recenzije

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

banner
banner

reportaža

29. 7. 2014  Reportaža: Metal Strike Fest v Ostrigi  (27. 6. 2014, Pri Rdeči Ostrigi Škofja Loka)
Tole je začetek čudovitega prijateljstva.

Poznavalci domače metal scene veste, kakšen šus predstavljajo tako Winter Strike mini-festivali na Koroškem kot Live In-Sanity v Škofji Loki. Obe lokaciji napovesta jebeno dober line-up domačih in/ali tujih bendov, ponuja se hrana, pijača, vrti se metal muska, igra se namizni fuzbal … Ni da ni. Kako in zakaj je prišlo do enkratne združitve obeh organizacij v mini-festival Metal Strike, ne vem. A niti ni pomembno, ker mi je pomembno samo to, da dejansko je prišlo do tega.

No, sam mini-fest se je zgodil več kot mesec dni nazaj. Iskreno rečeno, v njem sem tako užival, da je kar nekaj dni trajalo, da sem sploh pomiril vtise, ki so pustili neizbrisen pečat v meni. Profesionalni novinarji velikih časopisnih hiš vam bodo reportažo dostavili v 12 urah. S fotkami. Pri nas, webzinarjih, pa življenje včasih poseže vmes. Mislim, ne razumite me narobe. Tudi jaz bi rad kot znamenita igralka Cameronovih horrorjev, Jamie Lee Curtis, ki je bojda po prvem seksu klicala mamo, da ji pove, kako je bilo zakon in kako bo zdaj nadaljevala z zabavo med rjuhami, takoj svetu objavil vtise. A včasih ne gre. Ko je dober koncert, je včasih treba puščati vtisom, da se usedejo in da besede dozorijo do te mere, da dogodku kot takem ponudiš zgodbo, ki mu stori čast in ne sramote.

Ko sem prebral Šujotovo reportažo na Paranoidu (klik), sem pomislil: ''Kaj za vraga naj pišem? Saj je zajel vse.'' Res je, Šujo je izrazil, kar sem sam mislil in kar je verjetno mislil marsikdo, ki je obiskal ta fest, kjer sem po dolgem času videl res veliko kultnih fac iz vseh vetrov podalpske kneževine. A ob nenehnem poslušanju diskografije Vicious Rumors, ki so name spet naredili mega vtis, so besede morale priti na plan.

Torej, mogoče se bom ponavljal, but here I go.

Po parih dneh vremena, ki je bolj kot na poletje vleklo na vreme, ob katerem pevcu od My Dying Bride prihaja na pune, je bil lep in sončen petkov dan. Primorski bratje bi rekli ''Vsak patk disko!'' No, ta patk je bil metal disko. Osemdeseta in še malo dlje nazaj. Pa nič Davida Hasselhoffa. Bluzim. Namreč, headlinerji festa so bili eni najstarejših heavy metal bojevnikov nasploh, from Bay Area, San Francisco, USA – Vicious Rumors. Poleg njih od mrtvih vstali (ali pa vsaj iz crionic statea vstali) thrasherji Negligence, iz groba so vstali še God Scard, preobrazili pa so se The Pattern (iz Plains Of Despair). Vse skupaj so odprli mladi thrasherji Moshead.

Vsak patk čupanje!

Poleg pa seveda klasično neklasična ponudba hrane z the best imeni (preživel sem Doomsday Čevape!), super ekipa in dobra volja vseh prisotnih. Res, ne vem, če mi je en sam človek tam res težil s svojimi štorijami. OK, mogoče s plesom, hehe, a ne s štorijami.

Koncert so odprli domači thrasherji Moshead. Ta kvartet, katerega vokalist mora za piko na –i lepo mutirati, pa ne bo več skakanja registrov, ima energije, ki žal mogoče ni zajela vseh prisotnih, a nas pred in pod odrom je. Thrash, ki ga odlikujejo tako nalezljivi riffi, kot hiter tempo. Niso še posneli plate, zaradi česar bi jih človek najraje pretepel kot prasce, a bodo. Upam, da kmalu. Bend je odigral dva coverja, začel seveda z Metallico in povem vam, da ko slišiš, da se koncert začne s Sad But True, se ti v glavi odvrti Michael Douglas v filmu Falling Down in takoj iščeš najbližjo baseball palico. A potem opalijo – iz Metallicinega začetka – svoj komad in nadaljujejo, dokler ne odigrajo Sepulturin Arise in še en komad od Lamb Of God, kjer bend, moram priznati!, res zasveti, guest vokalist Filip pa s svojo odlično impersonacijo Randyja Blythea pusti tak vtis, da pomisliš, da možakar resnično sije prav v Moshead in ne v Armaroth. Fokus je tudi na bobnarju, ki večino slovenskih thrasherjev pelje scat, s tem, da verjetno ima glih toliko let, da lahko reče, da je mesec dni nazaj odpisal NPZ. Fantje, al' bo padla plata, al' boste dobili po pički!

Sledili so tisti, ki so morali igrati v dežju, ki ga je verjetno priklical Frogijev ples. The Pattern. Bend, ki me navdušuje, če ga poslušam, a ne, ko ga gledam. Namreč, progresivno in prijetno kompleksni, moderno in klasično združujoč death metal, je ob dobrem zvoku ponudil paleto intrigantnih struktur, zanimive riffe, super solaže in končno trden bobnarski fundament, ki ga zdaj drži in komandira Lenart Mlinar, ki je tolkel v Wartune, danes pa kruli v Endeavoured. Bend, ki bo z malo discipline in plato (ter ne le z odličnim spotom za komad Discordia) ob Corduri ipd. predstavljal kar lepo progi smetano naše scene. A gledavši jih nastopati v živo, lahko rečem, da porcija te smetane ni kisla, ampak skisana. Živ dolgčas. Medtem ko boben izpade najbolj gibčen, so ostali člani omejeni na občasno čupanje in gledanje instrumentov. Vrhunec vsega je odlični kruljač Miha, katerega glas je eden boljših na tej sceni, a njegovo klasično ''ker-zdaj-kitarista-imata-epsko-dolg-solo-del,-ne-vem-kam-bi-se-dal'' res kvari vtis. Ok, imidž, ki združuje Satyrja, Zahoviča in DiCapria v Wolf Of Wall Street tudi ni baš neki dvigovalec morale (in zdaj razumem norveške black metalce, ki so pizdarili ob nasmejani majici pevca od Atheist na fotkah), a to ni tako problematično kot vtis, ki ga daje bend v živo, ki kot da ne ve, kaj bi delal na odru in tragično prosi publiko za norenje in moshpit, ker bo le s tem lahko zasvetil v vsej svoji slavi. Ne vem.

Od mrtvih so vstali God Scard, ki sem jih nazadnje videl v živo verjetno takrat, ko se je v Sloveniji še dalo plačevati s tolarji. Od originalnih članov je tu le še kitarist/vokalist/the-yebach Nicky, ki je v novi inkarnaciji benda našel rušilne sile, ki živijo in dihajo moderni metal. Basist je Mike oz. Obley, ki ga poznate kot power house pozicijo marsikaterega benda naokoli. Na kitari je Bojan, ki ga poznate iz Roota Balloote (sem prav napisal?) in Almost Rage (upam, da se nisem zmotil). Za bobni pa ubija in razbija Samo, ki sem ga spoznal kot devetroko pošast benda Entreat. Ti ljudje so – vsaj kar se tiče glasbe – na isti valovni dolžini kot Nicky. Če naš vrli mofo iz Golnika živi in diha metal v stilu Sepulture, Machine Head, Pantere, Slayer itd., mu novi mladeniči dodajo še Unearth, Killswitch Engage in še kaj. Komadi so novi, z izjemo parih starih hitov, in zvenijo zelo dobro. Že otvoritveni z d-beatom in očitnim pozdravom starostam Motörhead, kaj šele ostali. Nicky pa … no, lahko ga vzameš iz Golnika, Golnik iz njega ne moreš, haha. Kar-izmatičen kot vedno, včasih dobre šale, dostikrat slabe. But that's the God Scard way! Poglejte jih kmalu na Breka Fest in konec septembra na otvoritvi Kadilnice Ov Death.

Potem sta oder zasedla benda, ki sta pravilno predstavljala headlining sekcijo Metal Strike Festa.

Prvi so Negligence, ki sem jih nazadnje videl … jebentiš, ne pomnim kdaj. Toliko bolje, ker je težko reči, da sem se jih naveličal, haha! Kar smo lahko videli v tisti slabi uri nastopa, je manifestacija želje kvinteta, da bi napadal odre. Neusmiljeno in nonstop! Negligence spadajo na oder kot alkohol v Jamesa Hetfielda! Kakšen šov! Poleg odličnega miksa komadov iz prve, nato iz druge ter ziher še kakega iz demo plate, so predstavili tudi nov komad, ki se bo nahajal na tretjem albumu, ki izide nekoč. Kako zveni? Ne spomnim se več. Bi si pa zapomnil, če bi sucked ass! Nastop benda? Aleks je frontman, ki živi in diha Negligence. Njegovo gibanje in norenje je utelešenje vsega, kar bend hoče, zmore in predstavlja. Tudi, ko se ostali koncentrirajo na svoje palčke, trzalice itd., Aleks nori za vse njih. Komunikacija mu ni baš najjača, ampak frontmenski nastop je miks med Chuckom Billyjem in Davidom Lee Rothom. Riffaža trga, sprijaznim se, da je Lipnikov bas tam zato, da je pač nekaj ''low-enda'' na odru, medtem ko Ruzz ne tolče po bobnu. Mlati ga kot warriorsi hooda iz Črnuć! 'Sulašce' so uf! Ne vem več, kje mi je vrat, kje se me drži glava, vem le, da se moram spet spopasti z Doomsday Čevapi.

Tik pred nastopom Vicious Rumors opalim kratko debatico z Geoffom Thorpeom in klejem usodo, ki mi ne polni denarnice, saj imajo s seboj kar nekaj CD-jev, LP-jev in majic. Vedno nasmejan možakar, ki se mu v vsaki gesti vidi, da živi in diha za Vicious Rumors in VR-Army, pravi, da bomo priča posebnemu nastopu, saj bodo igrali dobri 2 uri, komade, ki jih ne pogosto in ker je to ''Teelen's hometurf!'' Lahko si predstavljate, kako so mi svetile oči.

OK, če bi me nekdo vprašal, koliko poznam VR, bi mu odgovoril, da ne veliko. V Orto Baru mnogo let nazaj sem jih izpustil, so me pa zato navdušili, ko so ubijali pred Hammerfall v Šiški. Dvakrat zapored sem jih na Metalcampu/Metaldaysu moral izpustiti, a sem jih poslušal. But not this time.

Bend, ki ga tvori oče Thorpe na kitari, bobnar Larry, kitarist Bob in basist Tilen, dopolnjuje mladenič, za katerega od Šujota in Mungota izvem/dobim potrditev, da je v zgodnjih dvajsetih, da jebe kevu na vokalih in da pravzaprav art of singing ne izvaja dolgo. Naturščik, bi rekel človek. Ker ko začnejo z Digital Dictator, je jasno, da pred mano stoji možakar, ki resda zgleda kot mlajša verzija tistega Globe Trekker tipa iz Monty Pythona, ampak vokalno uteleša Halforda, Cyrisa in Tatea ter zelo veliko tudi samega Midnighta. V dobrih 2 urah mladenič skorajda ne pije vode, ves čas komunicira s publiko in niti za pikico ne izgubi moči in barve glasu. Kako?!! Ostajam odprtih ust od začetka do konca, medtem ko mladi Nick poje vse žive hite, katerih večina je bila – če se ne motim – iz kultne Digital Dictator, vključno z novejšimi in ostalimi starimi stvarmi.

Ostanek benda je samo komplement vokalu. Kitarista ne gubita fokusa v podajanju riffov in trganju solaž, zdi se, kot bi energija preskakovala iz enega zapestja v drugo v tretje in v četrto. Ostajam speechless, pa me kitaristi običajno res ne fascinirajo. Razen, če je Mark iz Impetigo! Ritem sekcija? Če citiram Ruzza od Negligence, ki pravi za bobnarja sledeče: ''Stari, ta ata udari tako kot jaz, ti in še cel kup drugih naenkrat, stari.'' Definitivno, stari! Larry Howe je mogoče bil mlad, ko so ameriški filmi častili brke Burta Reynoldsa in čupice Sidneya Poitierja, ampak je sposoben udariti po bobnu tako, kot večina današnjih hiperblasterjev ne bo NI-KO-LI!

Tilen Hudrap je v vseh pogledih the missing link tega benda. Je basist, ki ga je Geoff iskal vsa ta leta in ki v kombinaciji prej omenjenih članov tvori tako močno entiteto, kot je vseh pet levov, ki tvori kultnega Voltrona (ja, ta risanka je pedal to the metal!). Ko ga opazujem, vidim mladeniča, ki si v vseh pogledih zasluži to, da živi sanje verjetno vsakega Slovenca, ki je kdajkoli igral v bendu. Ki istočasno žari ponos in veselje, da je del Vicious Rumors in ki se zaveda, kaj vse je moral dati in žrtvovati, da se je to uresničilo.

Mogoče nabijam, ampak ko gledam Vicious Rumors, vidim dokaz, da je metal most, ki nevidno povezuje generacije. Mladi ob boku starim, kjer je respect mutual, kjer so leta nepomembna, kjer se vidi in čuti, da je na vse enako vplival isti riff od, ne vem, Judas Priest, Maidnov, Metallice ali Sabbathov. Vidim dokaz, da stvar lahko laufa tudi po ne vem koliko letih in to ne samo na biznis nivoju, temveč, da je ta bend kot ena velika družina, ki bo stala skupaj, pa naj bo honorar 50 € ali 5.000. Vidim, da so delčki mozaika sedli na mesto.

In prav zaradi teh občutkov v majhnem atriju kluba Pri Rdeči Ostrigi živim, čutim in diham klišeje o metalu in enotnosti, iz katerih se v večini primerov norčujem, a sem hkrati vesel, da obstajajo in da jih lahko živimo in dihamo naprej.

Kakšen večer!

Fotke by Tina Ahačič (L-R): Moshead, The Pattern, God Scard, Negligence, Vicious Rumors

twitter facebook