recenzije

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

banner
banner

reportaža

6. 8. 2014  Reportaža: METALDAYS dan 1  (21. 7. 2014, Sotočje Tolmin)
Metaldays, drugo leto, malce drugačno oblečena maskota, razprodan festival, ne tako dobro vreme in zelo različen nabor bendov.

Reportažo smo sestavili Ivan, Jernej in Petra.

Metaldays, drugo leto, malce drugačno oblečena maskota, razprodan festival, ne tako dobro vreme in zelo različen nabor bendov, ki mogoče – vem, subjektivno, a vseeno – toliko ne dosega ubijalskosti line-upa prejšnjega leta (pa tega ne govorim le zaradi Kinga Diamonda!). A vseeno največji slovenski metal festival, ki traja dober teden (za nekatere še več), ki Tolmin spremeni v mravljišče metalcev, metalk in vseh drugih, ki se pod dotične ne štejejo, a jim določeni bendi/ambient kot taki sedejo.

Festival s svojimi plusi in minusi.

In seveda, z veliko količino štorij. Reportaža, ki jo bomo razdelili na 5 delov glede na 5 koncertnih dni, ne bo pokrila vseh bendov. Vsekakor ne more preseči sprotnih objav obiskovalcev, ki so prost dostop do Wi-Fi-ja in moderne telefone izkoriščali na vsakem koraku, tako da ste – verjamem – lahko v trenutku, ko je stopil na oder, izvedeli, kakšno srajco nosi Dave Mustaine od Megadeth ali da je pevec od Volbeat zgubil glas. Mogoče bomo podali kakšen video link, vsekakor veliko fotk (nekaj izbranih pod tekstom, večino pa na našem Facebook profilu, ker jih je res ogromno).

Nekatere stvari ste že prebrali drugje, nekaterih še ne – vsekakor pa – spet verjamem – bo tale 5-delen report tu-pa-tam osvetlil vaše zgodbe, zgodbe, ki ste jih slišali od drugih in ki bodo verjetno obujane na večini metalskih srečanj v sledečih mesecih.

DAN 0

Zase mogoče lahko trdim, da je to dan prihoda, a Petra, Grega, Jernej, Simon so tam bili že nekaj dni. Tako da sem iz njihovih ust izvedel, da so petek, 18. 7., ljudi zabavali nek Judas Priest cover band, Gibonni (kje so njega našli?) in Mi2. Ne bom komentiral. Kot veste, je ogrevanje v Bugattiju odpadlo, kar je škoda, saj je obetal kar dvodneven dogodek, v sklopu katerega bi nastopilo kar lepo število predvsem domačih bendov a la Bleeding Fist, Teleport, Mist itd. Dan 0 – dan, ko oba odra torej še ne obratujeta! – ste lahko izkoristili za postavljanje šotorov, nakupovanje v Metal Mercatorju – tako mu pravim, saj je bil postavljen v kampu prav za potrebe obiskovalcev festivala, hlajenje v Soči (ali Tolminki glede na res težko soparo, ki jo je bilo moč sekati z nožem, če se tako izrazim), obiskovanje že postavljenih štantov (v tej točki se vprašam, zakaj vsako leto jamrajo nad številom štantov, saj vsaj kot aktiven štantar med letoma 2005 in 2013 vem, da jih je vsako leto bilo več ali manj isto število, z več ali manj isto robo – itak se pa potem mnogi pritožujejo nad cenami ali pa dejstvom, da so namesto za kakšno majico, CD, plato ali celo kurčev drinking horn, keš raje namenili uničevanju jeter – to each his own, s klasiko jamranja, tako tipičnega za metal feste, hehe).

Če vas je pot zanesla v tolminski muzej, ste lahko zvečer bili priča otvoritvi foto razstave o festivalih Metaldays in Metalcamp (uporabljam obe imeni, saj je spekter slik obsegal obdobje od vsaj leta 2005 naprej). Glasna glasba, pivo na račun organizatorja festa, nekaj ljudi, ki v življenju ne bi poslušali takšne glasbe, a jih je zanimal prijeten vrvež in sama razstava (plus mega pogostitev, uf!). Odlične fotografije Maje Pucelj, Simona Pelka, Mihe Korona, Stipeta Šuraca in še koga. Del le-teh ste že lahko videli po mestu, kjer so krasile najbolj izstopajoče lokacije. Še zdaj ne morem pozabiti tiste velike Kataklysm fotke, ki se je nahajala nad picerijo v centru. Zakon! Ne pomnim, da bi kak slovenski muzej uprizoril kaj podobnega (no, razstavo fotk iz Metaldays ste imeli lani na Bledu), a ker nisem reden obiskovalec teh čudovitih hramov umetnosti, ne morem trditi, da imam 100% prav.

Po razstavi klasično romanje v Črva, kjer smo lahko slišali idrijske Valuk, potem pa so navdušili kultni lokalni hardcorovci Rodoljubac in še en bend, ki se ga žal ne spominjam več. (in ne - nisem bil pijan)

Dober uvod v festival.

DAN 1

Čeprav vam marsikdaj to ne izgleda tako, ampak biti novinar na metal festu je hkrati zabavno in sproščeno, v dosti primerih pa tudi stresno delo. Medtem ko mnogi uživate v zasluženih metal počitnicah in – kot slišimo in vidimo – uživate v rekah in na soncu, kofetarite ali pijete večino dneva v za tisti teden izbranem baru, se družite z ljudmi iz vsega sveta, pečete na žaru, skušate na tisoč in en način prepričati sosedo, da pokaže joške in še kaj, mi – poleg naštetih aktivnosti, značilne za vas – še malce pohajkujemo v press tentu, kjer smo tudi letos skakali med seznami intervjujev, kolegi in kolegicami, ki so na vsakem kvadratnem metru organizatorjem nabijali štrom račun ter seveda v družbi lani mnogo bolj efektivnih Nemcev, ki so skrbeli za usklajevanje press obveznosti (naša Tina pravi, da so letos že čisto pristno doživljali Balkan, haha). Včasih zaradi tega spustiš kak ljub bend, včasih zaradi gledanja ljubega benda zavrneš intervju, magari s Sabaton. Vsekakor pa je super videti kolege iz bratskih webzinov (hail Paranoid in Rockline crew) ter spoznati mnoge druge.

Kot vsa leta doslej, je dogajanje potekalo na dveh odrih – main stageu in second stageu (ki ga drugi radi poimenujete Dirty Skunks stage, čeprav vas bosta Črt in Matej rada popravila, da to ime vseeno ni tako ustrezno, kot mislimo). In naša zgodba se začne na second stageu, kjer so nastopili Nuclear Chaos iz čezlužja, in sicer njegovega latinsko govorečega dela. Čeprav sem pričakoval nekakšen thrash v stilu Violator, recimo (in res je – nisem prej preveril benda prek YouTube, kar je moja dobro znana lastnost), sem videl bend, ki veliko črpa iz modernejših zvrsti metala. Na srečo ne gre za pussy bend, ki piči že stokrat zlajnani metalcore tretje kategorije, ampak za bend, katerega očitni vzor so Machine Head. Ne toliko po glasbi, čeprav se jim Nuclear Chaos zelo približajo, kot po nastopu. Nuclear Chaos so samozavestno in odločno vodili dogajanje na odru in pod njim, tako da je že kar lepo število ljudi uživalo in tudi dalo vedeti, da jim ni problem premakniti udov, kadar to zahteva bend, za katerega so mnogi slišali prvič verjetno šele na Metaldays.

Sam sem se zelo veselil naših Mephistophelian, katerih studijski prvenec bomo očitno še čakali, kar pa ne pomeni, da človek lahko kar mirno stoji ob strani, ko brutalizacijski kvintet izvaja svoj šov. Vsekakor so mi na odru delovali mnogo bolj prepričljivo kot dve leti nazaj na istem odru, saj je vokalist Deni (ki ima po mojem mnenju res najmočnejši krulež in odrsko prezenco v Sloveniji) vodil morilsko klapo ''with cold and steel determination''. Kitarski dvojec Kristijana in Renata je tudi izvajal dane ukaze brez milosti, pri tem pa masivnost riffov postavil ob bok prihajajočim črnim oblakom, ki so potem kmalu brez usmiljenja prali po folku. Tudi Daliborjev bas je bil dokaj razor sharp, edino Črt ni imel največ sreče, saj so njegovi blast beati bili bolj stvar vida, kot pa sluha, tako da je bend v večini primerov izpadel bolj kot ne vizualno in ne več toliko avdio rušilno. Jebat ga, boben se mora čut! Drugače pa zelo dober nastop, tako da jih nujno ujemite 29. 8. v Črnomlju, kjer bodo žgali z Noctiferio.

V času največjega naliva sem opravljal pogovor z Aborted, ki ga boste lahko kmalu prebrali. A ker intervju ni trajal dolgo, sem lahko prisluhnil nemškim groovy modernim thrasherjem Cripper, ki so Tolmin obiskali že nekajkrat, Metelkovo pa tudi vsaj enkrat in katerih nova plata bo kmalu dokončana in bo izšla pri založbi Metal Blade. Cripper so izkušen odrski kolektiv, katerega vodja je vsekakor zmešana vokalistka, ki poleg dobrega vokala ponuja predvsem karizmo in nastop, zaradi katerega si ta bend lahko pogledate tudi, če vam ta glasba ne sede najbolj. Ker so kot nevihta, ki je v njihovem nastopu prala Tolmin. Nepredvidljivi, ostri, brutalni in dinamični.

A za razliko od Cripper so francoski post black metalci Alcest, something completely different. Tako kot mnogi bendi v letošnji ponudbi festivala Metaldays, gre za bend, za katerega bi stežka rekli, da igra sploh metal, kaj šele nekaj, kar takoj uvrstite pod dežnik klasičnih žanrov. Kolega fotograf Čigon jih je označil kot shoegaze, kar vsekakor ni moja domena (v to se bolj razumeta naša Matevž in Maja, kaj šele večina Radia Študent), tako da ne morem trditi, da je to ustrezna izjava. A bom opisal stvar malce drugače, če to bere še kak nepoznavalec tega benda, kamor se štejem tudi sam. Če so Cripper in Mephistophelian odslikavali surovo moč narave, so Alcest kot nekaj, kar bi lahko izgledalo kot utelešenje začetka nesmrtnega dela, ki ga poznamo kot Štirje letni časi avtorja Vivaldija. S svojimi ''ethereal'' riffi, ambientalno obarvanimi in nežnimi melodijami, vokali, ki so spominjali na nekakšen hipnotično prijeten zbor, ki bi prej kot v Valhallo sodil v Gospodarja prstanov, so Alcest bili čudoviti sopotniki soncu, ki je posijalo čez kmalu raztrgane nevihtne oblake. Timing je bil neverjeten, nastop pa prijeten, zasanjan in živ dokaz, kakšne čudovite potomce ima lahko žanr, katerega začetke so obeležili hrupni manijakalni izpadi norveških pionirjev. Top!

Žal sem spustil na drugem odru nastopajočo srbsko prog zasedbo Alogia, sem pa ujel maltežanske Beheaded, brutaličarje, ki so Malto že kakšno desetletje nazaj postavili na metal zemljevid. Če mi je njihov nastop v Ljubljani novembra lani (z Disgorge iz ZDA – ki btw, spet pridejo septembra s Cryptopsy in Jungle Rot – ter Internal Bleeding) bil bolj kot ne dolgčas, so v okrožju prijetnega parka bili milijonkrat boljši. Kvartet je pred publiko, ki tako zvrst očitno zelo ceni, uprizoril odrski masaker. Kruljačina, blast beat, riffi, ki so jih z razlogom spravili na založbo Unique Leader Records, ter pristna komunikacija vidno hvaležnega kruljača, ki je ljudi pozival naj poleg death metala podpirajo še kako drugo zvrst in tako pripravil ljudi na čez nekaj dni izveden nastop rojakov Weeping Silence, ki so pač igrali gothic.

Death metala nikoli dovolj, zato sem pa tudi vesel, da je tudi letos festival Metaldays ponujal tolikšen izbor predstavnikov te zvrsti. Veliki oder za Grave? Zakaj pa ne. Švedski death metal, ki z razlogom odpre vsak nastop s klasiko Deformed iz albuma Into The Grave, se mogoče bolje sliši v klubih, ampak tudi na velikem odru možje niti malo ne izgubijo na intenzivnosti. Cupa-cupa boben, riffi, ki spominjajo na najboljše dni Sunlight Studios ter tokrat zelo dober in močan vokal, so naredili naslednjo uro toliko bolj zanimivo. Komaj čakam, da jih 6. oktobra letos ponovno vidim v Ljubljani, kjer bodo nastopili z Entombed A. D.

Medtem so mali oder zasedli severnjaški skaldi Helheim. Norveški bojevniki v usnju in verižnih srajcah so v svoji več kot dvajsetletni glasbeni karieri izdali sedem albumov. Skupaj z bendi Enslaved, Borknagar, Einherjar in Windir so v zgodnjih devetdesetih v black metal vpeljali motiviko staronordijske zgodovine in mitologije. Med njihovim nastopom razmišljam o “viking metal” trendu in njegovem usihanju v zadnjih letih. Zadeva se je praktično utopila v poplavi “folk” in ”pagan” bendov, ki povečini zvenijo pocukrano in izmetničeno ter prodajajo klišeje. Zdi se, da gre ta fenomen z roko v roki s pivskimi rogovi, meči in drugim festivalskim kičem, s katerim se metalci potepajo po tolminskih gozdovih. No, Helheim ohranjajo surov in hladen zvok ter za razliko od Enslaved ali Borknagar, ki se spogledujejo s progresivno muziko in mehkejšim zvokom, ostajajo bližje svojim glasbenim začetkom. Svoj nastop popestrijo z vizualizacijami, ki pa (tako kot light show) ob dnevni svetlobi ne pridejo do izraza. Celotna izkušnja žal ni dosegla intenzivnosti, ki jo je bend ustvaril v intimnejšem vzdušju ljubljanskega kluba Channel Zero pred skoraj štirimi leti. (Jernej)

Aborted so z leti postali stalni obiskovalci slovenskih odrov, kar ni nujno slabo, če ste oboževalec njihove verzije hiper brutalnega in catchy death metala, a prav zaradi tega sem jih malce dal na stran, saj sem se jih enostavno prenasitil. Temu primerno sem vsekakor sprva nameraval pogledati le kak komad ali dva, a ko so po intru udarili s kultnim Meticulous Invagination in nato nadaljevali predvsem s starejšimi skladbami iz albumov Goremaggedon, The Archaic Abbatoir, Purity Of Perversion in seveda dodali še kak komad iz Coronary Reconstruction še preden so se ozrli na Global Flatline oziroma trenutni The Necrotic Manifesto, sem se kar naenkrat zavedel, da Svenu in ekipi z zaslinjenimi usti sledim že več kot pol seta. Če je Sven v preteklosti imel probleme z nonstop menjavami članov, je prav evidentno, kako lahko Aborted delujejo prejebeno ubijalsko, kadar ima bend line-up, ki resnično tvori kohezivno, koherentno in iskreno celoto. Najboljši nastop po tistem, ko sem jih prvič uzrl leta 2005 na Kaltenbachu. Gore!!!

Children of Bodom je skupina, ki se srečuje z ogromno skepticizma in negativnimi komentarji. Nekaterimi upravičenimi, nekaterimi niti ne. Kakorkoli, tokrat so na plan potegnili vse adute in odigrali odličen koncert. Očitno ima skupina, ki trenutno ni na vrhuncu svoje popularnosti, še vedno veliko oboževalcev, saj je bilo prizorišče pred odrom res polno. Da pa je tako ostalo cel čas, se je treba zahvaliti bendu. Verjetno tudi izboru komadov. Childreni so nam postregli predvsem s starimi uspešnicami iz prvih plat Something Wild, Hatebreeder in Follow the Reaper, skladno s tem pa se je tudi barva na odru spreminjala iz rdeče v zeleno in modro. Ni kaj, fantje še vedno obvladajo in verjetno so ponovno navdušili kar nekaj nekdanjih obožvalcev, čeprav ti niso več v najstniških letih. Glede na obiskovalce pa skupini ni treba skrbeti tudi glede podmladka. Children of Bodom – kdo bi si mislil – eno od pozitivnih presenečenj festivala. (Petra)

Pred nastopi headlinerjev nas je na drugem odru čakala še posebna teatralna poslastica, ki so jo pripravili Vulture Industries. Peterica iz Bergna je pri nas zadnja leta reden koncertni gost. Že lani so nastopili na Metaldays, nazadnje pa smo jih lahko pred kratkim slišali v Mariboru. Tokratni koncert je bil povsem unikaten pripetljaj, ki ga v taki obliki ne bodo več ponavljali. Predstavili so namreč svoj projekt Turning Golem, ki so ga zasnovali in izvedli skupaj z gledališko skupino Happy Gorilla Dance Company. Gre za enega od treh skupnih projektov, ki bi ga najlažje opisali kot hibrid metal koncerta, gledališke koreografije in vizualizacij. Vulture Industries imajo samosvoj pristop do ekstremnega in progresivnega metala, ki že vsebuje teatralne prvine, tokrat pa so naredili še korak ali dva naprej. Turning Golem je minimalistična in intrigantna avdio-vizualna predstava z močnim filozofskim in subverzivnim podtonom. Glasbeni del je sestavljen predvsem iz materiala z aktualnega Vulture Industries albuma The Tower. Poklonili pa so se tudi avant-rock zasedbi DevilDoll. Karizmatični pevec Bjornar Nilsen je tokrat nastopil v dvojni vlogi, kot frontman in kot mediator med bendom in igralskim ansamblom. Igralski trio (glineni golem, ovešen z verigami, ženska v belem, moški v biohazard obleki s plinsko masko) pa komplementarno z glasbo udejanja nekakšno refleksijo ustroja našega izkustvenega in simbolnega sveta. Predstava je sicer dvoumna in odprta za različne interpretacije. Deloma je tudi improvizirana, saj se igralci podajo med občinstvo in ga tako še bolj intenzivno vključijo v odrsko dogajanje. Vrhunsko. (Jernej)

Opeth je eden tistih bendov, ki ga z veseljem poslušam in katerega nastopa se vedno veselim, me pa potem na licu mesta dolžina komadov običajno resnično utrudi. Ne razumite me narobe – plate si z veseljem zarolam, ampak v živo težko preživim komade, ki skorajda po defaultu dosegajo okrog 10 minut trajanja. Na srečo so poleg instrumentalnih virtuoznosti, Opeth spet postregli z dobro setlisto – kakšen začetek z Devil's Orchard, ki mu sledi Heir Apparent, nato pa se vračajo tja in spet nazaj s komadi iz vseh živih plat. Plus komunikacija pevca/kitarista Mikaela, ki že bend predstavi tako zabavno, da je neverjetno, kaj šele, ko debatira o tem, kako je bilo nastopati z Megadeth. Zvok, luči, tudi zelo dobro, čeprav bi mogoče dogajanje na velikem odru moral zaključiti kak bolj živahen ali pa vsaj ''live'' bend.

Zato smo šli do malega odra, kjer so headlining set odigrali staroste newyorškega death metala, Immolation, ki so v 75 minutah predstavili celotno diskografijo, z izjemo albumov Here In After ter Failures For Gods. Je pa super bilo predvsem to, da so – kljub temu, da so februarja obredli Evropo (obiskali tudi Ljubljano) – igrali precej drugačno setlisto. S komadi iz novega albuma Kingdom Of Conspiracy pa s pozabljenimi hiti, kot je otvoritveni komad albuma Unholy Cult, Of Martyrs And Men, so Ross Dolan, Bob Vigna, Bill Taylor in Steve Shalaty zadeli žebljico na glavico. Z živim nastopom so možje trgali glave, s posebno nagrado, ki gre Bobu Vigni za najbolj živ nastop tega dne. On ne igra kitare – on izganja hudiča iz nje! Glava pa je bolela – veliki žal! – zaradi zvoka, ki je bil porazen. Če se na trenutke ni slišalo basa, se potem ni slišalo Billove kitare. In obratno, čez to pa je grmel Rossov res dober, a tokrat way preglasen vokal. Boben, ta izredno občutljivi faktor Newyorčanov, je spet bil zelo slab. Kot bi tonc namerno kopiral sound odlično narejene, a čudno zveneče plate Harnessing Ruin. Snare ja, snare ne, činele ja, činele ne – čez vse to pa peklensko glasen trigger. Argh! Novega tonca naj si nabavijo, pliiiiiiz.

Suma sumarum: moker dežnik, umazane hlače, boleče noge. Rešitev? Gremo na plažo, kjer so DJ-ji navduševali s klasičnimi metal hiti in tu-pa-tam morili z modernimi zvarki, ki naj bi kao bili metal, a pač niso. In tudi ne sedejo tako kot Panterin Walk. Ampak – saj je šele prvi dan, treba je kaj popiti, kakšno reči in seveda nabrati kondicije za prihodnje 4 dni.

Fotke by Tina Ahačič (prvih 15) ter Simon Pelko (drugih 15).

Veliko več fotografij pa najdete na našem uradnem Facebook profilu.

twitter facebook