ob promoviranju zadnjih dveh plošč, torej The World. The Flesh. The Devil in Sister obredli kar lep del Zahoda, pri tem pa nastopali z vsemi živimi – od Electric Wizzard do Behemoth. Prvič v Sloveniji, so nas z naslovnim komadom aktualne mojstrovine, Sister, popeljali v svoj divji nastop. Mladi kvintet mogoče zveni hipstersko ali da uporabim bolj metal besedo – ezoterično, kadar si zarolamo CD, a v živo so In Solitude okrepljeni z dokaj avantgardnimi govori in plain imidžem mnogo bolj podobni kakšnim The Doors ali celo Ramones. Živo živo! Niso tako uigrani kot na plošči, a vseeno jebejo vse po spisku. Po moje v kakem klubu res pridejo do izraza, a tudi na glavnem odru Metaldays festa so sekali.

Na velikem odru sem si z velik zanimanjem ogledal nastop švedskih okultnih heavy metalcev In Solitude. Njihov koncert je vnesel v že tako raznovrsten festivalski program še dodatno svežino. Zasedba, ki je Erik Danielsson (Watain) kar ni mogel prehvaliti, je razvila zelo samosovoj zvok, ki bi ga lahko opisali kot mešanico starošolskega heavy metala in zasanjanega post-punka. Nase so bolj vidno opozorili leta 2010, ko so podpisali pogodbo z Metal Blade in izdali svoj drugi album The World, The Flesh, The Devil. Njihovo ustvarjanje so hvalili tako v časniku Terrorizer kot v Decibel Magazinu, bend pa je nastopil na velikih in prestižnih festivalih kot so Wacken, Roadburn in Hole in the Sky. Končno smo jih letos lahko slišali tudi pri nas. Njihov nastop ni ravno najbolj živahen, ampak vseeno izjemno intenziven in bolj introvertiran, kar pa popolnoma pritiče glasbi, ki jo igrajo. Če se v svojih starejših komadih spogledujejo z Mercyful Fate, je pri novejšem materialu moč zaznati vedno večji vpliv post punka. Igrali so predvsem skladbe z aktualnega odličnega albuma Sister (Metal Blade, 2013) in nas spravili v rahlo stanje zamaknjenosti. Definitivno vredno ponovnega ogleda. V pričakovanju njihovega jesenskega koncerta na Dunaju. (Jernej)

Na malem odru sem naletel na hrvaške Inciter, za katere vem, da so ob podpori založbe Geenger Records na svet spravili nov posnetek, svojo vizijo modernega metala, ki na srečo bolj vleče na Machine Head in Metallico kot na Caliban, pa so zadnje čase širili tudi na evropski turneji. Oder Metaldaysa so zasedli suvereno, samozavestno in zelo dobro. Četudi glasba ni moja skodelica čajčka, moram priznati, da gre za enega jačih bendov iz balkanskih koncev in s pravim pristopom bi tile mladeniči res znali priti še kam dlje.

Za njimi je nastopil nizozemski trio Villainy, ki pa žal na CD-jih zveni bolje kot v živo. Kvazi death thrash s prehlajenim vokalom in šlampasto izvedbo, kot rečeno, v živo pač ne doseže tistega, kar je posnel na CD-u Villainy I ali pa aktualnem EP-ju The View From My Ivory Tower.

Metalsteel sem žal izpustil, čeprav sem hodeč mimo opazil, da so imeli kar lepo število ljudi pred odrom, kar je lepo za videt, a mene so bolj zanimali newyorški ekstravagantneži Prong, eden tistih bendov, ki ima kultni status in ki jih je zelo težko kategorizirati. Trio, ki ga vodi kitarist/vokalist Tommy Victor (član tudi Ministry in še katere druge zasedbe), je svojo pot začel konec osemdesetih v New Yorku, kjer je poleg vplivov metal glasbe, veliko dal predvsem na indie artiste, predstavnike industriala ali pa bendov, ki jih je karakteriziral izraz ''New York noise''. Poleg vplivov Destruction ste v Prong lahko našli tudi Agnostic Front, Swans, Sonic Youth in še marsikoga drugega. Pod pasom imajo cel kup kultnih albumov a la Beg To Differ, Proove You Wrong, Rude Awakening ali Cleansing, v Tolminu pa so predstavljali najnovejši izdelek, album Ruining Lives. Bend je kot vedno zelo uigran in živ – različni glasbeni vplivi se utelešajo v razgibani setlisti, ki učinkovito promovira rušilni groove, razor sharp metal attack ali pa celo popoidne zvarke. Rezultat: šov brez primere. Vidi in sliši se, da je bend iz New Yorka – takšen groove imate samo tam ali pa v New Orleansu, kot pravijo poznavalci scene. Najnovejši komadi, mešani s starimi hiti a la Lost And Found, Snap Your Fingers Snap Your Neck itd., povezani tudi z novejšimi singli a la Revenge ... Best Served Cold. Pre-je-be-no!

Benighted so udarili na mali oder in nas dobesedno preplavili s svojo muziko. Celotna izkušnja njihovega koncerta je bila … “overwhelming.” Čeprav je bilo na festivalu resnično cel kup izjemnih death metal skupin kalibra Suffocation, Immolation, Vader, Aborted itd., so prav Benighted na nek način izstopali. Mogoče celo malo nepričakovano. To je sicer povsem subjektivna ocena, ki se je niti ne da dobro utemeljiti. Tudi samega izkustva z besedami ni mogoče zadovoljivo opisati, pa naj še tako poskušam. Očitno so se na njihovem koncertu uskladili vsi dejavniki, ki so potrebni za res dober metal koncert. Za tisto “nekaj več”. Dogodek, v katerem se krhka ločnica med individualnim in kolektivnim popolnoma razblini. Ko se izgubiš v glasbi in se prepustiš zvoku s celotnim telesom. Bend, ki igra eksplozivno in brutalno mešanico grindcora in death metala, je v živo še intenzivnejši kot na ploščah. Na odru so živahni in dinamični, igrajo precizno in nadčloveško. Imajo silo, integriteto, groove. Igrali so povečini material z zadnje, odlične plošče Carnivore Sublime. Ostalo je “blur” podob in zvokov. Koncert je minil kot mignil. Distorzija uma in občutka za čas. Vrhunsko. (Jernej)

Četudi ne bi bral tistih kontroverznih člankov o Inquisition, v katerih duo, ki ga tvorita kitarist/vokalist Dagon in bobnar Incubus, mora odgovoriti na vprašanje, ali imata nacionalistične tendence, bi šel gledat ta visoko hvaljen ameriški bend, ker pod a) nastopa tudi v živo kot duet (kar je true, ne pa Satyricon s session člani) in pod b), njuna zadnja plošča Obscure Verses For The Multiverse res seka. Tabloidne stvari me ne zanimajo, sčasoma pa ugotavljam, da politična prepričanja članov bendov tudi vse manj, tako da sem se k malem odru napotil predvsem z velikim interesom na glasbenem področju. Po tem, ko je Dagon rešil tehnične težave, ko mu je nagajala kitarska glava, sta možakarja začela s svojim peklenskim nastopom. Ki pa me je po treh komadih pustil tako zdolgočasenega, da je glava bolela. Povprečno, večkrat outright slabo bobnanje, kul riffi, ampak najbolj nekarizmatičen vokalist, ki dobro spominja na Abbatha, kar se vokala tiče, a popuši na vsej črti, ko izvaja neke atmosferične kvazispevne vokale in zveni kot najslabša kopija Attile iz Mayhem. Impresivno je, da znata zvok celotnega benda ustvariti zgolj dva človeka (na odru ni basista, a pravilna povezava kitarskih glav in ne vem še česa daje vtis, kot da sta na odru še dodaten bas in kitara), a kaj več od tega me ni impresioniralo. Iskreno, res ne razumem, zakaj tak hajp okrog njiju. Je pa res, da njuna glasba verjetno pride bolj do izraza kadar jo konzumiraš doma, ne pa v javnosti. Unimpressed.

Zato sem veliko stavil na Megadeth, ki so seveda imeli headlining pozicijo in dobil veliko, čeprav ne veliko več od vloženega. Dave Mustaine, David Ellefson, Chris Broderick in Shawn Drover so navdušili z zelo uigranim nastopom, ki so ga poleg dobrega zvoka instrumentov obogatili še z dinamiko premikanja po odru in res dobrimi video projekcijami (s spoti, posnetki iz drugih filmov, kjer se omenjajo Megadeth in celo ''apdejtanimi'' posnetki za spot Peace Sells ..., kjer so originalnim posnetkom dodani še posnetki Natovih posredovanj v Srbiji leta 1999 ipd.). Užival sem tako v res thrashy komadih kot v popoidnih hitih in čisto drugače izpade, če jih gleda skorajda 10.000 ljudi (pa čeprav sta mi nastopa v Šiški tudi bila top!). Edino, kar me še vedno moti, je to, da je vse na trenutke res sterilno, vsaj kar se bobnov tiče (pizda, želim si, da bi Drover imel živalsko karizmo Nicka Menze in prav tak nastop) ali pa določenih odrskih premikov, ampak ajde. Raje to, kot fušarija, hehe. Edino, kar je pa res bodlo v ušesa, je bil Mustainov glas, ki več ne zmore – no, vsaj tisti večer ni zmogel – priklicati moči dobrih starih časov. Kaj je vzrok za to, ne vem, niti me ne zanima, žal mi je le, da človek, ki je s svojim neznanjem petja res dosegel veliko, zdaj kaže, kako je res slabo, da se sčasoma ni priučil tonov ali distribucije le-teh. Ostali so ga reševali na muč, medtem ko je Mustaine – pevsko gledano! - izpadel kot utrujen starček. Nerazumljivi in mrmrajoči govori niso tega vtisa popravili niti najmanj. A vseeno – it could be much worse.

Za tiste, ki jih Megadeth na velikem odru niso prepričali in za vse prave heavy metal fane, se je na malem odru odvila prava poslastica.Riot. Oziroma Riot V. Skupina, ki jo je leta 1975 ustanovil že pokojni kitarist Mark Reale, 2009 pa se je združil njen klasični line-up, je bila zaznamovana s številnimi težavami in smrtmi članov skupine. Po smrti Reala 2012 se je skupini leto kasneje pridružil novi vokalist, Todd Michael Hall. Tudi imenu skupine so dodali številko V, ki naj bi označevala peto fazo skupine in petega vokalista. In kakšen vokalist! Pod malim odrom se je nabiralo vedno več ljudi, čeprav Megadeth še niso končali s koncertom. Pravi čisti heavy metal direktno v žilo! Vsi člani so pokazali ogromno energije, dobro uigranost in vokal, ki ga večina moških nenadzorovano sproducira pri potopu v Sočo. Simpatični nagovori, sproščeno ozračje in prava metal žurka ni razočarala nikogar. (Petra)

Fotografije – prvih 15 in naslovnica by Tina Ahačič, ostale Simon Pelko.

Ostale fotke najdete na FB – Tina, Simon.

twitter facebook