recenzije

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

banner
banner

reportaža

3. 10. 2016  Reportaža: Metaldays 2016 - dan 4  (28. 7. 2016, Sotočje Tolmin)
Dan 4 je zaznamovala smrt Metaldaysovca Bobana Bursaća.

Čeprav je videti, da je naslov tega dela reportaže mišljen kot ''click-bait'', pa temu ni tako. Boban Bursać pač ni bil zgolj član ekipe Metaldays, je namreč bil mnogo več. A četrtek, 28. 7., je bil njega zadnji dan, saj je preminil za zahrbtno boleznijo in kot bi narava vedela, kakšna teža je ležala v srcih mnogih ljudi na tem festivalu, je večino dneva pač bilo videti zgolj težke oblake in hočeš-nočeš, smo se skrivali pred dežjem.

A tudi dež je na srečo – slej ko prej – prenehal.

Še preden pa so kaplje prenehali močiti tla, so glavni oder zasedli domači The Canyon Observer, katere je opazoval Jovo.

Drugi so na glavni oder stopili domači slatkiši, ki tokrat niso opazovali kanjonov, ampak dež. Čudovito tolminsko vreme, ki vsako leto znova preseneti (niti ne), je začelo kazati znake izboljšave tik pred njihovim nastopom, nato pa smo vsi elegantno dobili prst v rit. A je zaradi dežja bil prijetno navlažen.

Naših Kanjončkov to ni zmotilo. Suvereno, a z nekaj tehničnimi težavami, so odprli svoj nastop z megalomanskim komadom Luscious Red. Prepričljiv uvodni komad je prepričal maloštevilno publiko, ki se je kljub dežju začela zibati v elegantnih latino ritmih, saj so The Canyon Observer še vedno bili pod vtisom Kube. Svoj polurni set so nadaljevali z neizdanim starejšim komadom, kjer je do izraza končno prišlo večglasno kruljenje. Tukaj bi se rad zahvalil tonskemu mojstru, da je kljub tonski končno poštekal, da vseeno lahko prižge tudi druga dva vokala.

Nastop so zaključili s ponarodelo klasiko My Will in proti koncu nastopa se je publika vsaj potrojila. Izjemno prepričljiv nastop, ki je kljub manjšim zvočnim zapletom prepričal občinstvo. Tukaj bi izpostavil tudi dejstvo, da je to bil tudi njihov prvi nastop z novim bobnarjem, Bojanom Vargo, ki je prej tepel bobne in ostale člane v zasedbi Y. Dokazali so, da so skupina, ki si zasluži boljšo časovnico, po možnosti na manjšem odru.

Delain ga pa niso tako navdušili – »Zakaj? Zakaj to kdo posluša? Zakaj to gre na turneje? Grozno. Kako lahko jemlješ človeka resno, če ti pove, da posluša Delainpravi Jovo.

So pa nas navdušili Immolation, ki so oder festivala zasedli kot trio! Kitarist Bill Taylor je namreč moral prekiniti turnejo in se zaradi ''family emergency'' vrniti domov. Oder so tako zasedli kot trio, druga kitara je vsekakor manjkala, a ne preveč. Njihov nastop je vsekakor bil izjemno energičen in smrtonosen, v setlisto pa so med drugim vključili tudi izgubljeni hit Immolation, s katerim slavijo 25 let obstoja, za konec pa smo prejeli še čisto novi komad, s katerim so napovedali letos izdan album Atonement.

Jovota niso navdušili zagrebški kultni goth rockerji Phantasmagoria. Pravi: Res ne razumem, zakaj njih še kdorkoli povabi na nastope. Ker so oni steber hrvaške goth scene? Potem je ta celotna scena boleče v kurcu. Grozen nastop groznega benda, ki si ne zasluži igrati niti v garaži. Vokalno in vsesplošno fušanje se me je dotaknilo do te mere, da sem se začel spraševati, komu so oni kolektivno vlekli penise, da so sploh dobili slot na temu festu.

Simon si je ogledal grške death blekerje Septic Flesh. Pravi: Septicflesh so bili prijetno presenečenje festivala. Moja pričakovanja so bila visoka, dobil pa sem še dodatek. Festivalski odri dotični skupini odlično pripomorejo k samemu nastopu ter izvedbi njihove zgodbe. Frontman Spiros Antoniou je bil za spremembo malo manj osladen do publike ter se je bolj posvetil dejanskemu nastopu, kar je zgolj samo plus. Oba kitarista benda sta sekala po svojih orožjih, kot da jima bije zadnji dan pod soncem, po bobnih pa je kot vedno odlično pripomogel Krimh, katermu več kot očitno ta bend odlično sede v njegovo bobnarsko kariero in samo še napreduje v svojem več kot odličnem sodelovanju z opisovanim bendom. Dodajamo še, da prihaja nova plata!

Velik plus pa so ustvarili angleški Electric Wizard, katere sta opisala Andrej in Jovo.

Andrej: Electric Wizard je zadnji tip skupine, za katerega bi pričakoval, da lahko dvigne vzdušje festivala. Njihovim zakajenim in zamorjenim himnam bi pripisal klubsko vzdušje, a so v resnici na MetalDays povsem zažgali. Vintage sound, pregrešno glasni ojačevalci in dionizovski singalongi so na dobrem soundu glavnega odra navdušili, vsekakor pa so postregli z dobrim izborom komadov, ki se je osredotočal predvsem na Dopethrone in novejše klasike. No, saj jih niso uspeli stisniti prav veliko v setlisto – Electric Wizard igrajo dolge skladbe, vsaka popelje poslušalca s seboj in ga prevzame. S prelepim tolminskim hribovjem in psihedeličnim backdropom je ta učinek bil izpolnjen. Electric Wizard delujejo suvereno, improvizirajo brez strahu in se zavedajo, da igrajo na festivalu ter znajo to izkoristiti. Plus točke vodji Jusu, ker mu je tako dol viselo, da je kitaro uglaševal naglas pred vsemi – pri komurkoli drugemu bi delovalo blesavo, ampak Wizard preprosto imajo dovolj jajc, da si lahko privoščijo kaj takega. Carsko.

Jovo says: Drugi bend, poleg The Canyon Observer, ki je prepričal na polno. Vrhunski zvok, vrhunski izgled odra, vrhunski »no bullshit« nastop, Electric Wizard so imeli vse. Setlista: sedi, 5. Na tej točki bi lahko pisal hvalospeve njihovem nastopu, a se mi res ne da, ker mislim, da ste vsi dojeli, da so me ponovno prepričali, da so eni izmed boljših doom/stoner/watever skupin.

Večina si je ogledala nastop prvakov švedskega melodic death metala, At The Gates, podajamo Andrejevo videnje: At the Gates. Te tri besede bi zadoščale kot glavni vtis brezhibnega koncerta švedskih legend – kdor jih pozna in šteka njihovo energijo, mu je vse jasno. Na dolgo in široko, fantje so dokazali, da jim opis »death metal« ali karkoli podobnega na ustreza; tukaj ni pretenzij, mračnjaških linij na kitari in morbidnih obsesij. At the Gates imajo v živo vsaj toliko energije kot zgodnji Kreator in Destruction, če ne še več, kar je občinstvo vidno pognalo v vrtinec. Postregli so s skladbami plošče Slaughter of the Soul ter izborom novih, njihovo igranje pa bi se dalo enačiti pesti v faco. Plus točke Andersu Björlerju, ki je po vseh teh letih končno suvereno odigral solažo Andyja LaRocqua na Cold. Dobro odigrano, dober nabor komadov, dober zvok in brez nepotrebnih ekscesov. At the Gates vedo, da dober metal koncert sestoji iz tega in so postregli prav s tem. Opreme na odru so imeli manj kot marsikateri neuveljavljen bend, ker je ne rabijo več. Nagovorov tudi. Bullshita tudi. Folk je opazil in registriral v obliki enormnega mosh pita, v katerem sem sam videl rdeče ter zavihtel tovariša Šimingwayja iz Hellsword kot krepelo – se opravičujem za morebitne poškodbe.

Zelo zanimivo presenečenje so na drugem odru predstavljajo Kitajci Nine Treasures, ki so postregli s pristnim heavy metal napadom, začinjenim z avtohtonimi vzhodnjaškimi inštrumenti in izjemno nalezljivimi ter energičnimi ritmi. Mogoče glasba res vleče na veselejše trenutke irskega melosa, pretočenega skozi zmajske zobe, a to ni slabo, saj je sam bend izjemno živ, pa tudi z veliko humorja in pristnega navdušenja so zapolnili prostor pod drugim odrom do zadnjega kotička. Če imate možnost, jih poglejte 16. junija v Orto Baru.

Tekst: Ivan Cepanec, Jovo, Andrej Čuk in Simon Pelko

Fotke: Simon Pelko – vseh 74 si oglejte tukaj.

twitter facebook